Politico piše, da si Macronova administracija prizadeva, da bi novi predsednik Evropske komisije (EK) prišel iz Francije. Večina se najbrž strinja, da je sedanja, (pro)ameriška predsednica Ursula von der Leyen naredila Evropi veliko škode s svojim brezrezervnim sledenjem navodilom iz Washingtona (glede Rusije in  Kitajske) in energetsko politiko (medtem ko njeno afero s cepivi in povezavo s Pfizerjem puščam ob strani, dokler se zadeva ne razišče s strani pristojnih organov) in večina držav ji ne bi dala glasov za ponovni mandat.

Najbrž se res Franciji obeta mesto predsednika/ce EK, čeprav Francija že ima predsedstvo ECB. Vendar pa ima francosko presedovanje EK dve plati. Prva je pozitivna, to je, da bi EK v primeru francoskega predsedovanja najbrž spremenila kurz energetske politike – stran od religioznega favoriziranja obnovljivih virov sonca in vetra ter v smeri enakopravnega obravnavanja nizkoogljičnih virov (tudi hidro in jedrska energija). Druga pa je negativna plat – Francozi imajo namreč centralistično vizijo vladanja. In če gledate skozi zgodovino, so bili francoski predsedniki tvorci centralističnih teženj znotraj EU. Od Jeana Monneta, prvega predsednika Skupnosti za premog in jeklo kot prehodnice Evropske gospodarske skupnosti, do Jacquesa Delorsa, tvorca skupnega evropskega trga in načrta monetrane unije, in Jacquesa Santerja, ki je izpeljal prehod v evropsko monetarno unijo.

Francozi ne skrivajo, da se ob gospodarski in monetarni unijio zavzemajo tudi za fiskalno in politično unijo. In točno to je problem. EU je dobro delovala dokler je bila samo Evropska gospodarska skupnost (EGS), torej carinska unija evropskih držav z zgolj nekaj skupnimi politikami (carine, premog, jeklo, kmetijstvo, jedrska…), ko je pa šla v smeri skupnega trga (skupne politike na posameznih področjih, od konkurence in državnih pomoči do energetske in migrantske politike) in monetarne unije, pa je postala hiper reguliran prisilni jopič, ki utesnjuje članice in jim ne daje manevrskega prostora za samostojne nacionalne politike. Uvedba fiskalne unije, za katero se zavzema Francija, bi članicam zvela še zadnji preostanek avtonomije in možnosti avtonomnega spodbujanja lastnega razvoja. S fiskalno politiko bi se pristojnost odločanja o proračunu in nacionalnih razvojnih prioritetah prenesla v Bruselj. Če dam analogijo, o proračunu Murske sobote posredno, vendar de facto odloča vlada Slovenije prek ureditve načina financiranja občin (kateri viri, povprečnina, omejitev zadolževanja), občina sicer lahko odloča, katere lokalne ceste bo gradila, toda o glavnih prometnicah in infrastrukturi (avtocesta, železnice, tekomunikacijska in energetska infrastruktura itd.) se odloča v vladi v Ljubljani. Podobno bi bilo v primeru EU kot fiskalne unije. Fiskalna unija pomeni strogo fiskalno pravilo in določanje prioritet financiranja nacionalnih projektov v Bruslju.

In še nekaj, prav zaradi teh lastnosti bi fiskalna unija v EU pomenila konec EU. EU je združba suverenih, nacionalno, kulturno in jezikovno povsem različnih držav. V primeru resne gospodarske ali migrantske krize bi takšna unija razpadla po nacionalnih mejah in posledično stanje bi bilo bistveno slabše kot pred začetkom skupnega trga. Poglejte primer nekdanje Jugoslavije. Pa je Jugoslavijo skupaj držal socialistični avtoritarni režim, ideologija bratstva in enotnosti in skupne reprezentance. EU nima nič od tega. Še skupne ustave in himne nima, čeprav si je prav francoski Delors za to tako prizadeval. EU naj ostane združba suverenih, nacionalno, kulturno in jezikovno različnih držav, s kupno carinsko unijo in morda kmetijsko politiko, vse ostalo pa naj ostane ali ponovno preide v pristojnost suverenih držav.