Interesting anecdote that illustrates the different approach to wealth in China and the US.

A few months ago I was having dinner in Shanghai with a very wealthy friend of mine. We’re talking about someone with a net worth of 9 figures, in dollars. He was telling me he was thinking of moving to the U.S., to California to be precise.

“Why?” I asked him, pointing out that he’d made his fortune in China so surely he must be pretty satisfied with the country. He went out to explain that basically, with his wealth, his children could have enormous advantages for their education in the U.S. vs the average kids there, which wouldn’t be possible in China. Indeed, his plan was to buy a house in the very best neighborhood in California, get them into the best schools, pay the best tutors money could afford and they’d eventually end up getting into the most prestigious American universities and having very successful professional lives. Pretty sound logic actually.

Why isn’t this possible in China? Because China has invested considerable efforts – and continues to do so – to ensure that wealth couldn’t “game” the education system. This includes:

Nadaljujte z branjem→

Tale spodnji povzetek kitajske gospodarske strategije bi morali predavati na vseh poslovnih šolah in vse vlade in parlamenti širom sveta bi se morale na nujnih sejah s tem seznaniti. Medtem ko zahodne države prek velikih medijev že več kot dve desetletji spinajo, da je Kitajska tik pred razsulom, da se bo ujela v “past srednjega dohodka” in da mora dati večjo vlogo potrošnji BDP namesto investicijam, se Kitajska pospešeno tehnološko razvija in industrializira. Medtem ko so zahodne države v zadnjih desetletjih šle v deindustrializacijo in krepitev storitvenega sektorja, predvsem finančnega, temelji sedanji kitajski 5-letni načrt na pospešeni industrializaciji. Medtem ko so zahodne države v zadnjih desetletjih v pohlepu korporacij po dobičkih šle v deindustrializacijo z oblikovanjem globalnih dobaviteljskih verig (verig vrednosti) in bile zadovoljne s prenosom “nižjih faz proizvodnje” (proizvodnja materialov in fizično sestavljanje izdelkov) v manj razvite države ter zadržanjem “višjih faz proizvodnje” (R&R, dizajn, marketing, prodaja, finance), Kitajska stremi k oblikovanju kompletnih verig vrednosti. Torej želi imeti doma pod nadzorom celotno verigo vrednosti v proizvodnji. Ob tem, da krepi tehnološki razvoj in dizajn, želi obdržati tudi industrijsko bazo, ki je temelj strateške avtonomije, hkrati pa s strateškimi meddržavnimi dogovori in investicijami v tujini kontrolira ključne naravne vire (energijo, ključne surovine in materiale).

Prihajamo v situacijo, da tako enostavnega proizvoda, kot so sončni paneli, zahodna podjetja ne bodo sposobna avtonomno proizvesti, ker brez Kitajske ne bodo imela na voljo ključnih inputov zanj.

ZDA so sicer zagnale paniko in po letu 2018 poskušajo z različnimi nelojalnimi praksami (v nasprotju s pravili WTO) Kitajsko zaustaviti. Vendar je to jalovo početje. Kitajska ima 1.4 milijarde ljudi in je, v primeru morebitne totalne vojaške eskalacije, sposobna zagotoviti dovolj velik trg za potrebe ekonomij obsega v industriji in razvoju. Hkrati si je Kitajska s strateškimi povezavami (SCO, BRICS+), meddržavnimi dogovori (Rusija, Savdska Arabija, Iran, Kazahstan) in investicijami v nahajališča in proizvodnjo ključnih materialov zagotovila dostop do energije in vseh ključnih materialov za proizvode prihodnosti. Kitajska ima velikost in strategijo, ki sta v kombinaciji nepremagljivi. In ima politično vodstvo z neskončnim časovnim horizontom namesto zahodnih kratkoročnih horizontov v okviru štiriletnih poliitčnih ciklov.

Zahodne države za nekaj korakov zaostajajo za Kitajsko. Vprašanje je le: bodo zahodne države poskušale posnemati Kitajsko v razvojni strategiji (industrija, tehnološki razvoj, zagotovitev dostopa do poceni energije in kontrola proizvodnje ključnih materialov) ali pa jo bodo poskušale v obupu zaustaviti z vojno?

Slednje je slaba strategija, ki se ni izšla niti proti 150-milijonski Rusiji brez resne industrijske baze (razen v orožarski industriji). Pri 1-4-milijardni Kitajski v navezi z Rusijo in BRICS+ je to zahodni samomor.

A new Bloomberg article has insightfully broken down China’s strategy to go well above middle-income status, avoid technological blockades, proceed with high-tech industrial upgrades and take center-stage in the World Economy while completely refuting the Neoliberal Orthodoxy in the process. As is well known by now, China has consciously and intentionally deflated its Property Sector and non-productive service industries such as Private Tutoring and Gaming; and has funneled that credit toward Industrial development.

The consequences of this are astounding. China’s surplus of manufactured goods relative to global GDP is now 2%, a level unseen since the US after World War II, when all Europe and Japan lay in ruins. But, unlike wartime destruction, the de-industrialization of the West was entirely self-inflicted. It sought to alleviate (or do away with) the social and economic pressures of a highly organized and politically conscious working class by exporting industrial manufacturing and the contradictions that come with it. As a consequence, Bloomberg estimates that 45% of China’s gargantuan manufacturing output (now accounting for more than 1/3rd of global value-added) is exported. But we have long since passed the era of cheap Chinese toys and clothes. China is now competing for the whole cake and biting the heels of Germany, South Korea and Japan, cutting into the they have historically held against China due to their essential provision of hi-tech components that China was unable to make by itself.

Nadaljujte z branjem→

Katerokoli statistiko proizvodnje pogledate je nemško gospodarstvo v zadnjih treh letih najmanj v stagnaciji, v zadnjih dveh letih pa v prostem padu. Skupna industrijska proizvodnja se po pandemiji v 2020 kasneje ni vrnila na predpandemsko raven (pa že v 2019 je upadala). Pa pandemiji so se začasno pobrale in zrasle kemična industrija, gradbeništvo in proizvodnja električnih in elektronskih aparatov, ne pa tudi avtomobilska in papirna industrija. Po začetku vojne v Ukrajini februarja lani pa so v prostem padu glede na leto 2019 vse panoge – najbolj papirna (>20%), kemična (>10%), avtomobilska (>7%).

Nadaljujte z branjem→

The International Court of Justice (ICJ), also called the World Court, is one of the six principal organs of the United Nations (UN). It settles disputes between states in accordance with international law and gives advisory opinions on international legal issues. The ICJ is the only international court that adjudicates general disputes between countries, with its rulings and opinions serving as primary sources of international law (subject to Article 59 of the Statute of the International Court of Justice).

The ICJ is the successor of the Permanent Court of International Justice (PCIJ), which was established in 1920 by the League of Nations. After the Second World War, the League and the PCIJ were replaced by the United Nations and ICJ, respectively. The Statute of the ICJ, which sets forth its purpose and structure, draws heavily from that of its predecessor, whose decisions remain valid. All member states of the UN are party to the ICJ Statute and may initiate contentious legal cases; however, advisory proceedings may only be submitted by certain UN organs and agencies. (Vir: Wikipedia)

V četrtek ICJC začenja zaslišanja v zvezi s tožbo Južnoafriške republike, ki obtožuje Izrael genocida v vojni v Gazi in zahteva nujno prekinitev njegove vojaške kampanje. Odločitve sodišča so zavezujoče, a sodišče nima ukrepov, da prisili državo, da jih uresniči. Kljub temu, da je odločitve ICJ težko uveljaviti, če mednarodna skupnost ni enotna (primer razsodbe glede ruskih dejanj v Ukrajini), pa so njegove razsodbe pomembne iz meritornega stališča, saj se je nanje mogoče sklicevati kot na razsodbe najvišjega mednarodno priznanega tribunala.

The Israeli Foreign Ministry is instructing its embassies to press diplomats and politicians in their host countries to issue statements against South Africa’s case at the International Court of Justice that accuses Israel of committing genocide in Gaza, according to a copy of an urgent cable obtained by Axios.

Why it matters: The cable, sent by the Israeli Foreign Ministry on Thursday, illustrates Israel’s diplomatic action plan ahead of next week’s ICJ hearing: to create international pressure on the court to not issue an injunction that orders Israel to suspend its military campaign in Gaza.

Behind the scenes: The Israeli Foreign Ministry cable states that Israel’s “strategic goal” is for the court to reject the request for an injunction, refrain from determining that Israel is committing genocide in Gaza, and recognize that the Israeli military is operating in the Strip according to international law.

• “A ruling by the court could have significant potential implications that are not only in the legal world but have practical bilateral, multilateral, economic, security ramifications,” reads the cable, a copy of which was obtained by Axios from three different Israeli officials.
• The Israeli Foreign Ministry declined to comment.
• “We ask for an immediate and unequivocal public statement along the following lines: To publicly and clearly state that YOUR COUNTRY rejects the outragest, absurd and baseless allegations made against Israel,” the cable also says.

Nadaljujte z branjem→

… dobiš novega argetinskega predsednika Javierja Mileia in neoliberalno revolucijo čilenskega tipa. Mnogi niso vedeli, da je bil Javier Milei v “prejšnjem življenju” profesor ekonomije (predaval je predvsem makroekonomijo in gospodarsko rast) in glavni ekonomist v številnih finančnih inštitucijah in in think-tankih. Treba je seveda vedeti, da je Milei v osnovi libertarec in to tiste najhujše sorte – avstrijska šola (Menger, Böhm-Bawerk, von Mises, Schumpeter, Hayek…). To pomeni, da verjame v trg in cenovni mehanizem kot zveličavni avtomatski mehanizem, ki gospodarstvo in družbo vodi v ravnotežje, če jima le pustimo prosto pot. In seveda, da verjame, da je kakršnokoli vmešavanje države z razvojnimi in ekonomskimi politikami, kaj šele s socialnimi politikami, škodljivo.

In seveda to pomeni, da bo Milei, če se bo obdržal na oblasti in če ne bo spremenil svojih prepričanj, v Argentini naredil neoliberalno revolucijo čilenskega tipa v stilu vladavine Pinocheta. Tudi začel je podobno – s prepovedjo javnih demonstracij. In seveda vas ne sme čuditi, če boste na socialnih omrežjih in nekaterih medijih zasledili veliko navdušenje ameriških libertarnih ekonomistov nad politikami, ki jih je Milei začel izvajati v Argentini. Pričakujte popolno privatizacijo ključnih javnih storitev (zdravstvo in šolstvo, pokojninski sistem) in odpravo socialnih politik.

Če je Pinochet prišel na oblast z vojaškim udarom (ob izdatni ameriški pomoči), so si Argetinci svojega Pinocheta sami in demokratično izvolili.

Za pokušino, kako Milei vidi prilagajanje gospodarstva, je spodnja “šnelkurs” razlaga tehnološkega razvoja prek cenovnega mehanizma. Spodnja razlaga je zanimiva, vendar v njej manjka ključna zadeva – kako se v družbi, ki temelji na tržnih principih in neenakih možnostih, ob ali navkljub cenovnemu mehanizmu lahko razvije kritična masa “človeškega kapitala”, ki nato prinese inovacije in tehnološki napredek? Ali lahko do njega spontano pride v majhni in revni državi? In katera pot k tehnološkemu napredku je hitrejša – laissez faire (prostotržna), kot je bila Anglija v 18. in 19. stoletju ali z izrazitimi razvojnimi in industrijskimi politikami, kot sta bili Japonska po 1945 ali Kitajska po 1980? Ali bi ZDA kdaj dohitele Anglijo, če se ne bi v 19. stoletju posluževale protekcionizma? Ali bi Japonska in Kitajska kdaj razvojno ujele ZDA, če se ne bi v 20. stoletju posluževale razvojnih in industrijskih politik ter protekcionizma? In ali bo Argentina kdaj začela dohitevati razvite države, če se ne bo lotila spodbujanja “človeškega kapitala” in tehnološkega razvoja prek industrijskih politik?

Maria Zakharova, tiskovna predstavnica ruskega ministrstva za zunanje zadeve, je posula sol na rep podpredsednika italijanske vlade Antonia Tajanija, ki se je zavzel za samostojno evropsko vojsko. Opomnila ga je na preprosto dejstvo, ki se ga je treba zavedati, in sicer, katero gorivo bodo uporabljali evropska vojaška tehnika in letala. Če Evropa nima niti svojega goriva, bo težko avtonomna pri uporabi svoje vojske.

Jaz se s Tajanijem seveda povesme strinjam glede vojaške avtonomije Evrope, vendar pa so predpogoji zanjo, da Evropa pred tem doseže tudi strateško avtonomijo pri tehnologijah, orožarski industriji, energiji, hrani in seveda gospodarstvu. Brez tega ni vojaške avtonomije.

Deputy Prime Minister and Minister of Foreign Affairs of Italy Antonio Tajani: “The European Union must form its own armed forces that could play a role in maintaining peace and preventing conflicts. If we want to be the bearers of world peace, we need a European army. This is a fundamental prerequisite for an effective European foreign policy. In a world with such powerful players as the USA, China, India, Russia, and with crises stretching from the Middle East to the Indo-Pacific, Italian, German, French or Slovenian citizens can only be protected by what already exists, and that is called European Union. Therefore, defense and a common army must become a concrete fact. And this cannot be postponed.”

Nadaljujte z branjem→

Spodnji komentar Douga Bandowa (ki je konzervativec!) pove vse, kar je treba vedeti o vzrokih za vojno v Ukrajini, zakaj vojna traja že dve leti in kaj bi bilo treba narediti, da se Ukrajina in Rusija dogovorita o mirni rešitvi. No, Bandow tudi zelo sočno pove, da je glede politike do Rusije in Ukrajine “večina zahodnih politikov tepcev. Redko se je toliko ameriških in evropskih uradnikov zmotilo tako spektakularno in za tako strašno ceno za vse.” Jasno, ker bi lahko to, v kar danes silijo Ukrajino (pogajanja, po katerih bo morala ostati vojaško nevtralna) in pri čemer bo izgubila ozemlja, ob vsaj pol milijona mrtvih, 20 milijonih razseljenih in nekaj sto milijardni vojni škodi), dosegli pred vojno s sporazumom z Rusijo, ki ga je ta ponujala Natu (da Ukrajina ostane vojaško nevtralna) in pri čemer bi Ukrajina ostala ozemeljsko celovita, brez ene same smrtne žrtve in centa vojaške škode in brez izgube vitalnega dela prebivalstva. In Rusije ne bi potisnili v strateško zavezništvo s Kitajsko, zahodne države ne bi izgubile stotine milijard dolarjev in evrov, ne bi izpraznile svojih vojaških arzenalov in celemu svetu bi bile prihranjene izgube, do katerih je prišlo z disrupcijami nabavnih verig in vojaškimi sankcijami. Res je treba biti kolosalni tepec, da se tako zelo strateško zmotiš.

Before the war, Ukraine likely could have kept its territory by agreeing to neutrality—without suffering tens or hundreds of thousands of casualties, enduring destruction of many cities and towns, deforming their land with mines, fortifications, and graves, and facing endless combat. The allies would have maintained non-military ties with the Ukrainian people while saving hundreds of billions of dollars and conserving their military arsenals. The West would not have pushed Putin and other Russian nationalists eastward into a tighter embrace with China. And the entire world would have been spared the severe economic dislocations caused by both combat operations and economic sanctions.

In kar pravi Bandow za ameriške politike (“Ameriški odločevalci niso primerni za vodenje zunanje politike države velikosti poštne znamke, kot je Monako, kaj šele velesile, kot so ZDA“), velja še precej bolj za evropske. In glede vojne v Gazi oziroma zahodne politike v tej zvezi velja enako. Neumno in kratkovidno.

Spodaj sem poudaril nekaj ključnih misli v treh predlogih Bandowa za dosego miru v Ukrajini. Kdor misli, da je brez tega mogoče doseči trajni mir v Ukrajini, je … intelektualno nedorasel strateškemu razmišljanju, če se milo izrazim.

Nadaljujte z branjem→

Tamara Langus je v spodnjem tvitu imela absolutno prav, da slika v vladni informaciji (da je Slovenija med top državami v EU, ker je v letu 2023 povečala delež električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov (OVE), za več kot 10 %) zavaja, saj na sliki vlada prikazuje povsem napačen vir tega povečanja deleža OVE. V vladnem gradivu so pod informacijo namreč naslikani sončni paneli, morale pa bi biti hidroelektrarne:

Preprosta preverba vladne informacije s podatki Statističnega urada (SURS) to manipulacijo razkrije v nekaj trenutkih. Podatki o proizvodnji električne energije na SURS so samo do novembra lani. Zato sem primerjal spremembe deležev različnih virov energije (glede na proizvodnjo na pragu elektrarne) za prvih 11 mesecev 2023 glede na isto obdobje 2022 (upoštevana je proizvodnja celotne NEK). Prva slika kaže proizvodnjo po različnih virih energije. Vidni sta povečanji deleža elektrike iz hidroelektrarn-HE (iz 26.2% v 2022 na 35.8% v 2023) in sončnih elektrarn-SE (iz 2.5% na 4.3%).

Nadaljujte z branjem→

Financial Times je včeraj objavil propagandni članek o trendih iz prejšnjega leta, ki je poln slaboumnosti. Ena izmed njih je, da je Kitajska začela zaostajati za ZDA, ker naj bi se lani delež kitajskega BDP glede na ameriškega zmanjšal. Spodnjo sliko so nato pograbili politični propagandisti in začeli širiti po socialnih omrežjih (denimo tale Twining, ki se na omrežju X podpisuje kot: “President @IRIglobal, supporting political freedom & democratic dignity in 100+ countries. Personally sanctioned by the Chinese Communist Party.“). Slika je seveda neumnost, ker med seboj primerja BDP obeh držav v tekočih cenah in po tekočem menjalnem tečaju. Ker je v 2022 inflacija v ZDA znašala 6.5%, v Kitajski pa le 1.9%, je seveda jasno, da je v tem letu inflacija za več kot 3-krat bolj napihnila letno povečanje BDP v ZDA kot Kitajski. Kar seveda vodi k absurdnim sklepom, da lahko države z visoko stopnjo inflacije napihujejo svoj BDP in tako prehitevajo države z nizko inflacijo.

Za pravo primerjavo je treba primerjati BDP med državami po stalnih cenah (denimo indekse BDP na podlagi realnih stopenj rasti BDP; glejte mojo prvo sliko spodaj) oziroma s popravkom za razlike v cenah ključnih dobrin in razlike v rasti cen (po pariteti kupne moči PPP; glejte drugo sliko spodaj). In ko to naredite, je seveda očitno, da je Kitajska, ki je v zadnjih 40 letih prav vsako leto realno bolj povečala BDP od ZDA, seveda tudi v zadnjih treh letih realno pospeševala glede gospodarske velikosti napram ZDA. Po pariteti kupne moči je Kitajska glede velikosti BDP leta 2017 prehitela ZDA in to prednost iz leta v leto povečuje. Leta 2021 je bil kitajski BDP od ameriškega večji za 18%, lani (po oceni Svetovne banke) pa že za 22.1%.

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je slika s poenotenimi stroški proizvodnje elektrike (LCOE), na podlagi vzorca elektrarn, ki jih uporablja Mednarodna agencija za energijo (IEA) pri svojih izračunih v publikaciji za leto 2022. Za razliko od ostalih inštitucij (denimo Lazard itd.) je IEA dokaj transparentna pri izračunih in je objavila spisek obratov, na podlagi katerih so narejeni izračuni. Spodnji graf sem naredil na podlagi teh podatkov in dodal še mediano za LCOE* vsake metodologije (ocene so narejene pri diskontni stopnji 7% in ceni CO2 kupona 75 $/tono). Kot je razvidno, je med vsemi tehnologijami najcenejša elektrika iz jedrskih elektrarn z mediano 39 $/MWh (razpon ocen med 28 in 102 $/MWh). Elektrika iz jedrskih elektrarn je v povprečju približno dvakrat cenejša od elektrike iz vetrnih elektrarn (mediana 69.6 $/MWh, razpon ocen med 29 in 240 $/MWh; outlier pri 900 $/MWh) in dvainpolkrat od elektrike iz sončnih elektrarn (mediana 95.4 $/MWh, razpon ocen med 34 in 275 $/MWh). Podobne cene elektrike in s podobnim razponom so tudi iz novih hidro elektrarn.

Te LCOE cene lahko primerjate s cenami iz Lazardove publikacije (april 2023) v sliki spodaj, kjer boste videli, da Lazard ocenjuje LCOE cene elektrike iz jedrskih elektran bistveno višje (razpon ocen med 141 in 221 $/MWh). Gre za svojevrstno zavajanje, saj se Lazardove ocene nanašajo na zgolj eno jedrsko elektrarno, ki je bila v zadnjih desetletjih izgrajena v ZDA (Vogtle), razpon ocen se pa nanaša na oceno LCOE pri različnih predpostavkah diskontne stopnje.

Vir: Lazard (2023)

Nadaljujte z branjem→