John Mearsheimer sedanje razpadanje pravil mednarodnega sistema pojasnjuje predvsem s prehodom iz unipolarnega v multipolarni svet. Po koncu hladne vojne so ZDA ostale edina velika sila in nekdanji zahodni red razširile v tako imenovani liberalni mednarodni red. Toda približno leta 2017 se je z vzponom Kitajske in obnovitvijo ruske moči oblikoval sistem treh velikih sil. Ker mednarodni red vedno odraža razmerje moči, prejšnji ameriški red po njegovem ne more več obstajati. Nastajajo konkurenčne ureditve, kar ponazarja BRICS z institucijami, ki naj bi bile alternativa ameriško obvladovanima IMF in Svetovni banki. Sedanji svet je zato bolj zapleten in nevarnejši od bipolarnega hladnovojnega sistema.

Današnje krize so hkrati dediščina ameriškega unipolarnega trenutka. V Evropi je Washington širil Nato in EU proti vzhodu ter poskušal Ukrajino spremeniti v zahodno oporišče na ruski meji, kar Mearsheimer šteje za glavni vzrok ukrajinske vojne. Na Bližnjem vzhodu so ZDA po zalivski vojni sprejele politiko dvojnega zadrževanja Iraka in Irana, po 11. septembru pa Bushevo doktrino menjavanja režimov in demokratizacije regije. V odsotnosti sovjetske protiuteži so verjele, da lahko preoblikujejo svet po lastni podobi. Donald Trump je podedovane težave še zaostril: čeprav je pravilno zaznal konec unipolarnosti, po Mearsheimerju od vrnitve v Belo hišo ravna strateško nepremišljeno.

Osrednji problem je, da so zahodne zunanjepolitične elite izgubile razumevanje ravnotežja moči. Hladnovojni strategi so bili oblikovani z izkušnjami druge svetovne vojne ter so dobro razumeli nevarnosti tekmovanja velikih sil in jedrskega odvračanja. Po razpadu Sovjetske zveze pa so prevladale liberalne predstave o »koncu zgodovine«, po katerih realizem ni bil več pomemben. Tako so ZDA verjele, da lahko Nato širijo do ruskih meja, ne da bi Moskva to razumela kot grožnjo, ter Kitajski z vstopom v WTO pomagajo postati gospodarska velesila, ne da bi ta svojo gospodarsko moč pretvorila v vojaško. Kar je bilo v unipolarnem obdobju mogoče početi brez takojšnjih posledic, je v multipolarnem svetu postalo izjemno nevarno.

Mearsheimer možnost ameriške uporabe taktičnega jedrskega orožja proti Iranu pripisuje predvsem Trumpovemu obupu in iskanju čudežne rešitve, pri čemer naj bi njegovi vojaški svetovalci temu odločno nasprotovali. Hladnovojne simulacije so pokazale, da bi bilo tudi za zaustavitev množičnega kopenskega napada potrebnih veliko taktičnih jedrskih eksplozij, posledica pa bi bila množična smrt civilistov, uničenje evropskega bojišča in velika verjetnost eskalacije v strateško jedrsko vojno. V Iranu ni koncentriranih oklepnih enot niti kopenske vojne, zato za uporabo takšnega orožja ni niti jasnih vojaških ciljev. Poskus jedrskega odprtja Hormuške ožine bi zahteval številne eksplozije, povzročil radioaktivno kontaminacijo ter katastrofalno prizadel tudi zalivske ameriške zaveznice.

Tudi jedrski napadi v notranjosti Irana ne bi zagotavljali njegove kapitulacije, povzročili pa bi daljnosežne svetovne posledice. ZDA bi jedrsko orožje prvič uporabile proti nejedrski podpisnici pogodbe o neširjenju jedrskega orožja, s tem razbile jedrski tabu in vsem drugim državam poslale sporočilo, da se lahko zaščitijo le z lastno jedrsko bombo. Obenem bi legitimirale prihodnjo uporabo jedrskega orožja Rusije, Kitajske ali Izraela. Mearsheimer zato ne vidi nobenega realističnega scenarija, v katerem bi jedrsko orožje Washingtonu omogočilo doseči cilje v Iranu; njegova uporaba bi verjetno pospešila širjenje jedrskega orožja in destabilizirala celotni mednarodni sistem.

Nevarnost eskalacije dodatno povečuje varnostna dilema: ukrep, ki ga ena stran razume kot obrambnega, druga neizogibno dojema kot ofenzivnega. Ameriško oboroževanje Tajvana je za Washington obramba, za Peking pa podpora tajvanski odcepitvi; širjenje Nata je bilo za Zahod širjenje varnosti, za Rusijo pa neposredna grožnja. Tekmovanje velikih sil poleg zadrževanja skoraj vedno vsebuje tudi težnjo po zmanjšanju oziroma zlomu moči tekmeca. Glede Rusije Mearsheimer sicer ne vidi dokazov o načrtovanem napadu na baltske države, zato ne razume pravega namena obiska direktorja Cie Johna Ratcliffa v Moskvi. Precej konkretnejšo nevarnost vidi v britanskih in francoskih raketah Storm Shadow oziroma SCALP, uporabljenih za napade na ruske cilje. Rusko opozorilo, da bi se lahko odzvala z napadi na britanske tarče »v Ukrajini in zunaj nje«, po njegovem razkriva realno pot neposrednega spopada med Rusijo in Natom ter morebitne jedrske eskalacije.