Robert Pape v Pape on the Politics of Force zadnji avgustovski teden opisuje kot »teden, ko je svet rekel ne«. Izpostavlja tri zavrnitve ameriških zahtev. Poziv finančnega ministra Scotta Bessenta k svetovni gospodarski izolaciji Irana ni dobil podpore nobene države, pri čemer je Kitajska načrt označila za nezakonitega, Evropa in Indija pa se mu nista pridružili predvsem zaradi energetskih interesov in želje po ohranitvi trgovinske avtonomije. Iran se je odzval z napadi na ladje v Hormuški ožini in Rdečem morju. Tudi presenetljivi obisk direktorja Cie Johna Ratcliffa v Moskvi, kjer naj bi Rusijo posvaril pred napadom na Nato in jo pozval, naj zapusti Iran, ni prinesel učinka: Putin ga ni sprejel, Moskva pa je pomen obiska zmanjšala.
Tretja zavrnitev je prišla iz Kanade, potem ko so ZDA tik pred sklenitvijo trgovinskega sporazuma postavile nove zahteve, ki bi posegle v kanadsko suverenost. Washington naj bi želel vplivati na kanadske carine na jeklo iz tretjih držav, pravila podpore francoskojezičnim filmom in ponovno odprtje trga za ameriški alkohol. Premier Mark Carney je zahteve zavrnil, Trump pa je odgovoril s 50-odstotnimi carinami, na katere je Kanada nemudoma odgovorila z enakimi protiukrepi. Pape v vseh treh primerih vidi dokaz, da ZDA niso niti blizu vzpostavitvi gospodarske blokade Irana, učinkovitemu odvračanju Rusije ali prisili drugih držav, da bi svoje trgovinske politike podredile Washingtonu.
Glavni razlog za upad ameriškega vpliva je po Papeju dramatično poslabšanje javnega mnenja o ZDA. Delež prebivalcev, ki ZDA ne štejejo več za zanesljivo partnerico, naj bi se med letoma 2022 in 2026 povečal s 16 na 65 odstotkov v Kanadi, z 20 na 63 odstotkov v Avstraliji, s 27 na 66 odstotkov v Italiji in s 17 na 50 odstotkov v Veliki Britaniji. Demokratične vlade zato težko podprejo ameriške načrte, ki so doma postali politično »radioaktivni«. Trumpova politika vojaškega in gospodarskega prisiljevanja po Papeju sproža odziv »boja ali bega«: države se ZDA bodisi uprejo bodisi se od njih odmaknejo. Dolgoročni zmagovalec utegne biti Kitajska, ki ji ni treba oblikovati formalnega zavezništva – dovolj je, da se predstavlja kot varnejša alternativa ameriškemu unilateralizmu, medtem ko Washington ob skoraj 40 bilijonih dolarjev dolga odtujuje celo svoje tradicionalne zaveznike.
DAMIJAN blog 
Politika z ukrepi, s katerimi Amerika navdušuje svet, zagotovo nastaja z uporabo AI. Če kje, potem v Ameriki. In ni važno kaj izjavi posamezni predstavnik (tudi če je to dementna papiga) te vodilne sile, največjega bullija na planetu. V posamezni zadevi ali na posameznem segmentu delovanja – vselej ga v temelju podpida AI. Že dolgo opravlja to funkcijo in že dolgo kuri obilo elektrike da vzdržuje največje baze podatkov na planetu. In vsa ta mašnerija ima en glavni namen: ohranjati ali celo povečati vpliv Amerike na druge države, na svetovno politiko. S ciljem seveda, da se ameriška vodilna vloga ohrani, poveča. In s tem koristi, ki sem spadajo.
Kar avtor Pape navaja, pa ni nič novega: očitno je, da ameriški vpliv (in kar spada zraven) milo rečeno – pada. V cifrah izraženo: že 40 T jih muči. Vse kar predstavniki največjega bullija na planetu počnejo, po navodilu AI, prinaša ravno obratni rezultat kot si ga ameriška politika zamišlja.
In če se spomnimo na neobhodno vlogo AI, se vsiljuje misel: kaj če je AI resnično inteligentna?
Všeč mi jeVšeč mi je