Nekdanji namestnik ruskega ministra za finance in nekdanji namestnik guvernerja ruske centralne banke Sergey Aleksashenko, ki očitno ni naklonjen sedanji ruski politiki glede vojne v Ukrajini, v analizi ruskega proračuna za 2022 in 2023 pravi, da na žalost nič ne kaže, da bi bila Rusija zaradi nižjih cen nafte in plina v letu 2023 finančno prisiljena v prenehanje vojaške agresije v Ukrajini. Tudi če je ruski proračun za 2023 nekoliko preveč optimistično zastavljen, ker ne upošteva vsega povečanja predvidenih vojaških izdatkov, pa dejanski fiskalni prihodki naj ne bi odstopali od načrtovanih za več kot +/- 1% BDP in proračunski primanjkljaj naj ne bi presegel 3% BDP (za primerjavo: slovenski proračunski primanjkljaj v 2023 naj bi po optimistični verziji znašal 5.3% BDP). Ta primanjkljaj pa lahko ruska vlada brez težav pokrije iz akumuliranih sredstev državnega premoženjskega sklada, ki se polni s prihodki od izvoza energentov.

As a result, it is unlikely that Russia will be able to increase oil exports next year to match pre-war levels. The average price of Russian export oil in 2021 was $69 per barrel. The current rouble-dollar exchange rate is 15 percent higher than the 2021 average, which is likely to continue into the new year. These factors may reduce 2023 budget revenues from hydrocarbon production and exports by 15 to 20 percent ($22bn to $29bn) of 2021 levels.

In response to the expected drop in revenues, the government has announced an increase in taxes on oil and gas companies as well as on metal and coal producers. These could bring in enough revenue to compensate for up to 75 percent of the revenue reduction.

Thus, the risk of not reaching the planned revenues in 2023 remains, but it will be limited to 5-6 percent of total budget revenues, according to my estimates.

Nadaljujte z branjem→

Naslovna poanta Michaela Robertsa je povsem na mestu. Prvič, če bodo zahodne države, ko bo konec vojne v Ukrajini, za njeno obnovo namenile predvidenih 1,000 milijard evrov (samo EU program predvideva 750 milijard evrov), bodo seveda želele povsem prevzeti nadzor nad porabo teh sredstev – torej nad tem, kaj se bo gradilo, kdo bo gradil in kako se bodo delila finančna sredstva. Ukrajina je bila in je namreč najbolj korumpirana evropska država. Drugače rečeno, gradila bodo zahodna podjetja, denar pa jim bo neposredno izplačevala Evropska investicijska banka. Drugič, poleg tega bodo zahodne države želele v Ukrajini utrditi vojaški ščit pred Rusijo in bodo od Ukrajine zahtevale visok obrambni proračun (20% BDP ?) za nakup zahodnega orožja. Katera država je lahko gospodarsko uspešna, če za potrebe obrambe vsako leto v tujini kupi vojaško opremo v vrednosti 20% BDP, namesto da bi ta denar namenila za razvoj človeškega kapitala (šolstvo in zdravstvo), industrijske in razvojne infrastrukture? Tretjič, zahodne države bodo od Ukrajine zahtevale koncesije pri uporabi najbolj vrednih ukrajinskih “sredstev”, to pa je zemlja in nekaj malega rude in mineralne kovine. Temu lahko rečete nov vzhodnoevropski Irak ali Kongo, le da ne bo šlo za nafto ali litij in kobalt, pač pa za pšenico in koruzo. In četrtič, kot vsi programi “pomoči”, bo tudi program za Ukrajino “pogojevan z reformami”, kar pa pomeni predvsem krčenje socialnih in delovnopravnih pravic. Še en neoliberalni eksperiment zahodnih “donatorjev”.

Torej, kakšna je lahko prihodnost Ukrajine kot vazalne zahodne države brez lastne avtonomije?

Of course, the other big issue in the mainstream sessions was the Russia-Ukraine conflict.  This was approached from several angles: the cost to lives and infrastructure; the cost of reconstruction after the war ends; the rise in energy and food prices globally; the possible permanent changes to the geopolitical configuration of the world.  Underlying all the panel discussions and papers in the mainstream sessions was the clear premise that not only must Ukraine be supported in its fight to sustain its borders and sovereignty, but this was also a fight for ‘liberal democracy’ against autocratic tyranny from Putin’s Russia. 

In the main panel session, speaker after speaker started from this premise and also from the view that post the war, Ukraine should become a model capitalist democracy. This was to be achieved by massive foreign investment in the economy; by maintaining a huge military defence budget of up to 20% of GDP; and by ensuring that all investment in infrastructure and public services was directed and controlled by a European reconstruction agency that would have a veto over any projects.  The latter was to ensure that corruption was avoided (remember Ukraine was regarded as the most corrupt state in Europe before the war). 

Nadaljujte z branjem→

Zanimiv komentar uglednega publicista Pepeja Escobarja o tem, kako je ameriški teroristični uboj iranskega generala Soleimanija januarja 2020 sprožil dvoje. Prvič, umerjeni povračilni ukrepi s strani Irana na dve ameriški vojaški bazi v Iraku (največji napad na ameriške vojaške baze po Pearl Harborju) so pokazali, da je cesar nag, saj so ameriške tarče dosegljive povsod, in to ne samo za ruske balistične rakete. S tem so sprožili dvom v premoč ameriškega hegemona. In drugič, ta umor je sprožil pospešen proces multipolarizacije sveta, kjer se trgovinsko in strateško povezujejo do sedaj nepovezljivi akterji – Izrael in Združeni arabski emirati, Iran in Savdska Arabija, Savdska Arabija in Kitajska. Vse skupaj pa poteka na oseh trikotnika Rusija – Kitajska – Iran in se manifestira v širjenju grupacije BRICS+. Dogajajo se tektonski strateški premiki, ki jih bomo lahko razumeli šele s časovne distance.

Kar mene pri tem moti in skrbi, je to, da v tej dolgoročni zgodbi ni nikje Evrope. Evropa ni player. Je zgolj ameriška dekla, ki se bo izčrpala z ukrajinsko vojno.

The consensus among future historians will be inevitable: the 2020s started with a diabolic murder.

Baghdad airport, January 3, 2020, 00:52 a.m. local time. The assassination of Gen. Qassem Soleimani, commander of the Quds Force of the Islamic Revolution Guards Corps (IRGC), alongside Abu Mahdi al-Muhandis, deputy commander of Iraq’s Hashd al-Sha’abi, by laser-guided AGM-114 Hellfire missiles launched from two MQ-9 Reaper drones, was, in fact, murder as an act of war.

This act of war set the tone for the new decade and inspired my book Raging Twenties: Great Power Politics Meets Techno-Feudalism, published in early 2021. 

The drone strikes at Baghdad airport, directly approved by the pop entertainer/entrepreneur then ruling the Hegemon, Donald Trump, constituted an imperial act engineered as a stark provocation, capable of engendering an Iranian reaction that would then be countered by, “self-defense”, packaged as “deterrence”.

Nadaljujte z branjem→

Močno povečani nakupi zlata v zadnjih mesecih ter trgovanje z zlatom na Shanghajski borzi nekatere napeljujejo k špekulacijam, da uradni kitajski kupci kopičijo zlato. Špekulacije gredo v smeri, da se Kitajska pripravlja na morebitne sankcije s strani ZDA v primeru eskalacije dogajanja glede Tajvana. Kitajska bi se na podlagi izkušenj letos z zasegom ruskih deviznih rezerv utegnila umikati iz dolarskih imetij in kopičiti zlato.

Druga špekulacija gre v smeri, da se države izvoznice nafte umikajo iz trgovanja v dolarjih in da naj bi petrodolarje počasi izrinilo petrozlato. Bolje rečeno – petrojuan (kot je napovedal kitajski voditelj Xi Ping), saj je zlata mnogo premalo, lahko pa služi kot rezerva pri trgovanju z energenti v drugih valutah. Seveda gre zgolj za špekulacije, na katere pa je treba biti pozoren.

A month ago, we confirmed the identity of the “mystery” gold-buyer who had been suddenly hording the precious metal in recent months.

Specifically, we identified China as the hidden whale buying the barbarous relic when all around them are decrying it’s inflation-hedging help, remarking at the time that for China, the need to find an alternative to dollars, which dominate its reserves, has rarely been greater.

Tensions with the US have been high since measures taken against its semiconductor firms, while Russia’s invasion of Ukraine has demonstrated Washington’s willingness to sanction central bank reserves. In other words, now that the US has shown it is ready to weaponize the dollar, any USD reserves held by the Fed, Western banks or any other counterparty, could and will be promptly confiscated if China does something unpalatable… like invading Taiwan. Which is why China is desperately seeking money without counterparty risk. Here it has just two choices: crypto or gold. For now, it has picked the latter.

Nadaljujte z branjem→

Politična elita v Washingtonu si je zastavila kontroverzen cilj: rada bi zaustavila vzpon Kitajske, ne oziraje se na globalizacijo. Toda je zaradi spcifičnega ameriškega interesa potrebno ubiti tudi globalizacijo in koristi od nje za ves svet?

Sodobno globalizacijo so zagnale ZDA, ker je koristila ameriškim podjetjem. V ZDA so od začetka 1980-ih let podpirali investicije ameriških podjetij na Kitajsko. Kitajski so v 1990-ih odobrili trajne izjeme glede uvoznih carin in forsirali, da je leta 2001 vstopila v Svetovno trgovinsko organizacijo. Vse skupaj pod predpostavkama, da bo Kitajska igrala enako vlogo kot ostale države v razvoju, vključno z demokratizacijo pod ameriško kontrolo, in da Kitajska nikoli ne bo gospodarsko ogrozila ZDA.

Nadaljujte z branjem→

V tej tragediji, ki se dogaja, da ljudje nimajo osebnega zdravnika, in v tej šlamastiki “gasilskega reševanja” z dodatnimi ambulantami za neopredeljene, ko ljudje že od štirih zjutraj v vrsti čakajo na otvoritev dodatnih ambulant, da se – če imajo srečo – vpišejo v evidenco za osebnega zdravnika, se preprosto pozablja, zakaj je do te tragedije prišlo in kdo je zanjo kriv. Spodaj je dobro dokumentirana kronologija dogajanja v Financah, ki s prstom kaže na tri ključne krivce: nekdanjega ministra za zdravje Aleša Šabedra, ministrstvo za zdravje in sindikat FIDES.

Vzrok za težave ljudi pri izbiri osebnega zdravnika niso niti finančne niti administrativne, tudi zdravnikov družinske medicine je več in jih ZZZS tudi plačuje več kot v preteklosti. Podpredsednik sindikata Fides Gregor Zemljič sicer trdi, da “manjka najmanj 250 družinskih zdravnikov”.

Toda to morda drži le ob upoštevanju znižanja normativa, saj danes zdravniki pri nas lahko odklanjajo nove paciente bistveno prej oziroma pri bistveno manjši obremenitvi kot še pred nekaj leti. Zdravniki so to izsilili s stavko in grožnjo s kolektivnimi odpovedmi. Če bi normativ ostal tak kot pred letom 2019, bi bil primanjkljaj zdravnikov precej manjši ali pa ga niti ne bi bilo!

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji teden je Olivier Blanchard, dolgoletni profesor na MIT, kasneje pa 10 let glavni ekonomist na IMF, v seriji osmih tvitov spet poskusil oživiti zombija. Namreč teorijo, da se persistentna inflacija ustvarja v “distribucijskem konfliktu” predvsem med delavci in podjetji. Preprosto povedano, ob visoki inflaciji vsaka interesna skupina poskuša uveljaviti svojo pogajalsko moč in zase iztržiti nominalno povišanje dohodka – delavci zvišanje plač, podjetja pa zvišanje dobičkov. Distribucijski konflikt je v tem, da povečanje dohodkov ene interesne skupine gre na škodo druge, zato v simultanem procesu prigajanj obe skupini postopno dvigujeta plače (stroške za podjetja) na eni in cene (dobičke podjetij) na drugi strani ali vzdržujeta njuno simultano rast na visoki ravni, zaradi česar postane inflacija persistentna.

Blanchard je sicer “good guy”, pozitivec, zavzema se tudi za zvišanje inflacijskega cilja – pred to krizo iz 2% na 4%, danes pa na 3% (namesto povratka na 2%). Blanchard je spodbudil val diskusije med ekonomisti, ki so večinoma poizitvno sprejeli ta oživljen koncept, pri čemer so nekateri že predstavili nove modele tega koncepta (Guido Lorenzoni & Ivan Werning). Dober pregled diskusije pa najdete v včerajšnjem zapisu Adama Toozeja.

Vendar pa ima Blanchardova oživitev miselnega koncepta “distribucijskega konflikta” kot vzroka inflacije dva glavna problema.

Nadaljujte z branjem→

Odlična nit Michaela Martensa o tem, kako je Bolgariji uspelo 90% odvisnost od ruskega plina v tričetrt leta formalno zmanjšati na nič. Zgodba o velikem uspehu. Ki pa ima nekaj lepotnih napakic. Diverzifikacija plinske odvisnosti od enega diktatorja gre namreč prek nove odvisnosti od štirih avtokratskih režimov. Dosedanje pošiljke utekočinjenega zemeljskega plina (UZP) iz ZDA gredo namreč prek pristanišč v Turčiji. Nove pošiljke katarskega UZP bodo prihajale prek Grčije. Tretjina plina pa zdaj v Bolgarijo prihaja iz Azerbejdžana. Glede slednjega pa je “manjši” problem. Azerbejdžan je lani julija sicer sklenil medijsko močno opevan sporazum o dolgoročnih dobavah plina z EU. Vendar pa nihče ne ve, kje bo Azerbejdžan ta plin dobil, saj ima samo eno veliko nahajališče s premajhnimi kapacitetami. Zato je Azerbejdžan novembra lani sklenil pogodbo z ruskim Gazpromom, ki naj bi Azerbejdžanu dobavljal manjkajoče količine plina za “domačo porabo”, s čimer bi sprostili količine za izvoz.

Če povzamem, Bolgariji je zelo učinkovito uspelo zmanjšati plinsko odvisnost zgolj od enega diktatorja (Putin) z odvisnostjo od štirih avtokratskih režimov (Erdogan, Aliev, Putin, katarski režim). Diverzifikacija ponudbe pa je boljša od monopola, mar ne? Komu mar malenkosti glede “barve” novih ponudnikov.

An unlikely coalition of the US, the EU, a Turkish autocrat, a Caucasian dictator, a Greek Prime Minister & international energy companies helped Bulgaria to become independent from Russian gas basically overnight. Spent a week in Bulgaria for the story of an amazing liberation.

On April 27, 2022, Gazprom stopped supplying Bulgaria with gas. Back then, Bulgaria had received about 90% of its gas from Russia. Armageddon scenarios made the rounds: A collapsing industry, people freezing in cold houses, misery.

Former Bulgarian Prime Minister Kyrill Petkov says that when he took office in late 2021, his country was 95% dependent on Russian gas. That is why Bulgaria was not prepared for a complete oil and gas boycott against Moscow immediately after the start of the Russian attack on 🇺🇦 .

Nadaljujte z branjem→