Inducting Ukraine into NATO after forcing Russia back behind its pre-2014 borders has been the only strategic aim EU leaders have allowed themselves to contemplate since Russia’s invasion three years ago. Alas, well before US President Donald Trump’s re-election, this aim slipped into the realm of infeasibility. The writing had been on the wall for a while. 

First, Russian President Vladimir Putin’s war economy proved a godsend to his regime. Second, even Trump’s predecessor, Joe Biden, was terminally unwilling to push for Ukraine’s NATO membership, leading the country down the garden path with vague promises. And, third, there was strong bipartisan opposition in the United States to the idea of NATO troops fighting alongside Ukrainians.

So, in a display of breathtaking hypocrisy, the many “Putin is the new Hitler” speeches never resulted in a commitment to fight alongside the Ukrainians until Putin’s army was defeated on the ground. Instead, a cowardly West kept sending weapons to the exhausted Ukrainians so that they could defeat the “new Hitler” on its behalf – but on their own.

Inevitably, and despite gallant fighting by increasingly outgunned and outnumbered Ukrainian soldiers, European leaders’ sole strategic aim turned to dust – a reality that would have become undeniable regardless of who won the US presidency last November. Trump merely brought it forward with a brutality reflecting his long-held contempt not just for Ukrainian President Volodymyr Zelensky but also for the EU itself. And so, lacking any Plan B, a Europe weakened by a two-decades-long economic slump is now struggling to respond to Trump’s Ukraine policy.

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

“The war is not meant to be won, it is meant to be continuous” (George Orwell)

Spomnim se dogodka v Oxfordu v 80-tih prejšnjega stoletja, ko je predstavnik Keidanrena (japonske gospodarske zbornice) razlagal vzroke za uspeh tedaj »japonskega čudeža«. Pogledal je po omizju, zagledal fotoaparat (seveda japonski) enega od udeležecev, ga dvignil v zrak in rekel:

»Med tem, ko so vaši najboljši inžinirji delali vodljive rakete, so naši delali najboljše fotoaparate na svetu«

Vojaški izdatki seveda lahko imajo pomembne narodnogospodarske multiplikatorje, ampak večinoma so ti manjši kot bi bili, če bi podobne vsote namenili za civilne razvojne projekte. Japonska je tako še vedno vodilna v razvoju in proizvodnji fotoaparatov, Evropa pa praktično nima več proizvodnje ne fotoaparatov ne vodljivih izstrelkov, oziroma je to kar je ostalo od nje bleda senca nekoč mogočne industrije.

Lahko Evropa revitalizira svojo vojaško industrijo? Seveda lahko, ima tako razvojne kapacitete kot tudi večino tehnologij. Koliko bo to stalo? Ogromno! Ampak to ni glavno vprašanje.

Nadaljujte z branjem→

Poznamo približen okvir, koliko stane vojna. Vojna v Ukrajini je EU države stala okrog 2 tisoč milijard evrov. Od tega 600 milijard odpade na izgubljen BDP, podobna vsota odpade na energetske subvencije podjetjem, 500 milijard odpade na nepokrit strošek povišanih cen energentov za gospodinjstva in podjetja, 80 milijard je šlo za pomoč Ukrajini in 40 milijard evrov za pomoč ukrajinskim beguncem v Evropi. Toda ali vemo, koliko stane mir?

Evropa je trenutno na pomembnem razpotju. Na eni strani bi rada aktivno vojaško pomagala Ukrajini, na drugi strani pa je ameriški predsednik Trump jasno nakazal, da ZDA nimajo več interesa plačevati vojaške zaščite za Evropo. Med evropskimi politiki je prevladalo stališče, da se mora Evropa zato vojaško osamosvojiti od ZDA. Poglejmo, koliko bi to okvirno stalo.

Nadaljujte z branjem→

Adam Tooze v Financial Timesu argumentira, da je Trumpov vandalizem sicer absolutno zavržen, vendar – kar se tiče ameriške zunanje politike – ni zgodovinsko nič novega. Trumpov vandalizem je zgolj dokončno razkril, da je Amerika že dolgo nazaj izgubila kompas in da je sledenje ameriškemu vodstvu (jaz bi temu rekel vazalna vloga ostalih zahodnih držav) dokončno zašlo v slepo ulico.

Tooze na koncu sicer argumentira, da če Evropa želi v mednarodnih odnosih imeti “na pravilih temelječ red“, mora to sama narediti. In korak v to smer vidi v nemški oziroma evropski odločitvi o oboroževanju. Pri tem pa spregleda dvoje. Prvič, da Evropa kljub še tako velikemu pritisku v smeri oboroževanja nikoli ne bo imela niti tehnološko dovolj močne niti funkcionalne homogene vojske, da bi lahko postala pomemben mednarodni dejavnik. Prej bo prišlo do rivalstva med večjimi državami EU za vodstvo, zaradi česar intenzivno oboroževanje lahko postane problem in dejavnik, ki bo brez patronata od zunaj razgnal EU. In drugič, da je Evropa v industrijskem in splošnem tehnološkem in gospodarskem zatonu, kar je primarni razlog, da se bo njena vloga pri vzpostavljanju nove mednarodne ureditve v bodoče še bolj zmanjševala in ne povečevala.

Mednarodni red postavljajo najmočnejše države, Evropa pa to ni niti v vojaškem, niti v tehnološkem, niti v gospodarskem pomenu, niti ni homogena sila s homogenimi interesi in preferencami. Evropa ne zna niti zaustaviti vojne na svojih mejah, kaj šele, da bi pisala nova globalna pravila. Ja, osamosvojitev od ZDA je korak v pravo smer, toda evropske države bodo, če bodo, to dosegle prepozno, da bi lahko sodelovale pri oblikovanju nove globalne ureditve. Postavile jo bodo ZDA, Kitajska in Rusija. Ki bodo tudi poskrbele, da pride do miru v Ukrajini. Ker EU tega zaradi svoje šibkosti ne more, niti noče.

Nadaljujte z branjem→

Medtem ko se evropski “voditelji” junačijo, kako se bodo oborožili in kako bodo preprečili Trumpu doseči mirno rešitev vojne v Ukrajini in kako bodo lastnoročno brez ameriške pomoči branili Ukrajino pred Rusijo tudi z napotitvijo svoje vojske in letalske flote v Ukrajino, pa Bloomberg prinaša nekaj grenkih resnic o vojaški sposobnosti držav EU. Prva je ta, da so evropska skladišča orožja na kritični meji. V primeru – hipotetično – ruskega napada na Evropo, bi se evropska obramba sesula v nekaj tednih. Druga pa je, da brez ameriške zaščite in brez ameriške satelitske navigacije (GPS, Starlink) ter brez ameriških obveščevalnih podatkov evropska letala in rakete v Ukrajini ne morejo delovati.

Junačenje s fračami in praznimi žepi in streljanje odločnih govorov se morda komu zdi zabavno, vemo pa, kako se to konča v realnem življenju.

____________

If attacked, Europe’s ammunition stockpiles could run low within days and rearming will take years.

Lacking troops, air defenses and ammunition, the continent’s front-line defenses are only equipped to repel an invasion from Russia for weeks at best without the US, according to defense officials, who asked not to be identified discussing sensitive information. Even if a complete American withdrawal is seen as extremely remote, a reduced US presence would also have an impact.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Ob spremljanju aktualnih dogodkov v zvezi z agresijo na Ukrajino si lahko zamislimo podobno zgodbo. Seveda ni resnična, vendar pa podobnost z resničnim življenjem ni zgolj naključna.

Denimo, da bi nam pogorela hiša in za sanacijo ter izgradnjo nove potrebujemo 200 tisoč eur, ki jih seveda nimamo. Hišo nam je pravzaprav nekdo požgal, tudi vemo kdo, a škode od njega sami ne moremo izterjati. Pravi sicer, da nam je pripravljen postaviti novo, a na način, da bi bili v njej delni najemniki, kar seveda za nas ni sprejemljivo.

Zato se obrnemo na močnega, premožnega in vplivnega prijatelja, ki nam je pripravljen zgraditi novo hišo, a prav tako postavi pogoje, za katere menimo, da jih ne moremo sprejeti. V razočaranju nad ponudbo se obrnemo na drugo skupino prijateljev za pomoč. Tudi oni nam pritrjujejo, da so pogoji prvega prijatelja nesprejemljivi, da je od njega res grdo in nepošteno, da nas v tako težki situaciji na nek način izsiljuje, kar mu tudi povedo. Razmišljajo tudi v smeri, da bi v povrnitev prvotnega stanja prisilili požigalca, česar bi se vsi prijatelji lahko celo lotili. A vidijo, da pravih vzvodov za to prisilo nimajo, zaradi različnih razlogov pa se z njim tudi ne upajo dokončno skregati.

Nadaljujte z branjem→

Andrew Korybko

The interplay between them, Russia, and the US will determine the continent’s future security architecture.

French President Macron’s declaration on Wednesday that he’s flirting with extending his country’s nuclear umbrella over other continental allies shows that he’s throwing down the gauntlet to Germany and Poland for leadership of post-conflict Europe. Outgoing German Chancellor Scholz published an hegemonic manifesto in December 2022 that later took the form of what can be described as “Fortress Europe”, which refers to the German-led attempt to lead Europe’s containment of Russia.

This concept requires Poland subordinating itself to Germany, which unfolded over the first half of last year but then slowed as the ruling liberal-globalist coalition started taking a more populist-nationalist approach towards Ukraine ahead of May’s presidential election. Even if this started off insincerely, it’s since assumed a life of its own and created a new dynamic in the latest circumstances brought about by Trump’s return whereby “Poland Is Once Again Poised To Become The US’ Top Partner In Europe”.

Nadaljujte z branjem→

Aprila 2008 so članice na vrhu Nata v Bukarešti v 23. točki skupne izjave povabile Gruzijo in Ukrajino v Nato:

NATO welcomes Ukraine’s and Georgia’s Euro-Atlantic aspirations for membership in NATO. We agreed today that these countries will become members of NATO.

Tedanji ameriški veleposlanik v Moskvi William Burns je v depeši v State Department že februarja istega leta zapisal, da je širitev Nata v ti državi absolutna “rdeča črta” za Moskvo, kdorkoli je ali bo v Rusiji na oblasti. No, neokonzervativci v Bushevi administraciji ruskega nasprotovanja niso jemali resno in dva meseca kasneje obe državi povabili v Nato.

1. avgusta 2008 so gruzinske sile napadle avtonomno regijo Abhazijo, Rusija se je istočasno odzvala in zasedla Južno Osetijo s pretežno rusko govorečim prebivalstvom. Vojna med Rusijo in Ukrajino se je končala po 12 dneh. Južna Osetija je obdržala samostojnost znotraj Gruzije, vendar je Rusija tam oblikovala svoje vojaške baze. Rusija je spet vzpostavila svoj politični vpliv v Gruziji in slednja je morala pozabiti na svoje morebitne aspiracije glede članstva v Natu.

Glavni nauk te vojne (ob tem, da za velesile očitno ne veljajo pravila mednarodnega pravnega reda) je, da so ZDA, ki so sprovocirale vojno (najprej z ameriško sponzorirano rožnato revolucijo, neposredno pa s povabilom Gruzije v Nato), Gruzijo ob ruski agresiji povsem pustile na cedilu. Niti s prstom ji niso pomagale. Drugi nauk te vojne je, da se je Rusija po zmagi v Gruziji zadovoljila z zaščito svoje manjšine v Južni Osetiji in z vojaško nevtralnostjo Gruzije.

Iz obojega sledi, da se bodo ZDA, po tem, ko so očitno neuspešno sprovocirale vojno v Ukrajini, po ruski prevladi odmaknile od Ukrajine, medtem ko bo Rusija obdržala zasedene ukrajinske regije, preostala Ukrajina pa bo morala ohraniti vojaško nevtralnost. Če ne bi prišlo do te vojne, bi se Rusija zadovoljila zgolj z avtonomijo pretežno rusko govorečih regij (in spoštovanjem pravic manjšine) in vojaško nevtralnostjo. Toda zaradi izkušenj pred vojno (od 2012, prek sporazumov Minsk 1 in 2 do jeseni 2021) z ukrajinskimi oblastmi, bo Rusija trajno priključila zasedene regije.

Lahko se nad tem upravičeno zgražamo in delamo dolge moralistične traktate. Toda za velesile ne veljajo enaka pravila kot za ostale države, pa naj še tako moraliziramo. Tudi ZDA ne bi dovolile, da se Mehika ali Kanada vključita v rusko vojaško zavezništvo. Kar nam lepo ilustrira Kubanska kriza iz leta 1962.

Spodaj je dobra kronologija dogodkov, ki je vodila do rusko-gruzinske vojne in kako se je vojna razpletla. Primer nam kaže zgodovinsko lekcijo za to, kar se bo zgodilo po rusko-ukrajinski vojni.

Nadaljujte z branjem→