Policy Tensor je eden najbolj zanimivih portalov, če vas zanimajo strateške geopolitične teme, specifično sedanja vojna med ZDA in Iranom. V zadnjem članku z naslovom Iran still enjoys escalation dominance Policy Tensor učinkovito izpodbija prevladujočo razlago v zahodnih medijih, da Iran s stopnjevanjem napetosti v Hormuški ožini precenjuje svoje možnosti. Po njegovem mnenju cilj Teherana ni prisiliti ZDA nazaj za pogajalsko mizo, temveč ohraniti svoje najpomembnejše strateško vzvodje – sposobnost nadzora nad Hormuško ožino, ki predstavlja ključno geopolitično orožje Irana.

Policy Tensor meni, da številni zahodni analitiki napačno razumejo iransko logiko. Iran naj ne bi verjel, da lahko z vojaško prisilo doseže politične koncesije Washingtona, temveč ocenjuje, da bi izguba nadzora nad Hormuzom dolgoročno pomenila izgubo odvračalne sposobnosti in posledično povečano izpostavljenost ameriškemu in izraelskemu pritisku.

Avtor zavrača tudi tezo, da Iran računa predvsem na Trumpovo politično nepripravljenost za novo vojno. Po njegovem je iransko vodstvo izhodiščno predpostavilo precej širši scenarij: tudi če bi ZDA želele stopnjevati konflikt, Iran nima nobene racionalne alternative, kot da vztraja pri obrambi svojega ključnega geostrateškega položaja.

Po avtorjevem mnenju ameriški cilji ostajajo nespremenjeni že več desetletij – dolgoročno oslabiti Iran kot regionalno silo. Prekinitev neposrednih spopadov zato ni rezultat spremembe ameriške strategije, temveč posledica dejstva, da ZDA doslej niso uspele nevtralizirati iranskih zmogljivosti za povzročanje visokih gospodarskih in vojaških stroškov.

Policy Tensor opozarja, da je možnost kompromisa obstajala zgolj v obdobju, ko bi obe strani spoštovali predhodne dogovore glede plovbe skozi Hormuz. Ker so ZDA po njegovem mnenju skušale postopoma zmanjševati iranski vpliv brez ustreznih protiuslug, je Iran odgovoril z bistveno tršim pristopom in zaprl prostor za nadaljnje kompromise.

Osrednji koncept članka predstavlja teorija »eskalacijske prevlade« (escalation dominance). Gre za položaj, ko ima ena stran na vsako stopnjo nasprotnikove eskalacije pripravljen učinkovit protiukrep, zaradi katerega se razmerje moči po vsakem nadaljnjem zaostrovanju premakne v njeno korist.

Avtor trdi, da Iran danes prav zaradi tega uživa eskalacijsko prevlado. Če bi ZDA nadaljevale napade na iransko infrastrukturo, bi lahko Teheran razširil konflikt na Rdeče morje, okrepil napade prek hutijevcev ter ogrozil energetsko infrastrukturo celotnega Perzijskega zaliva. S tem bi se stroški vojne močno povečali tudi za svetovno gospodarstvo.

Nato Policy Tensor analizira možnost omejene kopenske operacije z zasedbo iranskih otokov v Perzijskem zalivu. Po njegovem bi Iran takšne operacije odgovoril z intenzivnimi raketnimi in kopenskimi napadi na izkrcane ameriške sile, pri čemer bi bila dolgoročna zaščita okupacijskih enot izredno težavna.

Še manj verjetna naj bi bila uspešna večja invazija na južni Iran. Amfibijska operacija bi bila zaradi iranskih raketnih zmogljivosti izredno tvegana, kopenska invazija prek Iraka pa bi naletela na močan odpor šiitskih milic in prebivalstva, ki ostajata naklonjena Iranu. Posledično bi ZDA vodile vojno na več frontah hkrati.

Tudi morebitna začetna vojaška zmaga po avtorjevem mnenju ne bi rešila temeljnega problema. Iran je geografsko velik, številčno močan in razpolaga z ogromnim mobilizacijskim potencialom. Dolgotrajna okupacija države bi zahtevala bistveno več kopenskih sil, kot jih lahko ZDA realno zagotovijo, zato bi konflikt zelo verjetno prešel v dolgotrajno gverilsko vojno.

Policy Tensor zato sklepa, da Iran ni regionalni igralec omejenega pomena, temveč država, ki lahko zaradi svoje geografske lege, velikosti in vojaških zmogljivosti učinkovito prepreči uresničitev ameriških strateških ciljev. Prav zato naj ZDA na nobeni stopnji vojaške eskalacije ne bi imele jasne poti do odločilne zmage.

Avtor članek zaključi s tezo, da pravo vprašanje ni več, ali lahko ZDA vojaško premagajo Iran, temveč ali sedanji pristop Washingtona predstavlja začetek zadnjega poglavja ameriške globalne hegemonije. Po njegovem mnenju je ameriško vodstvo ujeto v zastarelo predstavo o lastni neomejeni vojaški premoči, medtem ko se je dejansko razmerje sil v regiji bistveno spremenilo.

Policy Tensor torej zelo prepričljivo opozarja na nekaj, kar zahodne analize pogosto podcenjujejo: sodobni konflikti niso več zgolj vprašanje absolutne vojaške moči, temveč predvsem razmerja med stroški in koristmi. Če lahko šibkejša država z asimetričnimi zmogljivostmi povzroči nesorazmerno visoke gospodarske, politične in vojaške stroške močnejšemu nasprotniku, potem formalna vojaška premoč sama po sebi še ne zagotavlja politične zmage. Prav v tem smislu predstavlja Hormuška ožina za Iran precej več kot le geografsko ozko grlo – predstavlja osrednji instrument strateškega odvračanja.