Krivci, da zavarovanci nimajo osebnega zdravnika: Šabeder, ministrstvo za zdravje, FIDES

V tej tragediji, ki se dogaja, da ljudje nimajo osebnega zdravnika, in v tej šlamastiki “gasilskega reševanja” z dodatnimi ambulantami za neopredeljene, ko ljudje že od štirih zjutraj v vrsti čakajo na otvoritev dodatnih ambulant, da se – če imajo srečo – vpišejo v evidenco za osebnega zdravnika, se preprosto pozablja, zakaj je do te tragedije prišlo in kdo je zanjo kriv. Spodaj je dobro dokumentirana kronologija dogajanja v Financah, ki s prstom kaže na tri ključne krivce: nekdanjega ministra za zdravje Aleša Šabedra, ministrstvo za zdravje in sindikat FIDES.

Vzrok za težave ljudi pri izbiri osebnega zdravnika niso niti finančne niti administrativne, tudi zdravnikov družinske medicine je več in jih ZZZS tudi plačuje več kot v preteklosti. Podpredsednik sindikata Fides Gregor Zemljič sicer trdi, da “manjka najmanj 250 družinskih zdravnikov”.

Toda to morda drži le ob upoštevanju znižanja normativa, saj danes zdravniki pri nas lahko odklanjajo nove paciente bistveno prej oziroma pri bistveno manjši obremenitvi kot še pred nekaj leti. Zdravniki so to izsilili s stavko in grožnjo s kolektivnimi odpovedmi. Če bi normativ ostal tak kot pred letom 2019, bi bil primanjkljaj zdravnikov precej manjši ali pa ga niti ne bi bilo!

  • Zdravniki so s stavko leta 2016 zahtevali tudi manjše obremenitve in zniževanje praga za odklanjanje pacientov v družinski medicini in pediatriji. Takratna ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc v vladi Mira Cerarja jim je popustila in sklenila sporazum s Fidesom. Ta je med drugim določal, da lahko »zdravniki družinske medicine in pediatri v letu 2017 odklonijo opredeljevanje novih zavarovancev, ko dosežejo obremenitev 2100 glavarinskih količnikov v primeru, da pri delodajalcu niso izčrpane vse kadrovsko organizacijske možnosti opredeljevanja zavarovancev«, je poročal Dnevnik.
  • V praksi do uresničevanja sporazuma ni prišlo, do leta 2019 je še vedno veljalo, da lahko zdravnik odkloni opredelitev novega pacienta šele, ko število obstoječih pacientov za deset odstotkov preseže državno oziroma regijsko povprečje. Povprečje je izračunaval ZZZS in to je, kot pojasnjuje Damjan Kos z ZZZS, zagotavljalo, da je bila pred letom 2019 okoli polovica zdravnikov vselej prostih in so opredeljevali nove paciente in so ljudje praviloma dobili zdravnika v kraju bivanja.
  • Težave so se začele pojavljati potem, ko je spomladi leta 2019 zdravnikom popustil še takratni zdravstveni minister Aleš Šabeder v vladi Marjana Šarca (zdaj Šabeder vodi novi urad za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu). Pred tem je 23 zdravnikov v kranjskem zdravstvenem domu dalo odpoved, ki pa so jo večinoma umaknili, ko je vlada sprejela aneks k splošnemu dogovoru partnerjev v zdravstvu za 2019. V njem je dopustila, da lahko začnejo splošni zdravniki in pediatri odklanjati nove paciente že, ko dosežejo normativ 1.895 glavarinskih količnikov ali okoli 1.500 pacientov (gre za upoštevanje števila opredeljenih pacientov po starosti oziroma zahtevnosti obravnave). Obstoječih, že opredeljenih pacientov, pa niso smeli izpisati. ZZZS je znižanju normativa nasprotoval in opozarjal na posledice za paciente.
  • Začelo se je dogajati, da zdravniki z visokimi glavarinskimi količniki, ko se upokojijo ali se zaposlijo v drugem zdravstvenem domu oziroma pri koncesionarju, za sabo pustijo tudi po dva tisoč in več pacientov, pri novem delodajalcu pa začnejo paciente vpisovati na novo in jih lahko vpišejo le do znižanega normativa. Prejšnji delodajalec pa mora za nadomestitev enega zdravnika zaposliti 1,5 zdravnika. Toda iz procesa izobraževanja družinski zdravniki ne prihajajo dovolj hitro oziroma jih ni dovolj, da bi ujeli razhajanje zaradi znižanega normativa. Zato vse več pacientov ne najde več prostega osebnega zdravnika ali pa ga mora iskati daleč iz kraja bivališča. Trenutno le še 11 odstotkov družinskih zdravnikov še ne dosega znižanega normativa (1.895 glavarinskih količnikov).
  • Dodajmo še to, da je po zdravniški modri knjigi standardov in normativov, ki so si jo zdravniki napisali sami, vlada pa leta 2017 prek aneksa k zdravniški kolektivni pogodbi sprejela, ciljni normativ za družinsko medicino in pediatrijo samo 1.500 glavarinskih količnikov oziroma le okoli tisoč pacientov na zdravnika!
  • Računsko sodišče je predlanskim opravilo obsežno revizijo o dolgoletni neučinkovitosti ministrstva za zdravje in zdravniške zbornice pri skrbi za vstop zdravnikov na trg dela. Pri tem ni našlo ustreznih dokumentov in pojasnil, zakaj naj bi bil ciljni normativ 1.500 glavarinskih količnikov na zdravnika pravi in utemeljen. Nasprotno: »Ocenjujemo, da je MZ kot nosilec zdravstvene dejavnosti opustilo obveznost natančne proučitve učinkov uveljavitve standardov in normativov še pred podpisom aneksa KP 2017, hkrati pa s podpisom sporazuma 2016 zgolj sprejelo ponujeno rešitev FIDES kot edino možnost za prekinitev zdravniške stavke. Po naši oceni bi moralo MZ kot odgovorni nosilec področja zdravstva aktivno sodelovati pri določitvi standardov in normativov dela zdravnikov, in sicer bi moralo še pred podpisom sporazuma 2016 izvesti vsaj analizo obremenitev zdravnikov, ali pa tako analizo oziroma utemeljitev stanja zdravnikov, zaradi katerega so bile napovedane stavke, zahtevati od sindikatov ali pa od zdravniške zbornice (ZZ). Namesto tega je svojo vlogo prepustilo FIDES in ZZ, ki sta pretežno stanovski organizaciji in ki v skladu svojim poslanstvom ščitita in zastopata interese svojih članov.«
  • Računsko sodišče je tudi ugotovilo, da »ministrstvo za zdravje v 12 letih ni načrtovalo in posledično izvedlo nobene prepotrebne aktivnosti v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja glede obremenitev zdravnikov in ukrepanja za odpravo takega stanja (kot na primer zagotovitev pogojev za povečanje vpisnih mest na medicinskih fakultetah, olajšanje postopkov za zaposlovanje tujih zdravnikov, spodbude zdravnikom za delo na ruralnih območjih, določanje ustreznega števila specializacij glede na potrebe prebivalcev po zdravnikih določene specialistične stroke in podobno)«.

Vir: Finance

En odgovor

  1. Kolega, ki je bil siva eminenca slovenskega zdravstva dolga leta, je nekoč dejal:

    “Najbolj učinovit način za omejevanje stroškov v zdravstvu je omejitev števila zdravnikov!”

    Ta vrhunski kretenizem je pripeljal do nerazumnega omejevanja vpisov na medicinski fakulteti. Povsem jasno je, da s staranjem prebivalstva raste potreba po zdravnikih. To se ve za desetletja naprej – kohorte so vendar jasne. Vendar se ni storilo nič, da bi se stanje popravilo. Ne samo, da na ta način vpisujemo na medicinske fakultete “štreberje”, ki moraji biti skoraj popolni odličnjaki, niso pa nujno osebnostno najbolj primerni za zdravnike. Ustvarjamo nepotrebno pomanjkanje zdravnikov in zmanjšujemo pogajalsko moč države.

    V družini imamo sorodnika, ki predstavlja svetovni vrh v svojem segmentu kirurške stroke. V gimnaziji je bil samo pravdober, rad je je takrat tudi malo “požural” in se ukvarjal s športom in glasbo, ne samo tičal med knjigami. Danes, pravi, ne bi imel nikakršne možnosti za vpis na medicinsko fakulteto.

    Sestra, priljubljena in uspešna zdravnica splošne medicine je opustila poklic. Imela je v povprečju 70 pacientov na dan! Kako naj se posvetiš pacientu, če imaš zanj na voljo samo nekaj minut! Kakšne so možnosti usodnih napak pri takih obremenitvah? Podatke o storilnosti je potrebno gledati še s kakšnega drugega vidika.

    BI IMELI RAJE ZDRAVNIKA, KI SI VZAME ČAS ZA VAS ALI TISTEGA, KI JE NAJBOLJ PRODUKTIVEN?

    Stvari niso tako enostavne kot se jih prikazuje v gornjem prispevku. Res pa je, da je rezerv veliko. V organizaciji, v nagrajevanju, v (in to se pozablja) zdravstvenem zavarovanju. In to je delo najprej za ministrstvo, zdravstveno zavarovalnico in za vodstva bolnišnic. Nikakor ne gre samo za škrto državo in sebične zdravnike.

    Zdravstvu manjka dober gospodar. Tj. stabilna vlada, kjer bi imel predsednik popolno podporo koalicije v najmanj enem mandatu in ekipo, ki bi enotno sledila reformi na ministrstvu, ZZZS in najmanj ključnih zdravstvenih centrih v državi. Če te enotnosti in odločnosti ne bo, ne bo nikakršne možnosti uspeha napram interesnim skupinam znotraj in zunaj zdravstva.

    Je pa res tudi, da ko bi se začel delat red, marsikateremu zdravniku, to ne bi bilo všeč.

    Všeč mi je