Ponovna objava članka iz 2024

Vojne v Ukrajini bo enkrat konec. V novi publikaciji “The Day After: Postwar U.S. Strategy Toward Russia” ameriškega vojaškega think-tanka RAND, ki ga predvsem financira Pentagon, so se vprašali, kakšna je optimalna ameriška strategija za “dan potem”.

Naj samo osvežim spomin na predhodne analize RAND. Skupina avtorjev iz korporacije RAND je leta 2019 objavila analizo “Overextending and Unbalancing Russia” (celoten dokument na 354 straneh), ki se nekako smatra kot ameriška strategija za sprovociranje vojne v Ukrajini z namenom “prekomerno izpostaviti in spraviti iz ravnotežja Rusijo”. V tistem načrtu je bilo predlagano, da je treba Rusijo nekako izzvati in jo tako prisiliti, da se izpostavi in izčrpa. Optimalna predlagana kombinacija, ki bi prekomerno izpostavila Rusijo in imela najmanjše stroške za ZDA, je predvidevala “kombinacijo povečanja proizvodnje energije v ZDA in sankcij, ki pa morajo biti multilateralne“. Poročilo je zelo eksplicitno v tem pogledu, saj pravi, da so glede sankcij proti Rusij ključne predvsem evropske države, ki bi zmanjšale uvoz energentov iz Rusije in s tem slednji povzročile največjo škodo. In kot smo lahko videli, je Bidenova administracija sledila tem strateškim usmeritvam študije.

Manj kot 4 leta kasneje in 11 mesecev po ruskem napadu na Ukrajino so na podlagi zadnjih dejstev iz Ukrajine v RAND korporaciji obrnili ploščo in naredili novo študijo z naslovom “Avoiding a long war“. Študija pravi, da bi bilo v največjem interesu ZDA preprečiti dolgotrajno vojno. V študiji ugotavljajo, da dolgotrajna vojna preveč izčrpava ZDA, saj se v Washingtonu preveč fokusirajo zgolj na to točko (tako glede vloženih sredstev kot politično) in zanemarjajo strateško bolj pomembne cilje (mišljena je Kitajska). Dolgotrajna vojna bi ob nevarnosti eskalacije na ozemlja držav članic Nata lahko Rusijo tudi preveč potisnila v zavezništvo Kitajske. Študija se zato fokusira na to, kako čim hitreje končati vojno. Pri tem avtorje (tako kot ameriško administracijo) eksplicitno zanimajo izključno ameriški interesi (ne ukrajinski ali interesi evropskih partnerjev), zato v študiji ne dajejo velike teže ozemeljski celovitosti Ukrajine, saj bi to zgolj podaljševalo vojno, in se fokusirajo na elemente, ki bi lahko pospešili sporazumni konec vojne. Gre za štiri ključne elemente, med njimi na eni strani komunikacija načrta za bodočo podporo Ukrajini in določene varnostne garancije (“commitments”), na drugi strani pa zagotovila Rusiji glede nevtralnosti Ukrajine ter omilitve sankcij.

Nadaljujte z branjem→

Evropska politična elita se je ujela v past svoje najnovejše obsesije – orožarske histerije. Nenadoma je ugotovila, da dve tretjini vsega orožja kupi v ZDA, preostanek do treh četrtin vseh nakupov orožja in opreme pa večinoma v Izraelu. Nenadoma je ugotovila, da imajo ta napredna orožja, kot so denimo ameriški lovci F-35, lahko “gumbe” (“kill switch”), ki onesposobijo delovanje teh letal. Podobno je s programsko opremo drugega orožja, z GPS-om itd. Torej, evropske države se bodo lahko bojevale samo v vojnah, ki jih bodo odobrile ZDA.

To pomeni, da bi se države EU morale v celoti vojaško samosvojiti od ZDA. Zamenjati vso občutljivo orožje in programsko opremo z lastnimi, sama zbirati obveščevalne podatke, zagotoviti lasten GPS, lastne tehnološke platforme za komunikacije itd. Kar pomeni, da bi bilo res treba vlagati vsaj 4 % BDP v orožje naslednjih 30 let.

Toda, zakaj že? Zaradi namišljenega iracionalnega strahu pred Putinom in njegovo vojsko? Tisto vojsko, ki potrebuje dva meseca, da zavzame srednjo veliko vas v Ukrajini? Pred ruskim jedrskim orožjem EU itak nima obrambe zaradi ruske nenadkriljive prednosti v nosilnih (hipersoničnih) raketah. Karkoli države EU naredijo s skupnim jedrskim ščitom, bo ta še vedno ranljiva tarča za ruske rakete. Kajti zaostanka v razvoju hipersoničnih raket evropski fiziki niso sposobni v doglednem času nadoknaditi. Seveda pa lahko države EU postavijo tudi Surovikinovo obrambno linijo od Finske, prek Baltskih držav, Poljske in Romunije do Črnega morja ter jo vzdržujejo s pol milijona stalne vojske na terenu, če se bojijo ruskih tankov na ozemlju EU. Toda to ne bo rešilo evropskih težav z varnostjo. 

Torej se je treba zbrati in razmisliti, kakšnim realnim grožnjam je podvržena EU in na kateri način lahko najlažje te grožnje izniči. In potem bo kmalu ugotovila, da “rusko grožnjo” najlažje ukroti tako, da Rusiji prizna njene varnostne garancije (de ne sili z – ameriškim – orožjem na rusko mejo) in da začne z Rusijo poslovati. Obojestransko koristno poslovanje je najboljše zdravilo proti vojni. Ob tem pa se vzpostavi racionalna vojaška struktura z vsemi zavedanji glede njene realne moči.

To, kar Pulitzerjev nagrajenec Seymour Hersh piše za ameriške vodilne demokrate, velja v enaki meri za evropsko politično elito: ujeli so se v narativo vojne in miselnost hladne vojne v svojem iracionalnem strahu pred ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, iz katere ne najdejo poti. Ker ne iščejo racionalnih rešitev, ampak so ujeti v svoje frustracije in strahove. Takšnim ljudem, ki niso sposobni poiskati racionalnih rešitev, lahko pomaga samo psihoterapevtska pomoč. Hudič je, kadar so takšni ljudje, ki jim lahko pomaga samo psihoterapevtska pomoč, na oblasti. In kadar vodijo ne polmilijonske nacije, ampak Evropsko unijo s 450 milijonov ljudmi. 

Hladna vojna se ni končala zaradi zmage na bojišču, ampak z diplomacijo. In tudi ta vojna v Ukrajini se bo končala z diplomatskimi metodami. Prej, ko se napsihirana evropska politična elita tega zave, prej bo konec prelivanja krvi v Ukrajini, prej se bo Ukrajina lahko postavila na noge in prej se bo končala evropska stagnacija in prej se bo Evropa lahko začela ukvarjati z realnimi problemi, ne pa z orožarsko histerijo. 

Toda treba se je pripraviti na realistično možnost, da Trump in Putin sicer lahko končata vojno v Ukrajini, medtem ko bo evropska politična elita še naprej ostala v mentaliteti hladne vojne in orožarske histerije in še naprej v svoji psihozi zanemarjala realne probleme Evrope.

_____________

In Washington, the Democratic Party leadership, having spent years ignoring the impairment of President Joe Biden, is now ignoring the increasing evidence that Russia has won the war in Ukraine. Leading Democrats in Congress have returned to the mentality of the Cold War in their contempt for and fear of Russian President Vladimir Putin.

I can report that some of those involved in the on-and-off secret talks between Ukraine and Russia are convinced that the long stalemated war will soon be ended by a closely calculated division of territory that has been lost by each side in a war that Putin chose to initiate in February of 2022.

There is still a widespread belief in the Democratic Party that President Donald Trump’s chronic complaints about the leaders of the nations that make up NATO are not paying their way are, as one international scholar told me, “a ruse.” Trump is really interested, the scholar said, “in weakening democratic, liberal Europe and its collective institutions in order to make it easier for his new ally, Putin, to throw his weight around.” The scholar quoted a recent essay by Ambrose Evans-Pritchard, the world economy editor of the Telegraph, who compared Trump’s actions to the 1939 Molotov-Ribbentrop pact between the Soviet Union and Germany that barred the countries from attacking each other. and left Germany to focus on Western Europe, drawing the UK into the war.

Nadaljujte z branjem→

Sami si ustvarite mnenje. Vendar prepovedati najmočnejšemu kandidatu, da kandidira, in se pri tem sklicevati zgolj na lastno odločitev o prepovedi volitev, ki je temeljila na povsem napačnih podatkih, je sramota za demokracijo. Decembra lani se ustavno sodišče v odločitvi o prepovedi drugega kroga predsedniških volitev sklicevalo na tajne obveščevalne podatke, da naj bi Georgescuju pri prepoznavnosti pomagala TikTok kampanja, s katero pa Georgescu ni imel nič, pač pa jo je plačala vladajoča Liberalna stranka s slabim kandidatom, da bi škodovala kandidatu konkurenčne stranke, ki je dosegal višjo podporo v predvolilnih anketah od kandidata Liberalne stranke.

Torej Georgescu kot neodvisni kandidat naj bi imel koristi od medsebojnega obračuna dveh etabliranih strank, zaradi česar je ustavno sodišče prepovedalo drugi krog volitev, da Georgescu ne bi zmagal, zdaj se pa ustavno sodišče sklicuje na to svojo isto odločbo, čeprav temelji na napačni argumentaciji.

Spodaj je dober komentar te romunske sramote, vključno z dokumenti.

___________

The document in which the Romanian Constitutional Court justifies its decision to bar Georgescu, who already won the first round of the presidential election in December and was running ahead of everyone else in recent polls by a wide margin, from running for president, is one of the most insane things I have ever read.

The text is very confused, the translation probably doesn’t help, but the argument the Court seems to make is that, in deciding whether someone can run for president, it has to check whether that person would threaten the country’s constitutional framework if he were elected and it claims that Georgescu will not defend democracy.

The only argument it gives to justify that claim is that the very same Court previously annulled the first round of the presidential election that Georgescu had won, which means that he didn’t respect the electoral procedure and in turn this ipso facto demonstrates that he violates the obligation to defend democracy

But the December ruling to which it refers, which annulled the first round of the election, mostly didn’t talk about Georgescu’s alleged violations of electoral legislation to justify the decision, but instead made ridiculous arguments based on what supposedly happened on social media during the campaign, such as the claim that “equality of opportunity” was not ensured on social media due to the “exploitation” of algorithm.

Nadaljujte z branjem→

Kar pa ni bilo všeč nekdanji kandidatki za predsednico Ukrajine Olgi Timošenko, kateri se je nenadoma zasvitalo, da Ukrajinci s svojimi življenji igrajo poligon za oslabitev Rusije. In da seveda prav zaradi tega razloga politikom največjih EU držav in vodstvu Evropske komisije nikakor ni všeč ideja o koncu vojne v Ukrajini. Ukrajina mora z njihovo podporo vztrajati še pet let in se pustiti pobiti, da bi se nevarnost s strani Rusije za EU države zmanjšala.

Ukraine’s political heavyweight Yulia Tymoshenko says Ukrainian parliament must react to a statement by the head of the German intelligence, Bruno Kahl, who said that Russia would not be weakened enough if war in Ukraine ends earlier than 2029-30.

Tymoshenko says Kahl confirmed “what we didn’t want to believe in so much” – that “somebody has decided to pay with the lives of hundreds of thousands of Ukrainians and with the destruction of Ukrainian state for the cause of weakening Russia”.

Nadaljujte z branjem→

We once had a dream. It was a dream of what Europe could have been. A Europe of shared prosperity, dignity, freedom – a Europe of Peace and Hope. That dream is now dead, lost, gone, kaput. Why? What the hell happened to Europe?

Uršulin načrt za oborožitev Evrope (ReArm), oziroma od kod številka 800 milijard evrov, sem ta teden sicer večkrat razložil večim novinarjem in kolegom, tudi v včerajšnji kolumni, in sicer:

ReArm predvideva posojila v višini do 150 milijard evrov za oborožitev, kar bi ob predpostavki povečanja izdatkov za obrambo posameznih držav za do 1,5 % BDP lahko mobiliziralo skupaj do 800 milijard evrov za evropsko obrambo.

Vendar pa je potreben dodaten komentar realističnosti tega načrta, ki naj bi EU rešil pred “rusko nevarnostjo”. Kajti, kot slišim, ljudje res mislijo, da gre za realno številko, da se bo poraba zgodila v tem letu in da bomo takrat “odporni na Rusijo”, Trumpa in vse druge sovrage, ki nam jih bodo predstavili kot sovrage.

Ta načrt je, kot vsi ostali Uršulini načrti, seveda bullshit. Ta načrt ne bo rešil problema evropske vojaške podhranjenosti. In tudi če bi porabili teh dodatnih 800 milijard evrov, in to v enem letu, in oblikovali evropski jedrski ščit, sodoben panevropski protizračni sistem, dodali 500 novih najboljših evropskih letal in 3,000 novih najboljših evropskih tankov ter dodatnih 700 tisoč za boj pripravljenih vojakov, vse to v enem letu, ne pa v 10 do 15 letih, kar je realistično, še vedno ne bi bili “odporni na Rusijo”.

Še vedno ne bi imeli obrambe pred ruskimi hipersoničnimi raketami, ker pač te obrambe nima niti ameriška vojska. Ker je prepustila razvoj teh podjetij zasebnim podjetjem, ti so porabili milijarde dolarjev za razvoj, vendar brez uspeha pri razvoju primerljivih hipersoničnih raket z ruskimi. Rusija ima bogat arzenal hipersoničnih raket s hitrostmi do 20 machov (glejte spodaj tabelo), ki jih ni mogoče prestreči. Obstaja sicer hipotetična diskusija, ali je mogoče prestreči najpočasnejši ruski hipersonični raketi (iskander in kinžal, s hitrostmi med 6-7 in 10 machov) v terminalni fazi leta z ameriško protizračno raketo Patriot, ki dosega hitrosti le med 2.1 in 5 machov (no Ukrajinci se hvalijo, da naj bi s patriotom prestregli enega kinžala, ampak Ukrajincem ne gre nič verjeti, ker so po pravilu poročali da so sestrelili več ruskih raket, kot so jih Rusi sploh izstrelili; ameriških patriotov pa v Ukrajini ni več, ker so jih ruski kinžali vse potamanili, in tako ne bomo vedeli, ali ta hipotetična možnost obstaja).

Nadaljujte z branjem→

Kot nekdo, ki se že od gospodarske krize leta 2008 pa vse do zadnje, ukrajinske, čudi in jezi ob katastrofalnem šalabajzerstvu evropske politične nomenklature pri spopadanju s krizami, si ne morem kaj – čeprav se zavedam, da je to destruktivno –, da ne bi užival ob ogorčenem presenečenju in zmedenem vzdihovanju te iste nomenklature po javnem prepiru nepremičninskega mešetarja, ki je zdaj ameriški predsednik, in komika, ki je že pred nekaj leti postal predsednik Ukrajine.

No, to uživanje je seveda kratkega daha. Zadeve namreč postajajo krvavo resne. Doslej nas je (ne)odločanje modrega vodstva EU stalo predvsem razvojno zaostajanje. Zamujene priložnosti in neizkoriščene potenciale. Še najmanj nas lahko skrbi dejstvo, da v svetu, ki ga obvladujejo Kitajska, Rusija in ZDA, EU funkcionira le še (nekdanji predsednik Türk nas je na to slikovito prispodobo spomnil v petkovih Odmevih) kot pomivalka posode po večerji, ki so jo skuhali glavni igralci. Deset izgubljenih let zaradi bedastih varčevalnih ukrepov, s katerimi so, kot so napovedali ekonomski nobelovci, le poglobili gospodarsko krizo, smo nekako že pozabili oziroma se z njimi sprijaznili. Kot smo pozabili na le nekaj mesecev staro predstavitev poročila Maria Draghija o evropski konkurenčnosti, katerega priporočil EU-nomenklatura, tako kot skupne politike do migracij, vse bolj evidentno pa da tudi zelenega prehoda, niti približno ni sposobna uresničiti. To, kar se nam pripravlja zdaj, pa bo, skupaj z dosedanjim obravnavanjem vojne v Ukrajini, naša življenja ne le oropalo možnosti za izboljšavo, ampak jih bo občutno poslabšalo.

Sovražnica, pred katero se je treba zaščititi, je seveda Rusija. Tista Rusija, ki je potrebovala dve leti obleganja, da je zavzela ukrajinsko vas Velika Novosilka.

Nadaljujte z branjem→

Inducting Ukraine into NATO after forcing Russia back behind its pre-2014 borders has been the only strategic aim EU leaders have allowed themselves to contemplate since Russia’s invasion three years ago. Alas, well before US President Donald Trump’s re-election, this aim slipped into the realm of infeasibility. The writing had been on the wall for a while. 

First, Russian President Vladimir Putin’s war economy proved a godsend to his regime. Second, even Trump’s predecessor, Joe Biden, was terminally unwilling to push for Ukraine’s NATO membership, leading the country down the garden path with vague promises. And, third, there was strong bipartisan opposition in the United States to the idea of NATO troops fighting alongside Ukrainians.

So, in a display of breathtaking hypocrisy, the many “Putin is the new Hitler” speeches never resulted in a commitment to fight alongside the Ukrainians until Putin’s army was defeated on the ground. Instead, a cowardly West kept sending weapons to the exhausted Ukrainians so that they could defeat the “new Hitler” on its behalf – but on their own.

Inevitably, and despite gallant fighting by increasingly outgunned and outnumbered Ukrainian soldiers, European leaders’ sole strategic aim turned to dust – a reality that would have become undeniable regardless of who won the US presidency last November. Trump merely brought it forward with a brutality reflecting his long-held contempt not just for Ukrainian President Volodymyr Zelensky but also for the EU itself. And so, lacking any Plan B, a Europe weakened by a two-decades-long economic slump is now struggling to respond to Trump’s Ukraine policy.

Nadaljujte z branjem→