Prejšnji teden je Olivier Blanchard, dolgoletni profesor na MIT, kasneje pa 10 let glavni ekonomist na IMF, v seriji osmih tvitov spet poskusil oživiti zombija. Namreč teorijo, da se persistentna inflacija ustvarja v “distribucijskem konfliktu” predvsem med delavci in podjetji. Preprosto povedano, ob visoki inflaciji vsaka interesna skupina poskuša uveljaviti svojo pogajalsko moč in zase iztržiti nominalno povišanje dohodka – delavci zvišanje plač, podjetja pa zvišanje dobičkov. Distribucijski konflikt je v tem, da povečanje dohodkov ene interesne skupine gre na škodo druge, zato v simultanem procesu prigajanj obe skupini postopno dvigujeta plače (stroške za podjetja) na eni in cene (dobičke podjetij) na drugi strani ali vzdržujeta njuno simultano rast na visoki ravni, zaradi česar postane inflacija persistentna.

Blanchard je sicer “good guy”, pozitivec, zavzema se tudi za zvišanje inflacijskega cilja – pred to krizo iz 2% na 4%, danes pa na 3% (namesto povratka na 2%). Blanchard je spodbudil val diskusije med ekonomisti, ki so večinoma poizitvno sprejeli ta oživljen koncept, pri čemer so nekateri že predstavili nove modele tega koncepta (Guido Lorenzoni & Ivan Werning). Dober pregled diskusije pa najdete v včerajšnjem zapisu Adama Toozeja.

Vendar pa ima Blanchardova oživitev miselnega koncepta “distribucijskega konflikta” kot vzroka inflacije dva glavna problema.

Prvi je je ta, da gre za oživitev arhaične teorije inflacije. Zombi teorije. Temelji na miselnih konceptih iz zgodnjih 1970-ih. Ko so imeli zaposleni še precejšnjo pogajalsko moč prek organiziranosti v močne sindikate. Toda danes so sindikati šibki, v nekaterih državah, kot so ZDA, sploh nimajo nobene realne moči, medtem pa je zaradi povečane oligopolizacije panog in koncentracije tržne moči močno porasla moč korporativnega sektorja (podjetij). Še lani so bile med ekonomisti velike debate o monopsonu na trgu dela, namesto monopolu – torej da plače določa menedžment velikih podjetij, ne pa sindikati

Drugi glavni problem pa je v tem, da ta distribucijski konflikt v realnem življenju sploh ni relevanten. Kot je pokazala empirična analiza IMF, v zadnjih 50 letih ni empirične potrditve za plačno – cenovno spiralo, torej da bi interesna skupina zaposlenih z dvigovanjem plač poganjala inflacijo. Niti v 1970-ih letih niti kdaj kasneje. Naprej, sedanja visoka inflacija je pretežno ponudbene narave (v ZDA okrog dvetretjinsko, v evro območju okrog 85-odstotno) in je prehodne narave. V ZDA inflacija trendno upada od junija, v EU zadnja dva meseca (v posameznih državah pa že dlje). Naprej, na ravni EU, kjer so sindikati močnejši, ni opaziti, da bi prišlo do izpogajanj drastično višjih plač skupin zaposlenih. Nasprotno vrednost plač realno upada (rast realnih plač je negativna) povsod (in dokler nominalna rast plač zaostaja za inflacijo, kljub popolnemu pass-throughju plač v končne cene izdelkov in storitev, bo stopnja inflacije, ceteris paribus, upadala).

Nato pa je tukaj problem, da gre diskusija nazaj v zastareli učbeniški miselni koncept, ki temelji na pričakovanjih in zaupanju med subjekti. Na nečem, kar se je neki podzvrsti ekonomistov nekoč zdelo privlačno in se je zasidralo v učbenikih, nima pa ne trdne teoretične podlage, sploh pa ne empirične potrditve. Realni svet deluje drugače od učbenikov, moč v družbi je bistveno bolj asimetrično porazdeljena (v korist korporativnega sektorja), hkrati pa so centralne banke neodvisne in vodijo svojo igro ne glede na interese interesnih skupin.

Če že, danes konflikt poteka na drugih ravneh, predvsem kot boj velikih podjetij za dobičkovne marže znotraj panog in med panogami, pri čemer imajo pomemben vpliv oligopolna podjetja, ki dobavljajo “sistemsko pomembne inpute”, kot so energenti, komunalne in infrastrukturne storitve, živila, kemični proizvodi, finančne storitve itd. Dober nov paper na to temo imajo Weber et al, 2022.

Torej, namesto oživljanja zombi teorij, ki niso bile nikoli relevantne (so pa privlačne za neoliberalce, ki bi radi pritiskali na zavoro glede dohodkov delavcev), se je treba ukvarjati z vzroki sedanje inflacije in ukrepi za njihovo učinkovito odpravo.