Henry Farrell v članku »The Acemoglu Wars Are All About AI« analizira nenavadno oster napad The Economista na Darona Acemogluja in trdi, da v ozadju spora niso predvsem metodološka vprašanja ali kakovost njegovega akademskega dela, temveč bistveno pomembnejši politično-ekonomski konflikt glede prihodnjega razvoja umetne inteligence (UI). The Economist se je namreč vprašal, ali sta Acemoglujev položaj na samem vrhu ekonomske profesije in njegov intelektualni vpliv sploh upravičena. Farrell opozarja, da je ključno vprašanje, zakaj se je revija odločila za takšen frontalni napad prav zdaj. Odgovor po njegovem ponuja kar članek The Economista: Acemoglu je postal eden najvplivnejših zagovornikov usmerjanja razvoja UI tako, da bi ta dopolnjevala človeško delo, namesto da bi ga predvsem nadomeščala, ter opozarja na posledice UI za delovna mesta in demokracijo.

Farrell zato spor razume kot del širše ideološke »vojne za UI«. Na eni strani so Acemoglu in drugi zagovorniki reguliranja oziroma družbenega usmerjanja tehnološkega razvoja, na drugi pa tehnološki podjetniki, vlagatelji tveganega kapitala in njim naklonjeni ekonomisti ter komentatorji, ki zagovarjajo čim manj omejen tehnološki razvoj. Najbolj eksplicitno je slednje formuliral Marc Andreessen v svojem Techno-Optimist Manifestu, kjer tehnološki razvoj predstavlja kot temelj civilizacijskega napredka, poskuse njegovega zaviranja pa skoraj kot napad na človeštvo. Farrell zato napad na Acemogluja vidi kot eno od ofenziv v precej širšem konfliktu med ideologijo »pustimo tehnologiji prosto pot« in prepričanjem, da je treba smer tehnološkega razvoja zavestno družbeno oblikovati.

Osrednja Farrellova poanta je, da je že samo nasprotje med »svobodnim tehnološkim napredkom« in njegovim »usmerjanjem« napačno zastavljeno. Tehnologija namreč nikoli ni nevtralna, homogena sila, ki bi se razvijala po eni sami naravni poti. Vedno obstajajo različne tehnološke trajektorije, ki imajo različne posledice za produktivnost, porazdelitev dohodkov in predvsem razmerja moči med družbenimi skupinami. Zato pravo vprašanje ni, ali bo razvoj UI usmerjan, temveč kdo ga bo usmerjal, v katero smer in v čigavem interesu.

Prav tukaj postane pomemben Acemoglujev koncept directed technical change. Tehnološki razvoj je lahko sistematično usmerjen v tehnologije, ki povečujejo produktivnost dela in dopolnjujejo zaposlene, ali pa v tehnologije, ki delo nadomeščajo s kapitalom. Standardna ekonomija ima pri razlagi same smeri inovacij precej več težav kot pri analizi njihovih posledic, saj inovacije temeljijo na odkrivanju nečesa, česar vnaprej ne poznamo. Farrell zato opozarja, da vrzel pogosto zapolnijo ideološke oziroma »ljudske« teorije o tehnološkem napredku. Ena izmed njih je predstava, da so za velike tehnološke preboje nujno potrebni genialni milijarderji in podjetniki tipa Elon Musk.

Farrell posebej polemizira z Noahom Smithom in njegovo implicitno različico »teorije velikih mož«, po kateri Amerika potrebuje Muska in širši razred techbros, ker naj bi bili edini sposobni ustvarjati prebojne inovacije in preprečiti, da bi Kitajska tehnološko povozila ZDA. Farrell ne zanika Muskovega dejanskega prispevka, denimo pri SpaceX, temveč opozarja, da iz tega ni mogoče sklepati, da je razvoj pod vodstvom samooklicane elite tehnoloških milijarderjev nujno učinkovitejši od alternativnih institucionalnih ureditev.

Prav Kitajska danes ponuja zanimiv primer drugačne institucionalne ureditve razvoja UI. Država z razvojno in industrijsko politiko aktivno spodbuja domači tehnološki ekosistem, hkrati pa so kitajska podjetja od DeepSeeka naprej močno razširila uporabo odprtih oziroma odprto dostopnih modelov. DeepSeek-R1 denimo dovoljuje komercialno uporabo, spreminjanje in izdelavo izvedenih modelov, podobno odprto strategijo pa uporabljajo tudi drugi pomembni kitajski razvijalci. Takšen pristop vsaj potencialno omogoča hitrejšo in širšo difuzijo UI med podjetji, raziskovalci in uporabniki ter zmanjšuje možnost, da bi dostop do temeljne tehnologije monopolizirala peščica podjetij, katerih poslovni model temelji predvsem na zapiranju modelov, nadzoru dostopa in pobiranju rent. Kitajski primer zato kaže, da alternativa zasebnemu oligopolnemu nadzoru nad UI ni nujno zaviranje inovacij, temveč je lahko drugačna institucionalna organizacija inoviranja in širjenja tehnologije. Farrellova širša poanta je prav v tem: za trditev, da je tehnološki razvoj pod vodstvom samooklicane podjetniške elite najboljša možna ureditev, ni niti trdne ekonomske teorije niti prepričljive empirične podlage.

To postane še pomembnejše zaradi naraščajočih donosov in odvisnosti od izbrane razvojne poti. Ko gospodarstvo enkrat izbere določeno tehnološko trajektorijo, se ta zaradi akumuliranega znanja, kapitala, institucij in tržnih učinkov sama krepi. Napačna odločitev lahko zato družbo za dolgo časa zaklene v manj učinkovito pot. Še pomembneje pa je, da lahko določena tehnološka smer sistematično favorizira lastnike kapitala pred lastniki delovne sile. Tehnološke odločitve tako niso zgolj vprašanje učinkovitosti, ampak tudi dolgoročne porazdelitve ekonomske in politične moči. Institucije, znotraj katerih potekajo inovacije, določajo zmagovalce in poražence, hkrati pa so tudi same odvisne od preteklega razvoja.

Zato so posebej pomembna Acemoglujeva »kritična razpotja« (critical junctures), ki jih The Economist po Farrellovem mnenju neupravičeno obravnava skoraj posmehljivo. Gre za kratka zgodovinska obdobja, v katerih se družba odloči za eno razvojno pot namesto druge; zaradi naraščajočih donosov lahko ta začetna odločitev nato desetletja usmerja tehnološki in institucionalni razvoj. Današnji razvoj umetne inteligence je prav takšno kritično razpotje. Odločitve o tem, ali bo UI predvsem avtomatizirala delo, povečevala nadzor in koncentrirala dohodek ter moč ali pa dopolnjevala človeške sposobnosti in povečevala produktivnost zaposlenih, imajo zato lahko zelo dolgoročne posledice.

Farrell nazadnje razbije še osrednjo implicitno predpostavko The Economista, da bi bila alternativa Acemoglujevemu »usmerjanju« UI nekakšen spontani, tržno voden tehnološki razvoj. Takšna alternativa v resnici ne obstaja. UI je že danes usmerjana – le da jo trenutno na Zahodu v veliki meri usmerja majhna, samoselekcionirana skupina tehnoloških podjetnikov, menedžerjev in vlagateljev. Njihovi interesi niso nujno enaki interesom družbe kot celote. Zato dejanska izbira ni med tehnološkim napredkom in regulacijo, temveč med različnimi potmi tehnološkega napredka ter med različnimi institucijami, ki določajo njegovo smer. Farrell zagovarja kombinacijo trgov, države, demokracije in drugih mehanizmov koordinacije ter samokorekcije. Prav zato meni, da nenadna ofenziva proti Acemogluju ni naključna: prihaja v trenutku, ko se dejansko odloča, kdo bo določil pravila razvoja UI za naslednja desetletja.

Farrellova interpretacija potrjuje in še zaostruje mojo prejšnjo tezo, da napada The Economista na Acemogluja ne moremo razumeti kot običajne akademske polemike. Ker to ni. The Economist je že od svojega nastanka ideološki zagovornik kapitala, zasebne lastnine in tržne organizacije gospodarstva, zato je razumljivo, da postane izrazito nelagoden, ko eden najvplivnejših ekonomistov na svetu začne postavljati vprašanja, ki posegajo neposredno v razmerje med kapitalom in delom. Acemoglu je postal nevaren predvsem zato, ker vprašanje UI prestavlja s tehnične ravni – za koliko bo povečala produktivnost – na vprašanje lastništva, rent, razdelitve dohodka in politične moči. Njegovo novejše delo o avtomatizaciji in represiji gre pri tem še korak dlje: če avtomatizacija povečuje delež kapitala v dohodku, zmanjšuje pogajalsko moč dela in povečuje neenakost, lahko lastniki kapitala dobijo tudi vedno močnejšo spodbudo za omejevanje demokracije, kadar ta začne ogrožati tako nastalo porazdelitev premoženja in moči. Tukaj se Acemoglujeva analiza nevarno približa svetu Petra Thiela in dela tehnološke elite, ki je že zdavnaj prenehala obravnavati liberalno demokracijo kot nujni institucionalni okvir kapitalizma. Če demokratična večina lahko z regulacijo, obdavčitvijo ali prerazdeljevanjem omeji rente tehnoloških monopolov, demokracija z njihovega vidika ni več zaščitnica svobode, temveč postane omejitev svobode kapitala.

V tem kontekstu je mogoče članek The Economista razumeti skoraj kot poskus medijskega uboja enega trenutno najvplivnejših ekonomistov, še preden bi njegove ideje o UI, delu in demokraciji dobile večji vpliv na dejansko ekonomsko politiko. In prav zato je Farrellova ugotovitev, da je »vojna proti Acemogluju« v resnici vojna za UI, tako pomembna. Za navidezno akademskim sporom se skriva mnogo večji konflikt glede tega, kdo bo lastnik in kdo bo nadziral ključno proizvodno tehnologijo prihodnjih desetletij. Ena možnost je zaprti oligopolni model, v katerem peščica tehnoloških korporacij nadzira modele, podatke in računsko infrastrukturo ter uporabo UI komercializira tako, da maksimizira zasebne rente. Druga možnost so bolj odprti modeli, širša družbena difuzija tehnologije ter javno usmerjanje razvoja v smeri povečevanja človeških sposobnosti in družbene produktivnosti. Kitajski eksperiment z odprtimi modeli kaže vsaj eno možno alternativo prvi poti.

Acemoglu je za obstoječe centre moči nevaren prav zato, ker pokaže, da prva pot ni tehnološka nujnost, ampak politična in institucionalna izbira. In ko je to enkrat jasno, tudi vprašanje regulacije UI ni več spor med zagovorniki in nasprotniki tehnološkega napredka. Postane spor o tem, ali bomo eno najmočnejših tehnologij našega časa prepustili zasebni apropriaciji rent in koncentraciji moči ali pa bomo poskušali zagotoviti, da bodo koristi tehnološkega napredka širše družbeno porazdeljene.