Med ekonomisti poteka živahna razprava o tem, kaj poganja tako imenovani drugi kitajski šok. Brad Setser in Sander Tordoir poudarjata kombinacijo podcenjenega juana, šibkega domačega povpraševanja, presežnih zmogljivosti in državnih subvencij. Drugi ekonomisti vidijo ključ v produktivnosti, tehnološkem napredku, investicijah ali preusmerjanju proizvodnje na tuje trge.

V naši raziskavi smo zato šest najbolj razširjenih hipotez – vpliv tečaja, produktivnosti, investicij, raziskav in razvoja, domače absorpcije ter tehnološke nadgradnje – prvič testirali skupaj, v enotnem modelu za 61 največjih izvoznic industrijskih izdelkov v obdobju 2000–2024. Za celoten kitajski industrijski izvoz dobimo precej jasno sliko. Depreciacija tečaja nekoliko izboljšuje kitajsko cenovno konkurenčnost, visoke investicije pa z zamikom povečujejo proizvodne in izvozne zmogljivosti. Nasprotno pa ne najdemo podpore za trditev, da je rast kitajskega izvoznega deleža posledica premajhne domače absorpcije. Povezava je celo pozitivna: domači trg in izvoz se dopolnjujeta, ker velik trg podjetjem omogoča doseganje ekonomij obsega, razvoj dobaviteljskih verig in poznejši prodor na tuje trge.

Toda drugi kitajski šok ni zgolj nadaljevanje prvega. Prvi šok po vstopu Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo je temeljil predvsem na poceni delovni sili, množični proizvodnji standardiziranih izdelkov, vključevanju v zahodne dobavne verige in selitvi proizvodnje iz razvitih držav. Drugi šok je sektorsko bistveno ožji, tehnološko zahtevnejši in strateško usmerjen. Dogaja se predvsem pri litij-ionskih baterijah, električnih in priključnih hibridnih vozilih, fotovoltaiki, inverterjih, vetrnicah in toplotnih črpalkah, v širši opredelitvi pa še pri industrijskih robotih, polprevodnikih in opremi za njihovo proizvodnjo.

Med letoma 2020 in 2024 se je vrednost kitajskega izvoza v teh segmentih podvojila, kitajski delež njihovega svetovnega izvoza pa se je povečal na 21,4 odstotka. To je impresivna rast, vendar ne pomeni splošnega kitajskega prevzema svetovne industrije. Gre za koncentriran šok v nekaj strateških panogah. Kitajska je že prej prevladovala pri baterijah, fotovoltaiki in inverterjih, po letu 2020 pa je izjemno hitro pridobila pri električnih vozilih, vetrnicah in robotih. Pri opremi za proizvodnjo polprevodnikov še vedno močno zaostaja za Japonsko in ZDA.

Ključna ugotovitev naše ekonometrične analize je, da dejavnikov splošnega kitajskega izvoznega uspeha ni mogoče prenesti na drugi kitajski šok. Kitajskega prodora v novih zelenih in elektrifikacijskih tehnologijah ni mogoče razložiti s tečajnimi manipulacijami ali s tem, da naj bi Kitajska svoje presežne zmogljivosti preprosto izvažala v tujino.

Drugi kitajski šok je predvsem rezultat petnajst let trajajoče razvojne in industrijske strategije. Program Made in China 2025 je strateškim panogam zagotovil kombinacijo subvencij, davčnih olajšav, poceni kreditov državnih bank, državnih skladov, javnih naročil, podpore raziskavam, tehnoloških standardov, lokalizacije proizvodnje, poceni zemljišč in energije ter spodbujanja domačega povpraševanja. Kitajska je za proizvode novih tehnologij ustvarila ogromen domači trg. S tem je omogočila učenje skozi proizvodnjo, ekonomije obsega in razvoj celotnih dobaviteljskih verig od surovin in baterij do končnega vozila.

To je bistvo kitajskega uspeha: ne posamična subvencija, temveč usklajen industrijski ekosistem. Investicije, inovacije, domače povpraševanje, infrastruktura in tehnološko napredovanje so delovali hkrati in se medsebojno dopolnjevali. Evropa medtem ni izgubila teh panog zato, ker bi Kitajska nenadoma začela goljufati, temveč zato, ker jih sama ni hotela ali znala razviti. Evropska komisija je z zelenim prehodom in regulacijo ustvarila hitro rastoči trg za elektrifikacijo, ni pa ga podprla s primerljivo razvojno, finančno, energetsko in tehnološko politiko. Odprla je tržno nišo, zapolnila pa jo je Kitajska. Drugi kitajski šok je zato v enaki meri Made in Europe kot Made in China. Je rezultat kitajske strateške odločnosti in evropske implementacijske nesposobnosti.

To je najbolj očitno v avtomobilski industriji. Nemški proizvajalci so se še leta 2023 kopali v rekordnih dobičkih, vendar so odlašali z razvojem cenovno dostopnih električnih vozil, baterij, programske opreme in novih platform. Raje so branili visoke marže, premijske modele in tehnologijo motorjev z notranjim zgorevanjem. Hkrati je Nemčija z zaprtjem jedrskih elektrarn, izgubo poceni ruskega plina in podinvestiranjem v digitalizacijo sama spodkopala temelje svoje industrijske konkurenčnosti. Kitajska ni prisilila Nemčije, da zapre jedrske elektrarne, zamudi pri baterijah ali ignorira programsko revolucijo v avtomobilizmu.

Jokanje zaradi kitajskih presežnih zmogljivosti in razmišljanje o carinah sta zato predvsem znak evropskega obupa. Carine lahko za nekaj let zaščitijo evropske proizvajalce, ne morejo pa nadomestiti manjkajočih baterijskih verig, poceni energije, kapitala, tehnološkega znanja in ekonomij obsega. Evropa lahko ponovno postane konkurenčna samo, če se bo na izziv odzvala tako hitro in ekonomsko silovito, kot se je Kitajska pred petnajstimi leti: z usklajeno industrijsko strategijo, skupnimi razvojnimi skladi, poceni financiranjem, javnimi naročili, energetsko politiko in bistveno manj regulativnimi ovirami za investicije in inovacije.

Toda za strateško izvotljeno in implementacijsko nesposobno Evropo je najbrž že prepozno.

_________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku