… dobiš novega argetinskega predsednika Javierja Mileia in neoliberalno revolucijo čilenskega tipa. Mnogi niso vedeli, da je bil Javier Milei v “prejšnjem življenju” profesor ekonomije (predaval je predvsem makroekonomijo in gospodarsko rast) in glavni ekonomist v številnih finančnih inštitucijah in in think-tankih. Treba je seveda vedeti, da je Milei v osnovi libertarec in to tiste najhujše sorte – avstrijska šola (Menger, Böhm-Bawerk, von Mises, Schumpeter, Hayek…). To pomeni, da verjame v trg in cenovni mehanizem kot zveličavni avtomatski mehanizem, ki gospodarstvo in družbo vodi v ravnotežje, če jima le pustimo prosto pot. In seveda, da verjame, da je kakršnokoli vmešavanje države z razvojnimi in ekonomskimi politikami, kaj šele s socialnimi politikami, škodljivo.

In seveda to pomeni, da bo Milei, če se bo obdržal na oblasti in če ne bo spremenil svojih prepričanj, v Argentini naredil neoliberalno revolucijo čilenskega tipa v stilu vladavine Pinocheta. Tudi začel je podobno – s prepovedjo javnih demonstracij. In seveda vas ne sme čuditi, če boste na socialnih omrežjih in nekaterih medijih zasledili veliko navdušenje ameriških libertarnih ekonomistov nad politikami, ki jih je Milei začel izvajati v Argentini. Pričakujte popolno privatizacijo ključnih javnih storitev (zdravstvo in šolstvo, pokojninski sistem) in odpravo socialnih politik.

Če je Pinochet prišel na oblast z vojaškim udarom (ob izdatni ameriški pomoči), so si Argetinci svojega Pinocheta sami in demokratično izvolili.

Za pokušino, kako Milei vidi prilagajanje gospodarstva, je spodnja “šnelkurs” razlaga tehnološkega razvoja prek cenovnega mehanizma. Spodnja razlaga je zanimiva, vendar v njej manjka ključna zadeva – kako se v družbi, ki temelji na tržnih principih in neenakih možnostih, ob ali navkljub cenovnemu mehanizmu lahko razvije kritična masa “človeškega kapitala”, ki nato prinese inovacije in tehnološki napredek? Ali lahko do njega spontano pride v majhni in revni državi? In katera pot k tehnološkemu napredku je hitrejša – laissez faire (prostotržna), kot je bila Anglija v 18. in 19. stoletju ali z izrazitimi razvojnimi in industrijskimi politikami, kot sta bili Japonska po 1945 ali Kitajska po 1980? Ali bi ZDA kdaj dohitele Anglijo, če se ne bi v 19. stoletju posluževale protekcionizma? Ali bi Japonska in Kitajska kdaj razvojno ujele ZDA, če se ne bi v 20. stoletju posluževale razvojnih in industrijskih politik ter protekcionizma? In ali bo Argentina kdaj začela dohitevati razvite države, če se ne bo lotila spodbujanja “človeškega kapitala” in tehnološkega razvoja prek industrijskih politik?

Maria Zakharova, tiskovna predstavnica ruskega ministrstva za zunanje zadeve, je posula sol na rep podpredsednika italijanske vlade Antonia Tajanija, ki se je zavzel za samostojno evropsko vojsko. Opomnila ga je na preprosto dejstvo, ki se ga je treba zavedati, in sicer, katero gorivo bodo uporabljali evropska vojaška tehnika in letala. Če Evropa nima niti svojega goriva, bo težko avtonomna pri uporabi svoje vojske.

Jaz se s Tajanijem seveda povesme strinjam glede vojaške avtonomije Evrope, vendar pa so predpogoji zanjo, da Evropa pred tem doseže tudi strateško avtonomijo pri tehnologijah, orožarski industriji, energiji, hrani in seveda gospodarstvu. Brez tega ni vojaške avtonomije.

Deputy Prime Minister and Minister of Foreign Affairs of Italy Antonio Tajani: “The European Union must form its own armed forces that could play a role in maintaining peace and preventing conflicts. If we want to be the bearers of world peace, we need a European army. This is a fundamental prerequisite for an effective European foreign policy. In a world with such powerful players as the USA, China, India, Russia, and with crises stretching from the Middle East to the Indo-Pacific, Italian, German, French or Slovenian citizens can only be protected by what already exists, and that is called European Union. Therefore, defense and a common army must become a concrete fact. And this cannot be postponed.”

Nadaljujte z branjem→

Spodnji komentar Douga Bandowa (ki je konzervativec!) pove vse, kar je treba vedeti o vzrokih za vojno v Ukrajini, zakaj vojna traja že dve leti in kaj bi bilo treba narediti, da se Ukrajina in Rusija dogovorita o mirni rešitvi. No, Bandow tudi zelo sočno pove, da je glede politike do Rusije in Ukrajine “večina zahodnih politikov tepcev. Redko se je toliko ameriških in evropskih uradnikov zmotilo tako spektakularno in za tako strašno ceno za vse.” Jasno, ker bi lahko to, v kar danes silijo Ukrajino (pogajanja, po katerih bo morala ostati vojaško nevtralna) in pri čemer bo izgubila ozemlja, ob vsaj pol milijona mrtvih, 20 milijonih razseljenih in nekaj sto milijardni vojni škodi), dosegli pred vojno s sporazumom z Rusijo, ki ga je ta ponujala Natu (da Ukrajina ostane vojaško nevtralna) in pri čemer bi Ukrajina ostala ozemeljsko celovita, brez ene same smrtne žrtve in centa vojaške škode in brez izgube vitalnega dela prebivalstva. In Rusije ne bi potisnili v strateško zavezništvo s Kitajsko, zahodne države ne bi izgubile stotine milijard dolarjev in evrov, ne bi izpraznile svojih vojaških arzenalov in celemu svetu bi bile prihranjene izgube, do katerih je prišlo z disrupcijami nabavnih verig in vojaškimi sankcijami. Res je treba biti kolosalni tepec, da se tako zelo strateško zmotiš.

Before the war, Ukraine likely could have kept its territory by agreeing to neutrality—without suffering tens or hundreds of thousands of casualties, enduring destruction of many cities and towns, deforming their land with mines, fortifications, and graves, and facing endless combat. The allies would have maintained non-military ties with the Ukrainian people while saving hundreds of billions of dollars and conserving their military arsenals. The West would not have pushed Putin and other Russian nationalists eastward into a tighter embrace with China. And the entire world would have been spared the severe economic dislocations caused by both combat operations and economic sanctions.

In kar pravi Bandow za ameriške politike (“Ameriški odločevalci niso primerni za vodenje zunanje politike države velikosti poštne znamke, kot je Monako, kaj šele velesile, kot so ZDA“), velja še precej bolj za evropske. In glede vojne v Gazi oziroma zahodne politike v tej zvezi velja enako. Neumno in kratkovidno.

Spodaj sem poudaril nekaj ključnih misli v treh predlogih Bandowa za dosego miru v Ukrajini. Kdor misli, da je brez tega mogoče doseči trajni mir v Ukrajini, je … intelektualno nedorasel strateškemu razmišljanju, če se milo izrazim.

Nadaljujte z branjem→

Tamara Langus je v spodnjem tvitu imela absolutno prav, da slika v vladni informaciji (da je Slovenija med top državami v EU, ker je v letu 2023 povečala delež električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov (OVE), za več kot 10 %) zavaja, saj na sliki vlada prikazuje povsem napačen vir tega povečanja deleža OVE. V vladnem gradivu so pod informacijo namreč naslikani sončni paneli, morale pa bi biti hidroelektrarne:

Preprosta preverba vladne informacije s podatki Statističnega urada (SURS) to manipulacijo razkrije v nekaj trenutkih. Podatki o proizvodnji električne energije na SURS so samo do novembra lani. Zato sem primerjal spremembe deležev različnih virov energije (glede na proizvodnjo na pragu elektrarne) za prvih 11 mesecev 2023 glede na isto obdobje 2022 (upoštevana je proizvodnja celotne NEK). Prva slika kaže proizvodnjo po različnih virih energije. Vidni sta povečanji deleža elektrike iz hidroelektrarn-HE (iz 26.2% v 2022 na 35.8% v 2023) in sončnih elektrarn-SE (iz 2.5% na 4.3%).

Nadaljujte z branjem→

Financial Times je včeraj objavil propagandni članek o trendih iz prejšnjega leta, ki je poln slaboumnosti. Ena izmed njih je, da je Kitajska začela zaostajati za ZDA, ker naj bi se lani delež kitajskega BDP glede na ameriškega zmanjšal. Spodnjo sliko so nato pograbili politični propagandisti in začeli širiti po socialnih omrežjih (denimo tale Twining, ki se na omrežju X podpisuje kot: “President @IRIglobal, supporting political freedom & democratic dignity in 100+ countries. Personally sanctioned by the Chinese Communist Party.“). Slika je seveda neumnost, ker med seboj primerja BDP obeh držav v tekočih cenah in po tekočem menjalnem tečaju. Ker je v 2022 inflacija v ZDA znašala 6.5%, v Kitajski pa le 1.9%, je seveda jasno, da je v tem letu inflacija za več kot 3-krat bolj napihnila letno povečanje BDP v ZDA kot Kitajski. Kar seveda vodi k absurdnim sklepom, da lahko države z visoko stopnjo inflacije napihujejo svoj BDP in tako prehitevajo države z nizko inflacijo.

Za pravo primerjavo je treba primerjati BDP med državami po stalnih cenah (denimo indekse BDP na podlagi realnih stopenj rasti BDP; glejte mojo prvo sliko spodaj) oziroma s popravkom za razlike v cenah ključnih dobrin in razlike v rasti cen (po pariteti kupne moči PPP; glejte drugo sliko spodaj). In ko to naredite, je seveda očitno, da je Kitajska, ki je v zadnjih 40 letih prav vsako leto realno bolj povečala BDP od ZDA, seveda tudi v zadnjih treh letih realno pospeševala glede gospodarske velikosti napram ZDA. Po pariteti kupne moči je Kitajska glede velikosti BDP leta 2017 prehitela ZDA in to prednost iz leta v leto povečuje. Leta 2021 je bil kitajski BDP od ameriškega večji za 18%, lani (po oceni Svetovne banke) pa že za 22.1%.

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je slika s poenotenimi stroški proizvodnje elektrike (LCOE), na podlagi vzorca elektrarn, ki jih uporablja Mednarodna agencija za energijo (IEA) pri svojih izračunih v publikaciji za leto 2022. Za razliko od ostalih inštitucij (denimo Lazard itd.) je IEA dokaj transparentna pri izračunih in je objavila spisek obratov, na podlagi katerih so narejeni izračuni. Spodnji graf sem naredil na podlagi teh podatkov in dodal še mediano za LCOE* vsake metodologije (ocene so narejene pri diskontni stopnji 7% in ceni CO2 kupona 75 $/tono). Kot je razvidno, je med vsemi tehnologijami najcenejša elektrika iz jedrskih elektrarn z mediano 39 $/MWh (razpon ocen med 28 in 102 $/MWh). Elektrika iz jedrskih elektrarn je v povprečju približno dvakrat cenejša od elektrike iz vetrnih elektrarn (mediana 69.6 $/MWh, razpon ocen med 29 in 240 $/MWh; outlier pri 900 $/MWh) in dvainpolkrat od elektrike iz sončnih elektrarn (mediana 95.4 $/MWh, razpon ocen med 34 in 275 $/MWh). Podobne cene elektrike in s podobnim razponom so tudi iz novih hidro elektrarn.

Te LCOE cene lahko primerjate s cenami iz Lazardove publikacije (april 2023) v sliki spodaj, kjer boste videli, da Lazard ocenjuje LCOE cene elektrike iz jedrskih elektran bistveno višje (razpon ocen med 141 in 221 $/MWh). Gre za svojevrstno zavajanje, saj se Lazardove ocene nanašajo na zgolj eno jedrsko elektrarno, ki je bila v zadnjih desetletjih izgrajena v ZDA (Vogtle), razpon ocen se pa nanaša na oceno LCOE pri različnih predpostavkah diskontne stopnje.

Vir: Lazard (2023)

Nadaljujte z branjem→

S prvim januarjem je evro praznoval 25 let obstoja. O tem, ali je bil to uspešen projekt, ali ne, pišem danes v kolumni v Dnevniku. V nadaljevanju je analiza, ki je podlaga za kolumno in kjer primerjam relativno “uspešnost” držav z evrom glede na ZDA. Pred in po začetku evropske monetarne unije. Vzel sem serijo podatkov o rasti BDP, ki je na voljo v OECD statistični bazi (na žalost je popolna serija šele od leta 1971 naprej). Prva slika kaže trend rasti BDP med jedrno skupino EU držav (stare članice EU in kasneje prve članice evro območja). Kot je razvidno, so jedrne EU države do sredine 1980. let rasle po enakih stopnjah kot ZDA, nato še nekako držale korak z ZDA do začetka 1990. let, nakar so ZDA pospešile rast. Med 2000 in 2008 so EU države spet rasle po podobnih stopnjah kot ZDA, prava divergenca pa se začne po letu 2008, kjer se ZDA nadaljevale rast v skladu z dolgoročnim trendom, medtem ko se je trend rasti EU držav močno upočasnil.

Nadaljujte z branjem→

Z Niallom Fergusonom, ultralibertarnim, ultrakonzervativnim in ultraameriškim britanskim zgodovinarjem, ki je miselno ostal zamrznjen v času Fukuyamine iluzije o koncu zgodovine, nima smisla izgubljati časa. Ker ga poganja ideološki drive, ne pa objektivna analiza, se v sklepanju vedno zmoti. Prav zato je zanimivo prebrati njegovo mnenje, zakaj v hladni vojni med ZDA in Kitajsko Evropa nima nobene izbire – mora se podrediti ZDA, ker ni sposobna zagotoviti svoje strateške varnosti in strateške avtonomije. In ko Ferguson tako lepo izpostavi evropsko dilemo, se zdi, da bi Evropi prišel prav šok z novo izvolitvijo Trumpa. Da bi se končno osamosvojila in začela s koraki za izgradnjo lastne varnostne arhitekture in strateške gospodarske avtonomije. S 450 milijonov prebivalcev si Evropa to nedvomno lahko in mora privoščiti.

Q. You mentioned the Taiwan issue. Faced with the threat of China, do you think the European Union should align itself closely with the U.S. or rather seek its own position?

A. We’re in a cold war. Two superpowers — the United States and China — are competing ideologically, technologically, in economic terms, in geopolitical terms. There are only two, because superpower status today is about AI, quantum computing, all of those things. And for Europeans, it’s a complete delusion to think that there’s a choice. Because this continent relies on the United States for its security. It’s unbelievable to me that Europeans think they have a choice. And yet they do. If the United States elects Donald Trump, and he withdraws from NATO, then Europeans are going to discover what strategic autonomy means.

Nadaljujte z branjem→

Res dober flow chart (jezen sem nase, ker se nisem tega že sam spomnil). Če bi si res hoteli še dodatno zakomplicirati življenje, podaljšati čas do začetka gradnje jedrske elektrarne in vmes zapraviti še enormne količine denarja, da bi nato ugotovili, da je zadeva astronomsko draga in da problem sploh ni bil rešen, bi dodali vmes še vodik (namesto baterij):

peti korak: Build hydrogen, in

šesti korak: enak četrtemu,

da bi končno lahko začeli s sedmim korakom: Build nuclear.

Večina evropskih držav je šla skozi to pot in so zdaj nekje med četrtim in petim korakom originalnega flow charta, nekatere pa še sanjarijo o novem petem koraku iz mojega dodatka. Ne bodo dolgo. Elektrofizike in ekonomike se ne da premagati z ideologijo in sanjarjenjem.

Spodaj je odlomek iz nove knjige švicarskega polkovnika Jacquesa Bauda “The Russian Art of War: How the West Led Ukraine to Defeat“, ki za razliko od “wishhul thinkinga” in neosnovane propagande zahodnih analitikov in “analitikov” rusko “posebno vojaško operacijo” analizira iz vidika ruske vojaške doktrine. Samo na ta način je mogoče razumeti rusko strategijo, operativne akcije in taktično uporabo orožja za dosego političnih ciljev. Kdor ne razume načina razmišljanja in strategije nasprotnika, ne more zmagati vojne z njim. Jacques Baud je nazorno pokazal, kako so ZDA z nerazumevanjem ali ošabnim omalovaževanjem ruske vojaške doktrine Ukrajino zapeljale v vojno z Rusijo in jo pahnile v popoln poraz, ki je bil absolutno predvidljiv od prvega dne vojne.

Razumevanje ruske vojaške doktrine omogoča razumeti, kako je (bo) Rusija z operativnimi uspehi na koncu uspela izbojevati strateško zmago, ki bo mnogo večja od začetnih ciljev vojaške operacije. (Da ne bo pomote: jaz ne navijam za to, gre pač za naravni tek zadev, ki ga je treba razumeti; in kdor se ne potrudi razumeti, nima pravice, da bi njegovo mnenje resno obravnavali)

Opozarjam, gre za dolgo, vendar zanimivo branje. Nekaj odstavkov sem izpostavil.

___________

Russian Military Thought

Throughout the Cold War period, the Soviet Union saw itself as the spearhead of a historical struggle that would lead to a confrontation between the “capitalist” system and “progressive forces.” This perception of a permanent and inescapable war led the Soviets to study war in a quasi-scientific way, and to structure this thinking into an architecture of military thought that has no equal in the Western world.

The problem with the vast majority of our so-called military experts is their inability to understand the Russian approach to war. It is the result of an approach we have already seen in waves of terrorist attacks—the adversary is so stupidly demonized that we refrain from understanding his way of thinking. As a result, we are unable to develop strategies, articulate our forces, or even equip them for the realities of war. The corollary of this approach is that our frustrations are translated by unscrupulous media into a narrative that feeds hatred and increases our vulnerability. We are thus unable to find rational, effective solutions to the problem.

The way Russians understand conflict is holistic. In other words, they see the processes that develop and lead to the situation at any given moment. This explains why Vladimir Putin’s speeches invariably include a return to history. In the West, we tend to focus on X moment and try to see how it might evolve. We want an immediate response to the situation we see today. The idea that “from the understanding of how the crisis arose comes the way to resolve it” is totally foreign to the West. In September 2023, an English-speaking journalist even pulled out the “duck test” for me: “if it looks like a duck, swims like a duck and quacks like a duck, it’s probably a duck.” In other words, all the West needs to assess a situation is an image that fits their prejudices. Reality is much more subtle than the duck model….

The reason the Russians are better than the West in Ukraine is that they see the conflict as a process; whereas we see it as a series of separate actions. The Russians see events as a film. We see them as photographs. They see the forest, while we focus on the trees. That is why we place the start of the conflict on February 24, 2022, or the start of the Palestinian conflict on October 7, 2023. We ignore the contexts that bother us and wage conflicts we do not understand. That is why we lose our wars…

Nadaljujte z branjem→