Alberto Alemanno v komentarju v Project Syndicate »Technocracy Can’t Fix Europe« analizira ustanovitev skupine Rhine, zasebnega kluba uglednih evropskih gospodarstvenikov, finančnikov, ekonomistov, tehnoloških podjetnikov, nekdanjih ministrov in regulatorjev. Skupini predsedujeta nekdanji predsednik ECB Mario Draghi in tehnološki podjetnik Patrick Collison, njen izvršni direktor pa je ekonomist in nekdanji evropski poslanec Luis Garicano. Med člani sta tudi Nobelova nagrajenca Philippe Aghion in Bengt Holmström. Skupina želi obrniti evropsko tehnološko zaostajanje, spodbuditi inovacije in rast ter zmanjšati odvisnost od ameriških in kitajskih tehnologij. Toda prav koncentracija tolikšne institucionalne, intelektualne in korporativne moči v zaprti zasebni pobudi po Alemannovem mnenju zahteva posebno pozornost.

Izhodiščna diagnoza skupine je v marsičem pravilna. Evropa tehnološko zaostaja, težko mobilizira kapital in postaja vse bolj odvisna od tehnologij iz ZDA in Kitajske. S tem postopoma izgublja gospodarsko osnovo za financiranje obrambe, zdravstva, pokojnin, izobraževanja, podnebnega prehoda in socialne države. Že Draghijevo poročilo o evropski konkurenčnosti je te probleme podrobno opisalo in predlagalo obsežen program naložb ter institucionalnih reform, vendar je bilo uresničenih le malo njegovih priporočil. Skupina Rhine želi preseči to politično blokado, toda za zdaj ponuja zgolj nedoločen poziv, da mora Evropa ponovno »tekmovati, graditi in rasti«. S tem ponavlja staro evropsko navado: politične konflikte poskuša prikazati kot tehnične probleme, ki jih lahko rešijo razsvetljeni strokovnjaki od zgoraj.

Alemanno poudarja, da skupno zadolževanje, industrijske subvencije, povezovanje kapitalskih trgov in deregulacija niso politično nevtralni ukrepi. Vsi prerazdeljujejo moč, stroške in koristi med državami, regijami ter družbenimi skupinami, zato jih ni mogoče izločiti iz demokratičnega odločanja. Tudi ugotovitev skupine, da so med petdesetimi največjimi tehnološkimi podjetji samo štiri evropska, že vsebuje politično izbiro. Če problem opredelimo kot pomanjkanje evropskih podjetij ameriške velikosti, postanejo samoumevne rešitve koncentracija kapitala, ustvarjanje novih tehnoloških velikanov in odpravljanje omejitev za podjetja, ki želijo doseči prevladujoč tržni položaj. Toda Evropa svojih razvojnih težav ne bi smela presojati samo po ameriških merilih tržne kapitalizacije in velikosti korporacij.

Čeprav skupina še ni objavila programa, Alemanno njeno ideološko usmeritev razbira iz preteklega dela njenih članov. Garicano, Holmström in Nicolas Petit so denimo trdili, da je EU regulacijo zamenjala za napredek in da bi morala gospodarsko prosperiteto postaviti nad druge cilje. Gre za politično odločitev, s katero so socialni, okoljski in demokratični cilji podrejeni rasti, čeprav je predstavljena kot strokovno nujna. Evropa ima poleg tega prednosti, ki jih lestvice korporativne vrednosti ne zajamejo: kakovostno raziskovalno okolje, gosto industrijsko bazo, kvalificirano delovno silo, univerzalne javne storitve, močno varstvo konkurence in razvito digitalno javno infrastrukturo. Socialna zaščita in regulativna zmogljivost nista zgolj strošek, temveč ustvarjata odpornost, zaupanje in družbeno kohezijo, ki bodo še posebej pomembni pri obvladovanju posledic umetne inteligence.

Problematična je tudi sestava skupine. Med 55 navedenimi člani je samo eden povezan z državo, ki je v EU vstopila leta 2004 ali pozneje, medtem ko v njej ni predstavnikov Poljske, Češke, Romunije, Litve, Slovaške ali Bolgarije. Izključene so prav države, ki so v zadnjih desetletjih najhitreje dohitevale razvitejše članice in imajo neposredne izkušnje s tehnološko ter varnostno odvisnostjo. Skupina je obenem moško dominirana, v njej pa prevladujejo bankirji, vlagatelji in vodilni ljudje iz sektorjev, ki bi od predlaganih ukrepov lahko imeli neposredno korist. Ni predstavnikov sindikatov, civilne družbe ali potrošnikov, razprave bodo potekale za zaprtimi vrati po pravilih Chatham House, skupina pa je registrirana kot švicarsko združenje. Alemanno zato poziva k večji transparentnosti, vključitvi vzhodnoevropskih članic in odpiranju razprave tistim, ki bodo morali živeti s posledicami njenih predlogov. Evropa ne bo postala uspešnejša tako, da se spremeni v manj učinkovito kopijo ZDA, temveč tako, da razvije boljšo različico lastnega modela.

Alemannova kritika zasebnega kluba, njegove demokratične nelegitimnosti in tehnokratskega načina delovanja je upravičena, vendar se ustavi korak prezgodaj. Osrednji problem ni samo v tem, kdo je zbran za zaprtimi vrati, temveč predvsem v tem, kakšno Evropo ti ljudje zagovarjajo. Skupina Rhine svojega programa še ni predstavila, toda iz preteklih izjav in predlogov njenih najvidnejših članov je mogoče precej jasno razbrati, da bodo ponudili predvsem še več tistega, kar že doslej ni delovalo: še tesnejšo fiskalno unijo, dokončanje kapitalske unije, več centraliziranega odločanja ter dodatni prenos ekonomskih pristojnosti z nacionalnih držav na evropske institucije. Stagnacijo, ki jo je povzročila toga in neustrezno zasnovana institucionalna arhitektura EU, bi torej zdravili z nadaljnjim utrjevanjem iste arhitekture.

Poglobljena fiskalna unija bi pomenila še večji nadzor nad nacionalnimi proračuni in še manj prostora za samostojno proticiklično, razvojno ter industrijsko politiko. Kapitalska unija pa bi pod krinko učinkovitejše mobilizacije evropskih prihrankov predvsem olajšala njihovo prelivanje proti največjim finančnim središčem, korporacijam in tehnološkim projektom v osrednjih državah. Posledica ne bi bila enakomernejša evropska konvergenca, temveč močnejša aglomeracija gospodarske aktivnosti, kapitala, znanja in najbolje plačanih delovnih mest v največjih članicah ter nadaljnja periferizacija manjših in razvojno šibkejših gospodarstev. Evropska pravila že danes močno omejujejo fiskalno fleksibilnost držav, skupna denarna politika pa ne more upoštevati njihovih različnih razvojnih potreb. Odvzem še zadnjih vzvodov nacionalne makroekonomske politike bi zato evropsko stagnacijo poglobil, ne odpravil.

Evropa ne potrebuje še več enotnih politik, ki izhajajo iz napačne predstave, da imajo Portugalska, Slovenija, Poljska, Italija in Nemčija enake razvojne probleme ter zato potrebujejo enake rešitve. Potrebuje skupni evropski okvir tam, kjer skupno delovanje res ustvarja očitne koristi, hkrati pa bistveno več prostora za samostojne nacionalne razvojne in industrijske politike. Posamezne države morajo imeti možnost, da glede na svojo industrijsko strukturo, tehnološke sposobnosti in razvojno stopnjo same določijo prednostne sektorje, usmerjajo javne naložbe, podpirajo domača podjetja ter vodijo aktivno fiskalno politiko. Evropska raznolikost ni ovira, ki jo je treba odpraviti s centralizacijo, temveč potencialna razvojna prednost. Če bo tehnokratski odgovor na neuspeh dosedanjega eurokratskega modela zgolj še več istega modela, bo rezultat še manj nacionalne demokracije, še več regionalne koncentracije, še manj razvojnega dinamizma in še globlja gospodarska stagnacija.