Spodnja grafika avstrijske centralne banke izjemno dobro ilustrira anatomijo ponudbene inflacije v letih 2021-2023. Prvi impulz je prišel po post-covidnem odpiranju z rastjo cen inputov, temu je sledil šok z rastjo cen energentov, oboje pa so izkoristila podjetja s prekomernim dvigom marž, na koncu so se temu prilagodili zaposleni z zahtevki za dvig plač.

Zgodba glede dejanske inflacije v zadnjih dveh letih je nasprotna temu, kar želi pokazati standardna makroekonomija (Blanchardov WS-PS model), ki je fokusirana na popvraševalno inflacijo in kjer edino nevarnost povzročajo pritiski zaposlenih za dvig plač. In ker je to pokazala najprej v kolumni in nato v znanstvenem članku, je Isabella Weber (University of Massachusetts, Amherst) postala najbolj osovražena ženska v ekonomski profesiji. New Yorker:

Instead, without warning, her career began to implode. Just before New Year’s Eve, while Weber was on the bunny slopes, a short article on inflation that she’d written for the Guardian inexplicably went viral. A business-school professor called it “the worst” take of the year. Random Bitcoin guys called her “stupid.” The Nobel laureate Paul Krugman called her “truly stupid.” Conservatives at Fox News, Commentary, and National Review piled on, declaring Weber’s idea “perverse,” “fundamentally unsound,” and “certainly wrong.”

Vendar podatki po državah (in zdrava pamet) kažejo, da je imela Webrova prav. Makroekonomska teorija inflacije, ki se fokusira na povpraševalno stran (pregrevanje gospodarstva), ne pa na izkoriščanje tržne moči korporacij v času ponudbenih šokov, je napačna. Že večkrat sem pisal in naj samo ponovim, da Blanchardov WS-PS model vsebuje tako tržno moč podjetij kot stanje na trgu dela, vendar nosilci ekonomske politike (centralne banke) nikoli ne gledajo te tržne moči in potrebe po omejevanju marž, pač pa vedno govorijo o potrebi po omejevanju rasti plač. Le zakaj?