The Economist v članku China won’t apologise for overcapacity izhaja iz novega dokumenta kitajskega ministrstva za trgovino, v katerem Peking zavrača zahodne kritike glede domnevnih presežnih industrijskih zmogljivosti. Kitajski argument je preprost: visoki izvozni presežki sami po sebi niso dokaz presežnih zmogljivosti. Struktura svetovne proizvodnje se skozi zgodovino spreminja – nekoč so v svetovni industriji dominirale ZDA, pozneje druge razvite države, danes Kitajska. Tudi nizka izkoriščenost proizvodnih zmogljivosti ni posebnost Kitajske, saj je več kot petina industrijskih zmogljivosti v Evropi in ZDA neizkoriščena, pa tega nihče sistematično ne označuje za problem »overcapacity«. Podobno visoka izvozna usmerjenost sama po sebi ne more biti dokaz presežnih zmogljivosti; sicer bi lahko enako očitali denimo Boeingu, ki dve tretjini letal proda v tujino.

Kitajsko ministrstvo po mnenju Economista upravičeno opozarja tudi na dejanske konkurenčne prednosti kitajskega gospodarstva. Kombinacija inovacij, velikih industrijskih grozdov, ekonomij obsega in izjemno ostre konkurence na domačem trgu je kitajska podjetja prisilila v nenehno zniževanje stroškov in izboljševanje kakovosti. Podjetja, ki preživijo takšno konkurenco na ogromnem domačem trgu, so nato izjemno dobro pripravljena na globalno konkurenco. Rezultatov ni mogoče preprosto odpisati kot posledico subvencij. Kitajska proizvodnja in tehnološki napredek sta denimo pomembno prispevala k več kot prepolovitvi globalnih stroškov električne energije iz sončne in vetrne energije. Kitajska industrijska ekspanzija torej za svetovne potrošnike ustvarja tudi velike pozitivne učinke.

Toda Economist tukaj naredi ključni obrat. Kitajske konkurenčnosti po njegovem mnenju ni mogoče razumeti kot spontanega rezultata tržnih sil, saj je država desetletja sistematično ustvarjala pogoje zanjo. Cilj tehnološke samozadostnosti, ki ga je pod Xi Jinpingom država še okrepila, pomeni zavestno zmanjševanje odvisnosti od tujega znanja, tehnologij in komponent. Ko tako velika država, kot je Kitajska, razvije proizvodne zmogljivosti, potrebne za nadomestitev uvoza, pa hkrati pridobi zmogljivosti za prevlado na svetovnem trgu. Economist kot primer navaja ladjedelništvo: cilj, da bi Kitajska doma proizvajala 80 % komponent za napredne ladje, je pripomogel k temu, da je postala največja ladjedelniška država na svetu.

Podobno je pri državnih subvencijah. Kitajsko ministrstvo se osredotoča predvsem na neposredne subvencije, medtem ko Economist opozarja na bistveno širši sistem državne podpore: javne kapitalske vložke v proizvajalce čipov, poceni zemljišča lokalnih oblasti, preferencialno financiranje in pravila, ki državna podjetja usmerjajo k domačim dobaviteljem. Temu se pridružuje makroekonomski model z zelo visoko stopnjo varčevanja, h kateri po interpretaciji Economista prispeva tudi šibkejša socialna varnost. Ker kitajsko varčevanje sistematično presega domače investicije, mora biti zrcalna slika tega presežek tekočega računa oziroma presežek izvoza nad uvozom. Prav tukaj Economist vidi ekonomsko jedro kitajske »overcapacity«: država je ustvarila ogromno industrijsko mašinerijo, katere proizvodne zmogljivosti presegajo potrebe domačega trga in zato potrebujejo svetovni trg.

Kitajski odgovor je zato po oceni Economista tudi precej ciničen. Nemčiji, ki izgublja okoli 10.000 industrijskih delovnih mest mesečno, Peking namesto »China shock« ponuja »China opportunity«. Hkrati kritizira zahodne države zaradi zmanjševanja odvisnosti od Kitajske, čeprav Kitajska že desetletja sistematično zmanjšuje lastno odvisnost od Zahoda. Podobno Peking zahodne trgovinske omejitve predstavlja kot napad na medsebojno zaupanje, čeprav sam omejitve dostopa do svojih trgov in strateških surovin uporablja kot instrument zunanje politike. Spor glede presežnih zmogljivosti zato ni več samo vprašanje trgovinske politike, ampak postaja konflikt glede prihodnje geografske razporeditve svetovne industrijske proizvodnje. Gre za ključno bitko glede geoekonomije, ki se seveda posledično prenese v razporeditev geopolitične moči. Economist zato članek sklene s stavkom: industrijska moč ustvarja tudi politično moč.

In tukaj leži glavni problem, zaradi katerega avtor članka v Economistu razvije svojo osrednjo tezo: zahodna podjetja ne tekmujejo samo s podjetji BYD, CATL ali drugimi učinkovitimi kitajskimi proizvajalci, temveč s celotnim kitajskim državnim razvojnim sistemom. Rhodium Group ta pristop označuje kot »industrial policy of everything«: industrijska politika, nekoč omejena na nekaj strateških panog, danes zajema praktično celotno gospodarstvo. Economist to označi kot »leninistično razvojno državo«, proti kateri posamezna zahodna podjetja skoraj nimajo možnosti. ZDA odgovarjajo s carinami, reshoringom in poskusi vzpostavljanja varnejših dobavnih verig, EU se trudi začeti z oblikovanjem zametka politike »made in Europe«. Toda obe sta že trčili ob posledice več desetletij kitajske industrijske politike – od baterij in zelenih tehnologij do kitajske prevlade pri redkih zemljah. Kitajska ima v novih tehnologijah t.i. “first-mover advantage”: država, ki se prej specializira v nekem sektorju, uživa prednosti ekonomij obsega (nižji stroški) in ekonomij razpona (večji razpon novih izdelkov).

Seveda tukaj Economist naredi tipično – ideološko pogojeno – konceptualno napako. To, kar opisuje kot skoraj patološko »leninistično razvojno državo«, je v resnici učbeniški primer uspešne razvojne politike. Trg je izvrsten mehanizem za decentralizirano alokacijo virov, konkurenco med podjetji in povečevanje učinkovitosti, vendar sam po sebi ne rešuje dolgoročnega vprašanja, kaj naj država čez dvajset ali trideset let proizvaja, v katerih tehnologijah naj razvije primerjalne prednosti in katere strateške dobavne verige mora obvladovati. Trg lahko izjemno učinkovito optimizira znotraj dane gospodarske strukture, ne zna pa sam določiti dolgoročne razvojne smeri. To zahteva državo, ki z industrijsko, tehnološko, izobraževalno, infrastrukturno, energetsko in trgovinsko politiko začrta smer razvoja, zasebna podjetja in konkurenca pa nato znotraj tega okvira iščejo najučinkovitejše rešitve. Kitajska je najboljši sodobni dokaz, da kombinacija strateškega državnega usmerjanja in brutalno intenzivne tržne konkurence lahko deluje izjemno učinkovito.

Zato je označevanje tega pristopa za »leninizem« predvsem izraz intelektualne nemoči vernikov v vsemogočno nevidno roko trga. Kitajska podjetja niso uspešna zato, ker bi jim partijski uradniki določali, koliko avtomobilov ali baterij morajo proizvesti in po kakšni ceni jih morajo prodajati. Uspešna so zato, ker je država desetletja sistematično gradila ekosistem, v katerem lahko nastanejo globalno konkurenčna podjetja: infrastrukturo, univerze in raziskovalne centre, tehnološke programe, poceni in dolgoročno financiranje, industrijske grozde, domače dobavne verige in dovolj velik trg, na katerem poteka brutalna konkurenca. BYD, CATL, Huawei in druga kitajska podjetja niso produkt sovjetskega centralnega planiranja. So produkt kombinacije strateške razvojne države in tržne konkurence.

Še bolj ironično je, da Zahod danes počne natanko to, kar je desetletja očital Kitajski. ZDA subvencionirajo polprevodnike, baterije in druge strateške tehnologije, uvajajo carine in omejujejo izvoz najnaprednejše tehnologije. Evropska unija pripravlja svoje »made in Europe« programe, subvencionira proizvodnjo baterij, čipov in zelenih tehnologij ter razpravlja o evropski preferenci pri javnih naročilih. Ko to počne Kitajska, je to »leninistična razvojna država«. Ko isto počneta Washington in Bruselj, je to »strateška avtonomija«, »ekonomska varnost« ali »povečevanje odpornosti«. Razlika je predvsem v tem, da je Kitajska s tem začela nekaj desetletij prej in je bila pri izvedbi bistveno bolj konsistentna.

Prav zato je današnja kitajska industrijska premoč za Zahod tako neprijetna. Dokler je Kitajska proizvajala tekstil, igrače in poceni elektroniko, je bila globalizacija dokaz superiornosti prostega trga. Ko je z isto razvojno logiko začela prevzemati vodilne položaje pri električnih avtomobilih, baterijah, sončnih panelih, ladjedelništvu in številnih drugih naprednih tehnologijah, je ista globalizacija nenadoma postala problem »overcapacity«. V resnici problem ni presežna kitajska proizvodna zmogljivost. Problem je, da evropska in ameriška podjetja na številnih področjih ne morejo več konkurirati kitajskim stroškom, hitrosti inoviranja in obsegu proizvodnje. Tudi sam Economist priznava, da zahodna podjetja ne tekmujejo zgolj s posameznimi kitajskimi podjetji, ampak s celotnim industrijskim ekosistemom, ki ga je Kitajska načrtno gradila desetletja.

In tu je prava lekcija kitajskega razvoja. Primerjalne prednosti niso nekaj, kar državam pade z neba. Ne nastanejo slučajno. So produkt načrtnih politik. Nemčija jih je nekoč ustvarila v kemiji in strojništvu, Japonska v avtomobilski in elektronski industriji, Južna Koreja v avtomobilih, ladjedelništvu in elektroniki, danes jih Kitajska ustvarja v zelenih tehnologijah, baterijah, električnih vozilih, robotiki in drugih naprednih industrijah. V vseh teh primerih je država igrala bistveno večjo vlogo, kot dopušča neoliberalna pripoved o spontanem delovanju trga.

Zato je zahodna obsesija s kitajsko »overcapacity« predvsem napačna diagnoza lastnega problema. Kitajska ni problem zato, ker je proizvedla preveč industrijskih zmogljivosti. Problem Zahoda je, da je sam ustvaril premalo novih industrijskih zmogljivosti in da je v prepričanju, da bo trg sam optimalno določil prihodnjo strukturo gospodarstva, dovolil razgradnjo pomembnega dela svojih industrijskih ekosistemov in dobavnih verig. Sedaj poskuša posledice tega razvojnega zaostanka popravljati s carinami in trgovinskimi omejitvami.

Toda carine same po sebi ne ustvarjajo novih tehnologij, dobavnih verig, inženirjev, industrijskih grozdov ali ekonomij obsega. S stroškovno potuho lahko zgolj kupijo nekaj časa. Če želita Evropa in ZDA dolgoročno konkurirati Kitajski, morata narediti tisto, kar je Kitajska naredila že pred desetletji: določiti strateške razvojne prioritete, mobilizirati javne in zasebne vire ter sistematično graditi domače tehnološke in industrijske zmogljivosti. Trg naj nato znotraj teh razvojnih usmeritev naredi tisto, kar zna najbolje – s konkurenco izbere najbolj učinkovita podjetja, tehnologije in poslovne modele.

Alternativa kitajski industrijski politiki zato ni več trga. Alternativa je boljša industrijska politika.