Spodnji odziv na slaboumni propagandni pamflet v današnjem The Economistu (Time for a rethink: Helping Ukraine win a long war) je zelo na mestu. Po priznanju, da Ukrajina v tej vojni ne more zmagati, vojni navijači in propagandisti tega magazina niso doživeli katarze. Niso priznali, da je Zahod Ukrajino zlorabil na najgrši možni način. S spodbujanjem lažnih iluzij in dajanjem lažnih obljub (zmaga, članstvo v Natu, članstvo v EU) je Zahod Ukrajino vrgel volkovom. Pri čemer je ves čas šlo za perverzno hladno kalkulacijo: nosilci moči na Zahodu so ves čas vedeli, da Ukrajina ne more zmagati, vedeli, da je nikoli ne bodo sprejeli ne v Nato in ne v EU, kljub temu so jo porinili v vojno in nato skrbeli, da se vojna ni nehala. Pač žrtvovali so jo in s tem usode 40 milijonov ljudi na tnalu edinega namena, to je slabitve Rusije. Pač še ena država, ki so jo zlorabili.

Brez te katarze ne bo rešitve za Ukrajino. Prav tako brez te katarze ne bo rešitve za Zahod. Z vojno v Ukrajini je Zahod iniciral oziroma pospešil svoj zaton. Vojna v Ukrajini je v temelju spremenila geopolitični ustroj sveta. Rusija in Kitajska s sklenitvijo evroazijskega zavezništva in pod njuno taktirko gospodarsko zavezništvo BRICS+ so vojaško, geopolitično in gospodarsko premaknili težišče sveta stran od Zahoda. Hegemonija Zahoda je umrla v nesmiselni ukrajinski vojni. Zahod postaja drugorazredni dejavnik. To lepo ilustrira govor nemškega kanclerja Scholza pred dnevi v prazni dvorani Združenih narodov. Nikogar ne zanima več, kaj imajo zahodne države za povedati.

Potrebna je katarza. Katarza, v kateri bo Zahod prepoznal, da se je svet spremenil, da se je center gospodarske in geopolitične moči preselil v Evrazijo. Šele potem se lahko začne pot geopolitičnega okrevanja prek ponovne krepitve gospodarske moči, ki pa bo morala temeljiti na zavedanju, da se pravila igre ne določajo več na Zahodu.

Ja, to je nova realnost.

The Economist finally echoes what some have known all along: The West’s Ukraine gambit is an epic fail. But don’t expect them to enjoy this bitter pill. They’re not just floundering; they’re imploding—and a mere ‘rethink’ isn’t going to save this sinking ship. Time for a seismic reality check, not cosmetic touch-ups.

When even The Economist is forced to pull back the curtain on the dismal numbers—”less than 0.25% of territory liberated”—you know it’s not just a bad day at the office for the West; it’s a full-blown existential crisis. This isn’t just a “watershed moment”; it’s a public shaming, a smackdown of the highest order. In the unforgiving arena of facts, these pitiful percentages aren’t merely statistics; they’re epitaphs for every delusional narrative that’s been pushed. “Time for a rethink”? More like time to eat some humble pie and come to grips with the unvarnished, inconvenient reality that’s been lurking all along.

Let’s not sugarcoat this—what the West has done to Ukraine isn’t just exploitation; it’s the coldest form of geopolitical manipulation we’ve seen in ages. Ukraine is not merely in the eye of the storm; they’re cannon fodder in a reckless game where they can’t possibly win. All this posturing about ‘freedom’ and ‘democracy’? Spare us. It’s a smokescreen, an alibi for one of the most cynical power plays we’ve seen—willing to throw Ukraine to the wolves just to make a feeble attempt at boxing Russia in. And now they’re faced with a “sobering rethink”? How about a full-on moral and strategic bankruptcy? It’s not just grim—it’s revolting.

So, yes, “Time for a Rethink”—but it’s a rethink that will necessitate a swallowing of some rather large and inconvenient truths.

Vir: DD Geopolitics