… dobiš novega argetinskega predsednika Javierja Mileia in neoliberalno revolucijo čilenskega tipa. Mnogi niso vedeli, da je bil Javier Milei v “prejšnjem življenju” profesor ekonomije (predaval je predvsem makroekonomijo in gospodarsko rast) in glavni ekonomist v številnih finančnih inštitucijah in in think-tankih. Treba je seveda vedeti, da je Milei v osnovi libertarec in to tiste najhujše sorte – avstrijska šola (Menger, Böhm-Bawerk, von Mises, Schumpeter, Hayek…). To pomeni, da verjame v trg in cenovni mehanizem kot zveličavni avtomatski mehanizem, ki gospodarstvo in družbo vodi v ravnotežje, če jima le pustimo prosto pot. In seveda, da verjame, da je kakršnokoli vmešavanje države z razvojnimi in ekonomskimi politikami, kaj šele s socialnimi politikami, škodljivo.

In seveda to pomeni, da bo Milei, če se bo obdržal na oblasti in če ne bo spremenil svojih prepričanj, v Argentini naredil neoliberalno revolucijo čilenskega tipa v stilu vladavine Pinocheta. Tudi začel je podobno – s prepovedjo javnih demonstracij. In seveda vas ne sme čuditi, če boste na socialnih omrežjih in nekaterih medijih zasledili veliko navdušenje ameriških libertarnih ekonomistov nad politikami, ki jih je Milei začel izvajati v Argentini. Pričakujte popolno privatizacijo ključnih javnih storitev (zdravstvo in šolstvo, pokojninski sistem) in odpravo socialnih politik.

Če je Pinochet prišel na oblast z vojaškim udarom (ob izdatni ameriški pomoči), so si Argetinci svojega Pinocheta sami in demokratično izvolili.

Za pokušino, kako Milei vidi prilagajanje gospodarstva, je spodnja “šnelkurs” razlaga tehnološkega razvoja prek cenovnega mehanizma. Spodnja razlaga je zanimiva, vendar v njej manjka ključna zadeva – kako se v družbi, ki temelji na tržnih principih in neenakih možnostih, ob ali navkljub cenovnemu mehanizmu lahko razvije kritična masa “človeškega kapitala”, ki nato prinese inovacije in tehnološki napredek? Ali lahko do njega spontano pride v majhni in revni državi? In katera pot k tehnološkemu napredku je hitrejša – laissez faire (prostotržna), kot je bila Anglija v 18. in 19. stoletju ali z izrazitimi razvojnimi in industrijskimi politikami, kot sta bili Japonska po 1945 ali Kitajska po 1980? Ali bi ZDA kdaj dohitele Anglijo, če se ne bi v 19. stoletju posluževale protekcionizma? Ali bi Japonska in Kitajska kdaj razvojno ujele ZDA, če se ne bi v 20. stoletju posluževale razvojnih in industrijskih politik ter protekcionizma? In ali bo Argentina kdaj začela dohitevati razvite države, če se ne bo lotila spodbujanja “človeškega kapitala” in tehnološkega razvoja prek industrijskih politik?