Policy Tensor v zadnjem članku Our Policy of Deterrence is Bankrupt izhaja iz temeljnega pogoja učinkovitega odvračanja: nasprotnik mora verjeti, da je zagroženi povračilni ukrep kredibilen, izvedljiv in zanj dovolj boleč. Jedrsko odvračanje ZDA deluje, ker ameriška jedrska triada, zlasti podmornice z balističnimi raketami, zagotavlja sposobnost uničujočega drugega udara tudi po uspešnem napadu na kopenske rakete, bombnike in politično vodstvo. Toda te logike po njegovem ni mogoče samodejno prenesti na razširjeno odvračanje, s katerim ZDA zagotavljajo varnost zaveznikom v Evropi in Aziji.

Pri obrambi zaveznikov ni dovolj, da Washington napoveduje vojaški odgovor; nasprotnik mora verjeti, da je pripravljen tvegati neposredno vojno in morebitno jedrsko eskalacijo zaradi Baltika ali Tajvana. Grožnja z gospodarskimi sankcijami prav tako ni učinkovita, če Kitajska priključitev Tajvana razume kot vitalni nacionalni interes. Policy Tensor zato meni, da sta ameriški politiki odvračanja Rusije v Evropi in Kitajske v Tajvanski ožini zastareli, saj za njima ni več dovolj prepričljivega razmerja vojaških zmogljivosti.

Vojna z Iranom naj bi po njegovem razkrila omejenost ameriških zalog prestreznikov in orožja dolgega dosega. Iran je uporabil okoli tisoč balističnih raket in morda deset tisoč brezpilotnikov Shahed, medtem ko naj bi Rusija v primerljivem obdobju izstrelila približno 1.700 raket in več kot 52.000 brezpilotnikov Geran. Če se ZDA že pri precej manjšem Iranu srečujejo s pomanjkanjem streliva in prestreznih sistemov, Policy Tensor sklepa, da obstoječe zaloge nikakor ne bi zadoščale za dolgotrajno vojno z Rusijo, še manj pa s Kitajsko.

Ključni problem ni samo velikost zalog, temveč razlika v proizvodnih zmogljivostih. Ruska mesečna proizvodnja nekaterih vrst raket naj bi bila primerljiva z ameriško letno proizvodnjo, kitajska vojaško-industrijska baza pa naj bi bila še za red velikosti večja od ruske. Rusija je med vojno močno povečala proizvodnjo taktičnih in udarnih brezpilotnikov: leta 2025 naj bi izdelala več kot 70.000 velikih enosmernih napadalnih dronov, za leto 2026 pa naročila najmanj 100.000 novih. Obenem jih tehnološko izboljšuje z zmogljivejšimi kitajskimi motorji in optičnim vodenjem, ki zmanjšuje učinkovitost elektronskega motenja.

Policy Tensor trdi, da so ZDA za Rusijo in Kitajsko zaostale tudi pri hipersoničnih raketah, manevrirnih bojnih glavah in množični proizvodnji razmeroma poceni preciznega orožja. Zato je predstava nekaterih ameriških analitikov, da bi se ZDA lahko hkrati vojskovale proti obema velikima silama, po njegovem matematično in industrijsko nevzdržna. V Tajvanski ožini naj ne bi bilo realne možnosti za pat položaj: ameriško vztrajanje pri sedanji politiki naj bi Kitajsko v primeru napada spodbudilo, da preventivno napade celoten ameriški vojaški položaj v vzhodni Aziji, končni rezultat pa bi bil ameriški poraz.

V Evropi položaj še ni tako enoznačen, vendar naj bi se za Rusijo odprlo časovno okno, v katerem bi lahko preizkusila kredibilnost zveze Nato. Policy Tensor ocenjuje, da bi Rusija zaradi trenutnega razmerja sil in proizvodnje orožja lahko hitro zasedla baltske države ter Zahod postavila pred izvršeno dejstvo. Toda takšna operacija bi bila tudi za Moskvo izjemno tvegana: namesto umika ZDA iz Evrope bi lahko povzročila dolgotrajno vojno, v kateri bi Washington Poljsko in druge evropske države uporabil kot novo platformo za posredniško vojno proti Rusiji. Ruska začetna prednost zato še ne pomeni tudi prepričljive strategije končne zmage.

Obisk direktorja Cie Johna Ratcliffa v Moskvi, kjer naj bi rusko vodstvo opozoril pred napadom na članice Nata, Policy Tensor razume kot poskus obnovitve odvračanja. Toda opozorilo ostaja nejasno: ZDA se zaradi Baltika ne morejo kredibilno zavezati splošnemu napadu na jedrsko oboroženo Rusijo. Najbolj realistična grožnja je zato razširitev posredniške vojne, v kateri bi evropske države prevzele vlogo, ki jo je doslej imela Ukrajina, z njihovega ozemlja pa bi proti Rusiji izstreljevali rakete. Takšen odgovor je morda kredibilen, ni pa nujno dovolj zastrašujoč.

Temeljni razlog za razpad odvračanja naj bi bil, da Rusija Zahod že dojema kot neposrednega sovražnika, ki si prizadeva oslabiti ali celo razgraditi rusko državo kot veliko silo. Ker je rusko ozemlje že tarča zahodnega orožja, Moskva morda ne vidi bistvene razlike med nadaljevanjem sedanje vojne in njeno razširitvijo na Evropo. Lahko bi poskusila z omejeno hitro operacijo v Baltiku, utrditvijo osvojenega ozemlja in grožnjo prve uporabe jedrskega orožja, s katero bi obvladovala eskalacijo. Policy Tensor zato sklene, da bi bilo treba vojno v Ukrajini čim prej končati: sedanja politika odvračanja naj ne bi več preprečevala vojne, temveč postaja mehanizem, ki Zahod približuje svetovni vojni in morebitnemu porazu.

Članek je dragocen predvsem zato, ker razbije najbolj nevarno iluzijo zahodnega strateškega razmišljanja: da je mogoče kredibilnost vojaške grožnje nadomestiti z retoriko, demonstrativnimi obiski in vedno novimi »rdečimi črtami«. Odvračanje ne temelji na številu izjav generalov in analitikov, temveč na industrijskih zmogljivostih, zalogah orožja, logistiki ter pripravljenosti družbe, da prenese stroške dolgotrajne vojne. Zahod je zadnja desetletja optimiziral svojo vojaško industrijo za drage, tehnološko dovršene sisteme in kratke vojne proti bistveno šibkejšim nasprotnikom. Rusija in Kitajska pa sta stavili na množično proizvodnjo raket, dronov in drugega potrošnega orožja. Ko se odvračanje sreča z aritmetiko proizvodnih zmogljivosti, postane velik del zahodne strateške retorike blef, ki ga je mogoče prej ali slej preveriti.

Prav vojni v Ukrajini in Iranu sta dokončno razkrili, da zahodna moč odvračanja ni več realna vojaška zmogljivost, temveč predvsem iluzija, podedovana iz nekih preteklih časov. V Ukrajini Zahod kljub ogromni finančni in vojaški podpori ni uspel strateško poraziti Rusije, izčrpati njene vojaške industrije ali ustaviti njenega napredovanja. V vojni z Iranom pa se je pokazalo, da niti proti bistveno manjši regionalni sili nima dovolj prestreznikov, raket in proizvodnih zmogljivosti za vzdrževanje dolgotrajnega spopada. Zahodno odvračanje je tako v obeh vojnah de facto bankrotiralo: nasprotnikov ne odvrača več, saj ti vedo, da Zahod svojih groženj materialno ne more podpreti. Nadaljnje stopnjevanje zato ne obnavlja kredibilnosti Zahoda, temveč samo povečuje nevarnost, da bo skušal lastno vojaško šibkost nadomestiti z vse bolj tveganimi potezami in nazadnje z jedrsko eskalacijo.

Seveda pa to ne pomeni, da je ruski napad na Baltik verjeten in da bo Putin izkoristil “okno priložnosti”, ki se mu je odprlo. Kajti z baltskimi čivavami ničesar ne pridobi, saj so strateško nepomembne, nakoplje si zgolj neprijetnosti. Lahko pa njihovo bevskanje umiri s kakšno ciljano potezo.