Spodaj je odličen tekst Jeffreya Sachsa o praksah ZDA glede omejevanja glavnih konkurentov ZDA skozi zadnja desetletja – nekdanje Sovjetske zveze, Japonske in zdaj Kitajske. ZDA so po letu 1950 z nizom enostranskih trgovinskih, tehnoloških, finančnih in drugih omejitev zaustavile vse države, ki bi lahko ogrozile njihov geopolitični primat. Če ne drugače s prisilo, da revalvirajo svpojo valuto (podpis sporazuma Plaza Accord, ki je uničil japonsko gospodarsko rast in jo ultimativno poslal v 30-letno stagnacijo).

Sachs ilustrira, kako so ZDA z namenom zaviranja razvoja Kitajske iz predala potegnile stari scenarij, ki so ga uporabile proti nekdanji Sovjetski zvezi. Problem je, da Trumpova in Bidenova administracija z enostransko uvedbo trgovinskih carin, enostranskih omejitev izvoza določenih tehnoloških izdelkov in enostranskih prepovedi nastopanja kitajskih tehnoloških podjetij na ameriškem trgu kršijo cel niz pravil WTO. Naj spomnim: ko je Busheva administracija leta 2002 enostransko uvedla carine ne jeklarske izdelke, so se prizadete države pritožile pri WTO in prek prizivnega sodišča WTO dosegle možnost uvedbe povračilnih carin v enakem obsegu. No, danes WTO ameriškega enostranskega kršenja pravil WTO proti Kitajski ne more sankcionirati. Iz preprostega razloga, ker ZDA od leta 2019 blokirajo nove nominacije članov prizivnega sodišča WTO, ki je zaradi tega že štiri leta nedelujoče.

Torej “rules based international order” velja samo za pravila, ki jih postavijo ZDA in ki ne ogrožajo interesov ZDA. Drugače rečeno, “rules based international order” velja za vse države razen ZDA.

______________

Nadaljujte z branjem→

Politico piše, da si Macronova administracija prizadeva, da bi novi predsednik Evropske komisije (EK) prišel iz Francije. Večina se najbrž strinja, da je sedanja, (pro)ameriška predsednica Ursula von der Leyen naredila Evropi veliko škode s svojim brezrezervnim sledenjem navodilom iz Washingtona (glede Rusije in  Kitajske) in energetsko politiko (medtem ko njeno afero s cepivi in povezavo s Pfizerjem puščam ob strani, dokler se zadeva ne razišče s strani pristojnih organov) in večina držav ji ne bi dala glasov za ponovni mandat.

Najbrž se res Franciji obeta mesto predsednika/ce EK, čeprav Francija že ima predsedstvo ECB. Vendar pa ima francosko presedovanje EK dve plati. Prva je pozitivna, to je, da bi EK v primeru francoskega predsedovanja najbrž spremenila kurz energetske politike – stran od religioznega favoriziranja obnovljivih virov sonca in vetra ter v smeri enakopravnega obravnavanja nizkoogljičnih virov (tudi hidro in jedrska energija). Druga pa je negativna plat – Francozi imajo namreč centralistično vizijo vladanja. In če gledate skozi zgodovino, so bili francoski predsedniki tvorci centralističnih teženj znotraj EU. Od Jeana Monneta, prvega predsednika Skupnosti za premog in jeklo kot prehodnice Evropske gospodarske skupnosti, do Jacquesa Delorsa, tvorca skupnega evropskega trga in načrta monetrane unije, in Jacquesa Santerja, ki je izpeljal prehod v evropsko monetarno unijo.

Nadaljujte z branjem→

Ukrajinska poletna ofenziva je pri koncu, iz večine žarišč na fronti viri poročajo, da so se ukrajinske vojaške aktivnosti skoraj povsem umirile. Z ozirom na neuspeh ofenzive in hkratno ohladitev zahodnih sponzorjev te vojne je očitno nastopil čas za iskanje krivcev za neuspeh. Preden preidemo na to, je treba jasno povedati, da ukrajinska ofenziva že pred sami začetkom ni imela niti najmanjših možnosti za uspeh. Vsem vojaškim analitikom, ki so obdržali vsaj malo strokovne integritete, je bilo že aprila jasno, da ukrajinska vojska brez izrazite premoči v zraku, artileriji in oklepnih enotah nima možnosti za uspeh. V zgodovini 20. stoletja ni bilo primera, kjer bi prišlo do preboja fronte brez navedene premoči (predvsem v zraku). Kljub zavedanju tega so zahodni sponzorji ukrajinsko vojsko poslali v klavnico in se pri tem sklicevali, da lahko razliko naredi “ukrajinski pogum”. Sramotno. In podobno sramotno je, da zahodne obveščevalne službe niso uspele detektirati kompleksnosti ruske obrambne 1000-kilometrske fronte v 3-4 linijah, ki so jo ruske sile z mehanizacijo gradile celih 9 mesecev pred začetkom ukrajinske ofenzive. Sramotno in neresno je danes govoriti, da so bile zahodne obveščevalne službe ob vsej satelitski in drugi tehnologiji nadzorovanja presenečene nad kompleksnostjo te ruske obrambne linije.

Očitno je, da so zahodni sponzorji močno podcenjevali rusko obrambno strategijo. Na to navaja tudi članek v Politicu, ki navaja pričevanja ukrajinskih vojakov, da so jih zahodni vojaški trenerji v Nemčiji “urili za napačno vojno”. Urili so jih za zahodni način vojskovanja, za katerega je značilna vojaška premoč v zraku, razminiranje in artilerijska premoč. Ukrajinci ničesar od tega niso imeli in niso mogli imeti. Urjenje tudi ni vsebovalo nove vojaške tehnike bojevanja z droni, ker “zahodni vojaški priričniki tega še ne vsebujejo”. Tehnike bojevanja nisop prilagodili ukrajinskemu terenu itd. Nekaj več uspeha so ukrajinske sile začele dosegati šele, ko so opustile zahodni stil bojevanja. Preprosto rečeno, ko so namesto oklepnih vozil na minska polja spustile majhne enote pešadije, ki so nato po principu “trial and error” poiskale pot skozi minska polja s po 5 minami na kvadratni meter. Ukrajinske sile so pri tem izgubile med 50 in 60 tisoč vojakov, “osvobodile” pa 0.25% ozemlja, ki ga je zasedla Rusija.

Seveda pa zahodni sponzorji te svoje gromozanske strateške in taktične napake ne bodo priznali. Pač pa bodo obtožili Ukrajino, da se je bojevala na napačen način, da ni upoštevala zahodnega  treninga, da se ni fokusirala samo na eno točko preboja … in na korupcijo (kar še pride).

Nadaljujte z branjem→

Spodaj navedena sveža študija ameriškega vojaškega think-tanka RAND svari pred možno jedrsko eskalacijo v Ukrajini. Pri čemer kot glavno nevarnost vidi dobavo raket dolgega dometa Ukrajini, s katerimi bi ta lahko napadala občutljive cilje v notranjosti Rusije (kot denimo včerajšnji napad z britanskimi Storm shadow raketami na poveljniški center v Sevastopolu na Krimu), zaradi česar bi se Rusija lahko odzvala s taktičnimi jedrskimi raketami na ključne cilje, centre odločanja v Ukrajini. Tega sicer ni mogoče izključiti in dobro je, da avtorji RAND študije svarijo pred tem. Vendar pa menim, da Rusija zaenkrat nima potrebe poseči po jedrskem orožju, saj zmaguje to vojno in bo po upehanju ukrajinske ofenzive šla v protifenzivo, hkrati pa s ciljnimi napadi sproti uničuje ukrajinske cilje s strateškim zahodnim orožjem. Rusija bi se jedrskega orožja poslužila le, če bi bila resno ogrožena njena nacionalna varnost oziroma če bi ji grozilo, da bo izgubila zasedena ozemlja v Ukrajini.

Seveda pa ničesar ni mogoče izključiti. Bomo videli odziv na ukrajinski napad na Sevastopol, kar utegne trajati nekaj časa. Kot je rekel direktor Cie Burns: “Putin is someone who generally thinks that revenge is a dish best served cold“.

The Ukraine War is now 19 months old, and so far it hasn’t seen either of the two most feared kinds of escalations. The war hasn’t expanded into NATO nations, and it hasn’t gone nuclear. A report released yesterday by the RAND Corporation warns that, though this containment of the war may leave observers “desensitized” to escalatory risks, those risks are real and could lead to a bigger conflagration than is commonly recognized.

The RAND study, based on workshops involving 15 analysts, found “six plausible options for Russian escalation” that could “fundamentally alter the nature of the conflict, ranging from a limited attack on NATO to the use of nuclear weapons against Ukraine.”

And if Russia does go nuclear, the resulting attack could be “surprisingly extensive” because “the Kremlin may assess that the costs and risks it would face from breaking the nuclear taboo would be similar regardless of whether a small or large number of weapons were used… Moscow may decide, therefore, to use whatever number and size of weapons it deems are necessary to achieve its battlefield objectives.”

Nadaljujte z branjem→

Če potegnemo črto, so ameriške administracije skoraj v celoti izpolnile načrt iz leta 2001: izmed sedmih držav niso zbombardirale in uničile (doslej) samo ene – Irana.

Poslanec Marc Botenga je imel dober dan. Von der Leynova sicer malce manj, ampak ona že ima novo službo. Prijatelji Američani so poskrbeli zanjo. Vprašanje je, ali bo mogoče popraviti škodo, ki jo je naredila Evropi.

Nemški premik v skrajno desno (k AfD ali še bolj desno – glejte spodaj rezultate zadnje raziskave, kako se je readikalizirala nemška sredina) ni zgolj zasluga sedanje Scholzeve opravilno nesposobne mavrične koalicije, pač pa so temelje postavile že velike koalicije nekdanje kanclerke Merklove. Če kdo misli, da lahko v državo pripelje 2 milijona migrantov, ki nikoli ne bodo delali in se nikoli ne bodo asimilirali, da lahko javno spodbuja woke in LGBT agendo kot nekaj superiornega in na kar je treba biti tako ponosen, da paradiraš po cesti, da lahko dve desetletji vodi protisocialne politike, da lahko vodi neodgovorno energetsko politiko, ki zapira zanesljive in čiste nuklearke, eksperimentira s sončnicami in vetrnicami in tako ljudem podvoji cene elektrike, da lahko prepove ogrevanje na plin in avtomobile na dizel etc. in da s tem ne bo zrevoltiral ljudi, in to konzervativno racionalnih Nemcev, je politično infantilen. Kazen bo prišla na naslednjih volitvah.

Za nesposobno mavrično Scholzevo koalicijo nihče ne bo jokal, prav tako bi bil na mestu premik k spoštovanju tradicionalnih vrednot in k spodbujanju družin in rodnosti, problem je premik v skrajno desno. Ko bodo po ulicah spet hodili črnosrajčniki in preganjali mavričaste in drugače drugačne.

_________

It was not a corrupt conspiracy and a dysfunctional constitution that swept the Nazis to power in 1933. It was centrist coalitions that pursued austerity in the years before. German political parties today have drawn the wrong conclusions from the breakdown of the Weimar Republic. By refusing to enter coalitions with the AfD, they are repeating exactly the same mistake their predecessors did in the early 1930s. They are only looking at 1933, when it was already too late. The political error occurred in the years before.

Here is some high-quality evidence that the political centre in Germany is opening up to the far-right. Its latest comes from the Friedrich Ebert Foundation, a political foundation funded by the SPD. The Mitte-Studie, literally the study of the centre, is conducted every two years with a statistical detail that far exceeds any polls. It shows a dramatic lurch to the right amongst voters that used to support centrist parties.  

Nadaljujte z branjem→

Spodnji odziv na slaboumni propagandni pamflet v današnjem The Economistu (Time for a rethink: Helping Ukraine win a long war) je zelo na mestu. Po priznanju, da Ukrajina v tej vojni ne more zmagati, vojni navijači in propagandisti tega magazina niso doživeli katarze. Niso priznali, da je Zahod Ukrajino zlorabil na najgrši možni način. S spodbujanjem lažnih iluzij in dajanjem lažnih obljub (zmaga, članstvo v Natu, članstvo v EU) je Zahod Ukrajino vrgel volkovom. Pri čemer je ves čas šlo za perverzno hladno kalkulacijo: nosilci moči na Zahodu so ves čas vedeli, da Ukrajina ne more zmagati, vedeli, da je nikoli ne bodo sprejeli ne v Nato in ne v EU, kljub temu so jo porinili v vojno in nato skrbeli, da se vojna ni nehala. Pač žrtvovali so jo in s tem usode 40 milijonov ljudi na tnalu edinega namena, to je slabitve Rusije. Pač še ena država, ki so jo zlorabili.

Brez te katarze ne bo rešitve za Ukrajino. Prav tako brez te katarze ne bo rešitve za Zahod. Z vojno v Ukrajini je Zahod iniciral oziroma pospešil svoj zaton. Vojna v Ukrajini je v temelju spremenila geopolitični ustroj sveta. Rusija in Kitajska s sklenitvijo evroazijskega zavezništva in pod njuno taktirko gospodarsko zavezništvo BRICS+ so vojaško, geopolitično in gospodarsko premaknili težišče sveta stran od Zahoda. Hegemonija Zahoda je umrla v nesmiselni ukrajinski vojni. Zahod postaja drugorazredni dejavnik. To lepo ilustrira govor nemškega kanclerja Scholza pred dnevi v prazni dvorani Združenih narodov. Nikogar ne zanima več, kaj imajo zahodne države za povedati.

Potrebna je katarza. Katarza, v kateri bo Zahod prepoznal, da se je svet spremenil, da se je center gospodarske in geopolitične moči preselil v Evrazijo. Šele potem se lahko začne pot geopolitičnega okrevanja prek ponovne krepitve gospodarske moči, ki pa bo morala temeljiti na zavedanju, da se pravila igre ne določajo več na Zahodu.

Ja, to je nova realnost.

Nadaljujte z branjem→

While this piece will touch on the war in Ukraine it is more about the U.S., and the Biden administration, and how they will cope with their  defeat in their war on Russia. Please keep that in mind when commentating.

Washington’s moment of recognizing the defeat in Ukraine, and its consequences, has yet to arrive.

In his latest piece (archived) Seymour Hersh reports on the state of the war and of significant differences of opinion between the U.S. intelligence services:

There are significant elements in the American intelligence community, relying on field reports and technical intelligence, who believe that the demoralized Ukraine army has given up on the possibility of overcoming the heavily mined three-tier Russian defense lines and taking the war to Crimea and the four oblasts seized and annexed by Russia. The reality is that Volodymyr Zelensky’s battered army no longer has any chance of a victory.

The war continues, I have been told by an official with access to current intelligence, because Zelensky insists that it must. There is no discussion in his headquarters or in the Biden White House of a ceasefire and no interest in talks that could lead to an end to the slaughter. “It’s all lies,” the official said, speaking of the Ukrainian claims of incremental progress in the offensive that has suffered staggering losses, while gaining ground in a few scattered areas that the Ukrainian military measures in meters per week.
…
The American intelligence official I spoke with spent the early years of his career working against Soviet aggression and spying has respect for Putin’s intellect but contempt for his decision to go to war with Ukraine and to initiate the death and destruction that war brings. But, as he told me, “The war is over. Russia has won. There is no Ukrainian offensive anymore, but the White House and the American media have to keep the lie going.

“The truth is if the Ukrainian army is ordered to continue the offensive, the army would mutiny. The soldiers aren’t willing to die any more, but this doesn’t fit the B.S. that is being authored by the Biden White House.”

Nadaljujte z branjem→

Spodnja grafika avstrijske centralne banke izjemno dobro ilustrira anatomijo ponudbene inflacije v letih 2021-2023. Prvi impulz je prišel po post-covidnem odpiranju z rastjo cen inputov, temu je sledil šok z rastjo cen energentov, oboje pa so izkoristila podjetja s prekomernim dvigom marž, na koncu so se temu prilagodili zaposleni z zahtevki za dvig plač.

Zgodba glede dejanske inflacije v zadnjih dveh letih je nasprotna temu, kar želi pokazati standardna makroekonomija (Blanchardov WS-PS model), ki je fokusirana na popvraševalno inflacijo in kjer edino nevarnost povzročajo pritiski zaposlenih za dvig plač. In ker je to pokazala najprej v kolumni in nato v znanstvenem članku, je Isabella Weber (University of Massachusetts, Amherst) postala najbolj osovražena ženska v ekonomski profesiji. New Yorker:

Instead, without warning, her career began to implode. Just before New Year’s Eve, while Weber was on the bunny slopes, a short article on inflation that she’d written for the Guardian inexplicably went viral. A business-school professor called it “the worst” take of the year. Random Bitcoin guys called her “stupid.” The Nobel laureate Paul Krugman called her “truly stupid.” Conservatives at Fox News, Commentary, and National Review piled on, declaring Weber’s idea “perverse,” “fundamentally unsound,” and “certainly wrong.”

Vendar podatki po državah (in zdrava pamet) kažejo, da je imela Webrova prav. Makroekonomska teorija inflacije, ki se fokusira na povpraševalno stran (pregrevanje gospodarstva), ne pa na izkoriščanje tržne moči korporacij v času ponudbenih šokov, je napačna. Že večkrat sem pisal in naj samo ponovim, da Blanchardov WS-PS model vsebuje tako tržno moč podjetij kot stanje na trgu dela, vendar nosilci ekonomske politike (centralne banke) nikoli ne gledajo te tržne moči in potrebe po omejevanju marž, pač pa vedno govorijo o potrebi po omejevanju rasti plač. Le zakaj?