Skupni obseg škode, ki so jih sankcije Evropske komisije proti Rusiji povzročile v 19 mesecih (v obliki izgubljenega BDP, povečanih stroškov za energijo, višjih stroškov zaradi inflacije in višjih stroškov servisiranja povečanega javnega dolga) presega 1,000 milijard evrov. Medtem je Rusija lani zaradi višjih cen nafte in plina pridobila dobrih 200 milijard dolarjev ekstra prihodkov (glede na povprečje prejšnjih let). Ampak seveda to Evropske komisije ni odvrnilo od tega, da ne bi sprejela še 12. svežnja sankcij proti Rusiji. Če zdravilo ne deluje, je pač treba povečati njegovo dozo, mar ne?

Tole spodaj je dobra ilustracija stupidnosti sankcij, ki jih je proti sebi uvedla EU.

Vir: twitter/X

Nekateri so pač vedno na na napačni strani. In nemški zeleni minister za gospodarstvo Peter Habeck je po pravilu vedno na napačni strani. Tako glede gospodarske in energetske politike kot zdaj tudi glede vojne v Gazi. V govoru, ki ga nekateri označujejo kot “voditeljski”, je v sicer koristnem, vendar enostranskem opozorilu na nevarnost močno povečanega antisemitizma vsled izraelskega pokola v Gazi zamudil priložnost, da opozori, kako preprečiti to tendenco naraščajočega antisemitizma. Opozarjanje na nevarnost močno povečanega antisemitizma je prazno politično leporečenje, če ne poskušaš niti opozoriti na to, kako omejiti ali trajno rešiti vzroke za naraščajoč antisemitizem. Ampak to je pač domet Habecka in njegovih političnih vrstnikov v Evropi.

Edina trajna rešitev za mir v Izraelu in za omejitev antisemitizma je “rešitev dveh držav”, ki pa jo klub sporazumom med Izraelom in Palestinci iz 1993 in 1995 o avtonomiji Gaze in Zahodnega brega izraelska vlada ne želi implementirati. Izrael očitno namesto tega stremi k drugi “trajni” rešitvi, to je k pregonu Palestincev iz Gaze, za kar mu je Hamasov teroristični napad dal formalni povod. Toda prav s tem in načinom, kako to počne (s krvavim masakrom) izraelska vlada radikalizira Palestince in Arabce nasploh, razpihuje požar antisemitizma in dolgoročno ogroža temelje svojega obstoja.

In problem je, da bodo posledice tega čutili tudi tisti, ki jim je malo mar za Palestince (in Arabce nasploh) in se jim pregon Palestincev iz Gaze zdi trajna rešitev palestinskega vprašanja. In to bodo čutili tukaj – doma, v Evropi.

Nadaljujte z branjem→

Električni avtomobili (electric vehicle, EV) naj bi bili eden izmed  ključnih dejavnikov za boj proti podnebnim spremembam prek prispevka k razogljičenju prometa (ki predstavlja eno desetino vseh CO2 emisij). Večina držav zato močno subvencionira prehod na EV, in sicer investicije v proizvodnjo EV in ključnih komponent (baterije), proizvodnjo EV, nakup EV, infrastrukturo za EV (polnilnice) in strošek električne energije. Ob tem pa države še določajo deleže EV v skupni prodaji avtomobilov. Vse to zamegljuje sliko, koliko EV dejansko stanejo oziroma kolikšen je dejanski strošek prehoda na EV.

Pred dnevi je konzervativni think tank Texas Public Policy Foundation objavil analizo, ki kaže, da ob subvencionirani ceni EV, ki jo plačajo kupci, vsak prodan EV ameriško družbo dodatno stane še skoraj 50,000 dolarjev v obliki skritih stroškov – 8.984 $ na EV vozilo za davkoplačevalce, 11.833 $ na EV vozilo za tiste, ki plačujejo račune za komunalne storitve in elektriko in 27.881 $ na EV vozilo za kupce avtomobilov z bencinskim motorjem.

Slika 1: Skriti stroški električnega avtomobila v življensjki dobi 10 let

Vir: Texas Public Policy Foundation

Nadaljujte z branjem→

Po prvem duelu pred dvema tednoma je tokratni intervju bolj oseben in poglobljen. Osrednji fokus je vojna v Gazi.

Douglas Macgregor & Glenn Diesen

Bine Kordež

Bralci, ki me nekoliko bolje poznajo, vedo, da poleg analiziranja in pisanja kar nekaj časa namenjam tudi kolesarjenju. Pri tem sem si že pred več kot dvajsetimi leti zadal precej neobičajen cilj in sicer prekolesariti celo Slovenijo z okolico. Takšen cilj večina sicer razume kot neko kolesarjenje od ene do druge točke naše države ali pot po mejah s sosednjimi državami. A moj cilj je bil prekolesariti vse ceste, poti in steze v naši državi in okolici oziroma po celotnem slovenskim govornim področjem – od Furlanije do Porabja, od Avstrijske Koroške do Istre. Po oceni je takšnih poti verjetno preko 30 tisoč kilometrov.

Nadaljujte z branjem→

Glede na konfuzno situacijo znotraj največje vladne stranke in posledično znotraj vlade in koalicije ter glede na neučinkovitost delovanja te vlade se mnogi sprašujejo, kako naprej. Na levosredinskem polu se krepijo samospraševanja, ali je ob notranjem razpadanju največje vladne stranke in okrepljenem medijskem “vrtanju v njen karies” oportuno pritrjevanje videnemu (avtokratsko vodenje stranke in vlade na eni strani, na drugi pa boleča programska izgubljenost in kadrovska revščina ter posledična neučinkovitost vlade) ali pa je treba zavzeti bolj previdno stališče. Kajti kaj je alternativa, če vladajoča stranka razpade, z njo pa tudi koalicija? Je boljše ostati nekritičen do videnega, če sta alternativa Janez Janša in njegova stranka, in počakati, da mandat mine?

V to diskusijo se ne bom spuščal, sem pa pogledal, kaj kaže zgodovina glede alternativ. Eno je gotovo: po vseh treh vladah, ki jih je vodil Janez Janša, je na naslednjih volitvah zmagal ne-Janša. In to premočno (velja tudi za prehodno vlado Andreja Bajuka leta 2020). Vladanje Janše je najboljši recept, da na naslednjih volitvah zmaga levosredinska koalicija. Druga značilnost je, da je po političnih turbulencah v zadnjih dveh desetletjih levica bila (skoraj) vedno sposobna generirati “nov obraz”, ki je nato na volitvah zmagal. Kot kaže spodnja slika, je na zadnjih petih volitvah novim obrazom (skoraj) vedno uspelo na volitvah svoji stranki zagotoviti več kot 300,000 glasov (leta 2008 je kot nov obraz klasificiran Borut Pahor), kar je bilo dovolj za zmago pred SDS (katere zgornji domet je 304,000 glasov). Izjema je le leto 2018, ko na levi sredini ni uspelo zagotoviti dovolj kredibilnega novega obraza in so se glasovi razdelili med štiri stranke.

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji petek je ameriški predsednik Joe Biden v javnem nagovoru iz Bele hiše uporabil zelo pretenciozen stavek – »Ameriško vodstvo je tisto, kar drži svet skupaj« – s katerim je opredelil videnje, kot ga ima o svoji globalni vlogi politični establishment v Washingtonu. Toda ali ZDA svet res držijo skupaj ali pa ga s svojimi politikami fragmentirajo?

Državni sekretar Antony Blinken je v seriji govorov in intervjujev plastično opredelil to Bidenovo videnje, rekoč: »Svet se ne organizira sam. Ko nismo angažirani, ko ne vodimo, se zgodi ena od dveh stvari: bodisi neka druga država poskuša prevzeti naše mesto, vendar verjetno ne na način, ki bi podpiral naše interese in vrednote, ali pa tega ne stori nihče in potem dobiš kaos.«

Nadaljujte z branjem→

Izraelski genocid nad Palestinci v Gazi

ki ga podpirata ZDA in EU