Obisk ameriškega predsednika Donald Trump v Beijing 14. in 15. maja 2026 je bil prvi državniški obisk ameriškega predsednika na Kitajskem po skoraj desetletju. Spremljala ga je izjemno močna delegacija ameriških poslovnih voditeljev – med njimi Elon Musk, Tim Cook in Jensen Huang – kar je že samo po sebi nakazovalo, da bo v ospredju predvsem vprašanje gospodarstva, tehnologije in strateške stabilnosti med največjima svetovnima silama.

Kitajska stran srečanje predstavlja kot skoraj zgodovinsko prelomnico – kot začetek nove arhitekture odnosov med največjima svetovnima silama. Ameriška administracija pa dogodek opisuje bistveno bolj pragmatično: kot uspešno pogajanje o trgovini, investicijah, Iranu in vprašanjih nacionalne varnosti. Prav v tej razliki se skriva bistvo sodobnih kitajsko-ameriških odnosov.

Toda čeprav sta obe strani po srečanju poudarjali »toplino odnosov«, »konstruktivno strateško stabilnost« in pripravljenost za novo obdobje sodelovanja, je večina mednarodnih analitikov vrh ocenila precej bolj zadržano. Za bleščečo simboliko – vojaške parade, slavnostne bankete in sprehode po kompleksu Zhongnanhai – se je namreč skrivala precej manj impresivna realnost: malo konkretnih dogovorov, veliko strateškega nezaupanja in vse bolj očiten premik globalnega ravnotežja moči v korist Kitajske.

Nadaljujte z branjem→

Jesús Fernández-Villaverde, profesor ekonomije na Univerzi v Pensilvaniji in eden vodilnih raziskovalcev posledic demografskih sprememb, pravi, da  je upad rodnosti ključno vprašanje našega časa, saj po njegovem skoraj vsi glavni gospodarski in družbeni problemi izhajajo iz demografskega padca.

Raziskovalci si razbijajo glave, zakaj rodnost po svetu tako drastično hitro pada. Ne samo v razvitih državah, pač tudi v manj razvitih. In trend se je pospešil v zadnjem desetletju in pol. John Burn Murdoch je v Financial Timesu pripravil novo brilijantno kratko analizo na to temo. Murdoch je fant, ki je pred letom in pol – v odlični analizi – skoval pojem “recesija partnerstev”. V novi analizi pravi, da je ključni problem zmanajšana stopnja partnerstev, ki je psoledica manjše želje po druženju. Kot glavne razloge za povečano samskost pa vidi v zmanjšani dostopnosti do stanovanj, večji uporabi mobilnih pametnih telefonov in izobrazzbeni razliki. Spodaj je povzetek analize.

Murdoch v članku »Why birth rates are falling everywhere all at once« opozarja, da svet vstopa v obdobje globoke demografske transformacije, ki bo po njegovem mnenju zaznamovala celotno 21. stoletje. Rodnost je v zadnjih desetletjih padla hitreje in bolj globalno, kot so pričakovali demografi in mednarodne institucije. V več kot dveh tretjinah držav sveta je rodnost že pod ravnjo enostavne reprodukcije prebivalstva, kar pomeni, da se prebivalstvo brez priseljevanja dolgoročno zmanjšuje. Posebej pomembno je, da se ta proces ne dogaja več le v razvitih državah, ampak tudi v številnih državah v razvoju, ki se starajo še preden dosežejo raven gospodarske razvitosti Zahoda.

Murdoch poudarja, da je hitrost demografskega padca presenetila tudi Združene narode in druge institucije, saj so njihove napovedi rojstev v številnih državah postale močno netočne. Primer Južne Koreje, kjer je bilo rojstev bistveno manj od pričakovanj, kaže, da tradicionalni demografski modeli ne dohajajo hitrosti sprememb. Rodnost v mnogih državah pada hitreje kot ob gospodarskih krizah ali velikih političnih pretresih, kar kaže, da gre za globlji civilizacijski premik.

Nadaljujte z branjem→

Analiza slovenske demografije (v sosednjem članku) kaže, da se Slovenija sooča z izrazito demografsko transformacijo, ki bo dolgoročno močno vplivala na gospodarsko rast, trg dela, javne finance in socialno strukturo države. Ker je gospodarska rast dolgoročno odvisna od vsote rasti prebivalstva in rasti produktivnosti, postaja demografija eden ključnih razvojnih izzivov Slovenije.

Podatki kažejo na dolgoročen in sistemski padec rodnosti. Število rojstev na 1.000 prebivalcev se je od 1950-ih zmanjšalo za več kot polovico, celotna stopnja rodnosti pa se že desetletja giblje bistveno pod ravnjo enostavne reprodukcije prebivalstva. Neto stopnja obnavljanja prebivalstva znaša le okoli 0,72, kar pomeni, da se generacije številčno ne obnavljajo več.

Naravni prirast je po letu 2017 postal trajno negativen. Slovenija danes brez priseljevanja ne bi več ohranjala stabilnega števila prebivalcev. Celotna rast prebivalstva temelji predvsem na migracijah. Število slovenskih državljanov se zmanjšuje, medtem ko se delež tujih državljanov hitro povečuje in je presegel 10 % prebivalstva.

Hkrati se spreminja družinska in socialna struktura družbe:

• zmanjšuje se delež družin z otroki,
• raste delež družin brez otrok,
• narašča samskost in število enočlanskih gospodinjstev,
• ustvarjanje družine se časovno zamika,
• zakonska zveza izgublja osrednjo družbeno vlogo.

Slovenija se tako približuje demografskim vzorcem razvitih zahodnoevropskih držav, vendar ob precej manj ugodni produktivnosti, nižji kapitalski intenzivnosti gospodarstva in izrazito hitrem staranju prebivalstva.

Ključno tveganje za Slovenijo ni zgolj zmanjševanje prebivalstva, temveč kombinacija nizke rodnosti, staranja prebivalstva, odseljevanja domačega prebivalstva, velike odvisnosti od priseljevanja ter relativno počasne rasti produktivnosti.

Nadaljujte z branjem→

Rast prebivalstva je eden izmed dveh ključnih dejavnikov gospodarske rasti – vsota stopnje rasti prebivalstva in stopnje rasti produktivnosti je statistično enaka stopnji rasti BDP. Poglejmo slovensko demografijo v slikah (vir podatkov je SURS).

• Prva slika spodaj kaže dolgotrajen upad rodnosti. Število živorojenih na 1.000 prebivalcev je padlo z več kot 20 v 1950-ih na vsega 8 danes.

• Število slovenskih državljanov se trendno zmanjšajuje – od leta 2008 do lani se je zmanjšalo za 46 tisoč.
• Povečuje pa se absolutno število tujih državljanov, ki je v istem obdobju zraslo iz 63 tisoč na 218 tisoč, kar kaže, da migracije postajajo ključni dejavnik demografske slike Slovenije.
• Delež tujih državljanov med prebivalci Slovenije se je povečal z 3 % leta 2008 na več kot 10 % leta 2025.

Nadaljujte z branjem→

Čeprav ameriška stran po Trumpovem obisku Kitajske javno razglaša, da se ZDA in Kitajska strinjata glede tega, da mora biti Hormuška ožina odprta za mednarodni promet, je med njima ključna razlika v podrobnostih interpretacije. Ameriška stran “odprtost” Hormuza interpretira kot prosto plovbo skozi ožino brez kakšrnihkoli pristojbin, medtem ko je kitajska stran v preteklih dveh tednih nekajkrat omenila, da ne nasprotuje pristojbinam za prehod, lahko tudi v smislu “ekoloških taks”. Če lahko pristojbine za prehod pobirajo Turčija (Dardanele in Bospor), Panama in Suez, zakaj ne bi tudi Iran in Oman? Ta razlika v interpretaciji je seveda ključna: ameriška stran želi Iranu odvzeti de facto in de iure nadzor nad Hormuško ožino, kitajska stran pa Iranu to de facto omogoča. Zaradi tega kitajska stran nasprotuje novi resoluciji o Hormuški ožini, saj bi s tem v primeru ameriške interpretacije v OZN sprejeta resolucija lahko dala ZDA legalno pokritje za vojaško akcijo.

Spodnji tekst se splača prebrati.

There is some confusion as to why China’s UN ambassador just criticized the US-Bahraini resolution on the Strait of ‌Hormuz, given that Trump officials claim that the Chinese told Trump in Beijing that they agree that the Strait must be reopened.

The confusion may be about what “open” actually means in this context.

Based on my discussions with Chinese diplomats, “open” to the Chinese means that traffic flows through the Strait. Oil, gas, and goods come in and out. Money exchanges hands. Trade prevails.

It does not mean that there cannot be a mechanism where regional states charge a fee for the transit. Even with the fee, the oil can still flow. A blockade, however, is what keeps the Starit closed – not the fee.

Nadaljujte z branjem→

Statistično je stopnja rasti BDP vsota stopnje rasti prebivalstva in stopnje rasti produktivnosti. Torej če želimo zagotavljati spodobno stopnjo rasti BDP in s tem blaginje, moramo zagotoviti tako rast prebivalstva kot rast produktivnosti. V Sloveniji imamo pri obojem strukturni problem.

V tem komentarju se bom posvetil našim težavam z demografijo, naslednji teden pa težavam s produktivnostjo. V zvezi z demografijo imamo dve težavi. Prva je padajoča rodnost in posledični negativni prirast. Druga je selitveni prirast zaradi neto priseljevanja. Prva pomeni izumiranje Slovencev, druga pa proces popolne spremembe kulturne krajine v Sloveniji in porast ekstremnega desnega političnega populizma.

Slovenci izumiramo, od leta 2017 naprej je naravni prirast v Sloveniji negativen. Od leta 2020 v povprečju letno umre 4,700 prebivalcev več, kot se jih rodi. Število prebivalcev Slovenije sicer narašča, vendar zgolj zaradi selitvenega prirasta. Med letoma 2013 in 2025 se je število prebivalcev povečalo za 101 tisoč, vendar se je neto odselilo 36 tisoč slovenskih državljanov, priselilo pa 137 tisoč tujcev.

Od leta 2018 se v Slovenijo v povprečju letno neto priseli 12,800 tujcev. Delež tujega prebivalstva se je od leta 2008 iz 3,1 % potrojil na 10,2 % v 2025.

Nadaljujte z branjem→

Xiaomi je leta 2010 v Pekingu ustanovil kitajski podjetnik Lei Jun (rojen leta 1969) skupaj s soustanovitelji. Lei Jun  je po izobrazbi inženir računalništva (Wuhan University), kar je močno vplivalo na njegovo tehnološko vizijo podjetja. Pred ustanovitvijo Xiaomija je bil soustanovitelj in dolgoletni direktor podjetja Kingsoft, kjer je pridobil izkušnje z razvojem programske opreme in vodenjem tehnološkega podjetja. Lei Jun je pogosto primerjan s Stevom Jobsom zaradi svoje karizme, minimalističnega pristopa k produktom in neposredne komunikacije z uporabniki. Njegova strategija pri Xiaomiju temelji na kombinaciji visokotehnoloških izdelkov, nizkih marž in močne skupnosti uporabnikov (“Mi fans”), kar je omogočilo izjemno hitro rast podjetja

Podjetje je najprej zaslovelo s pametnimi telefoni z zelo dobrim razmerjem med ceno in zmogljivostjo, nato pa se razširilo v celoten ekosistem naprav: ure, slušalke, televizorji, robotski sesalniki, pametne luči, gospodinjski aparati in zdaj tudi električni avtomobili. Ob telefonih je zaslovel  tusi z najhitrejšim električnim avtom na svetu: SU7 Ultra je postavil rekord za zelo hitre električne avte na Nürburgringu in celo prehitel nekatere bistveno dražje hiperavtomobile. Produkcijska različica je na Nürburgringu dosegla čas 7:04.957 in bila nekaj časa najhitrejši serijski električni avto na tej stezi. Prototip SU7 Ultra pa je dosegel čas 6:22.091, kar ga uvršča med najhitrejše avtomobile v zgodovini Nürburgringa — tam je hitrejši od večine Ferrarijev, Lamborghinijev in McLarnov.

Nadaljujte z branjem→

Če smo nekoč občudovali ameriške ali evropske self-made industrialce, ki so naredili globalni preboj iz nič, danes občudujemo kitajske. Denimo Rena Zhengfeija, ustanovitelja Huaweija, ali Zhou Qunfei, ustanoviteljico Lansi Technology, ki proizvaja zaslone na dotik na večini naših telefonov in tablic.

At this U.S. visit to China dinner banquet, the most eye-catching figure in the prime center seat between Musk and Cook was Lansi Technology founder Zhou Qunfei—from a rural factory girl to China’s richest woman, with absolutely no background to rely on, building everything from scratch through her own grit. She was born in a small village in Hunan Province. At age 5, her mother passed away, and her father became disabled and blind from a work injury, leaving the family in dire poverty with nothing to their name. At 16, unable to afford school fees, she was forced to drop out and head to Guangdong to work in a factory, grinding glass on the assembly line—working days away during the day and furiously self-studying at night, earning certifications in accounting, computer operations, and other skills. That’s how she spent a few years, until she scraped together 20,000 yuan from her wages, rallied eight relatives including her brother, sister, sister-in-law, and brother-in-law, and started a small workshop in Shenzhen doing watch glass processing. She handled machine repairs and sales runs single-handedly, grinding away like that for another four years.

By the 2000s, the mobile phone industry began booming on a massive scale. By a stroke of luck, her watch glass factory landed an order for TCL phone screens. She spotted the huge potential in the phone glass market and quickly founded Lansi Technology, specializing in the production, R&D, and sales of phone glass. At first, they only handled domestic phones and knockoffs, but everything changed when she went after a Motorola order—foreign companies had insanely strict quality standards. She bet nearly all her resources to meet Motorola’s demands and snagged the V3 order, which sold over 100 million units worldwide, catapulting Lansi Technology straight to industry leadership. From there, she smoothly secured deals with Nokia, Samsung, and other foreign giants.

The pivotal turning point hit again in 2007, when Jobs unveiled the first iPhone, revolutionizing phones toward full-glass touchscreens. Jobs’ obsessive craftsmanship demands left the whole world scrambling for a supplier that could meet them. Zhou Qunfei keenly sensed this was another massive opportunity, so she led her team in a three-month joint push with Apple engineers, breaking through key processes to mass-produce the first-generation iPhone glass panels. That locked in a long-term Apple contract, and soon after, nearly all Apple gear—from iPads to MacBooks—went to Lansi Technology for production. It also propelled Lansi to become the world’s top player in touch glass panels.

That’s why she got to sit next to Cook. But why was Musk right there beside her too?

After dominating global glass panels, Lansi Technology branched into more diverse smart devices, including car cockpits and robots. In autos, they’ve already locked in deals with 30 carmakers like Tesla, BMW, Mercedes, and Li Auto for windows, center consoles, and more. In robotics, they handle joints, sensors, and other components—areas with deep overlap in Musk’s businesses.

A girl who dropped out at 15 with just a junior high diploma, emerging from rural Hunan to build an empire from nothing and become China’s richest woman—forty years later, stepping into U.S.-China talks, seated between Musk and Cook. That’s Zhou Qunfei’s story.

They told the whole world to avoid China. Decouple. De-risk. Sanctions. Tariffs. War rhetoric.

Then 12 US capitalists flew to Beijing to beg the Communist Party for deals.

Elon Musk. Top CEOs. Trump himself. All in China. Smiling. Shaking hands. Asking for business.

The same politicians who call China an “evil empire” are now standing in Beijing with their hands out.

Told Africa to stay away from China. Told Europe to cut ties. Told everyone China is a threat.

But when their economy is burning, when their factories are shutting, when their own system is failing, where do they run?

Beijing.

They do not believe their own lies. They just want you to.

Hypocrisy has no borders. But neither does desperation.