Je mar kdo presenečen nad tem, da ljudje dajejo absolutno in relativno prednost zadevam, ki neposredno maksimirajo njihovo blaginjo, medtem ko posredne učinke, kot so podnebne spremembe, dajo povsem na rep prioritet? Celo politične svoboščine in nediskriminacijo uvrstijo tja nekam proti koncu, le da imajo službo, primerno izobrazbo in da so zdravi ter da jih politiki ne kradejo.

No, in v taki situaciji pričakovati, da bodo voditelji držav v razvoju, ki jih volijo ti isti ljudje, dali prednost boju proti podnebnim spremembam pred razvojem in zadovoljevanjem blaginje svojih volilcev, je ne samo iluzija. Je naivnost par excellence. Je absolutno napačna predpostavka v mednarodnih konferencah o podnebnih spremembah. Zato je razvoj tehnologije, ki bo omogočil proizvodnjo čiste in poceni energije, ki bo na voljo tudi in predvsem državam v razvoju, edina prava pot v boju proti podnebnim spremembam.

Tale brilijanten govor je bil sicer namenjen “woke” generaciji, ki daje prednost čustvom pred znanostjo in dejstvi tudi v diskusiji glede podnebnih sprememb. Toda pomembno je sporočilo: v boju proti klimatskim spremembam ne bomo zmagali tako, da bi mi na zahodu zmanjšali emisije CO2 na ničlo (ker je ta učinek globalno praktično nepomemben) ali da bi manj razvite države “prepričali” v to, da ta cilj vzamejo kot prioriteto (ker je jasno, da bo njihova razvojna politika imela prednost pred podnebjem), ampak le prek tehnološkega napredka, ki bo omogočil, da bomo proizvedli dovolj čiste in hkrati poceni energije, ki bo na voljo vsem. Tudi in predvsem državam v razvoju. To je edina realistična pot.

Spodaj je dobra analiza Alexa Vershinina, upokojenega ameriškega podpolkovnika, ki je bil med drugim v Natu in ameriški vojski zadolžen za analitiko (modeliranje in simuliranje), zdaj pa dela za Belfer center na Harvard Kennedy School. Vershinin dobro analizira ukrajinsko in rusko strategijo in taktične situacije ter dobro pokaže, kje so glavne slabosti Ukrajine (pomanjkanje opreme, ki je tudi ne more dobiti od zahodnih držav, ker je slednji nimajo več ali pa je nočejo dati) in kje so glavne prednosti Rusije (dobra vojaška industrijska baza, utrditev fronte ter logističnih povezav). Vershinin konča s tem, da v tej vojni izčrpavanja Ukrajina težko zmaga:

V vojnah izčrpavanja se zmaguje s skrbnim gospodarjenjem z lastnimi sredstvi ob uničevanju sovražnikovih. Rusija je vstopila v vojno z veliko materialno premočjo in večjo industrijsko bazo za vzdrževanje in nadomestitev izgub. Skrbno so ohranili svoje vire in se umaknili vsakič, ko se je taktična situacija obrnila proti njim. Ukrajina je začela vojno z manjšim naborom virov in se je zanašala na zahodno koalicijo, da bi vzdrževala svoje vojne napore. Ta odvisnost je Ukrajino prisilila v vrsto taktično uspešnih ofenziv, ki so porabile strateške vire, ki jih bo Ukrajina po mojem mnenju težko nadomestila v celoti. Pravo vprašanje ni, ali lahko Ukrajina ponovno pridobi vse svoje ozemlje, ampak ali lahko povzroči zadostne izgube ruskim mobiliziranim rezervistom, da bi spodkopala notranjo enotnost Rusije in jo prisilila za pogajalsko mizo pod ukrajinskimi pogoji, ali pa bo ruska strategija izčrpavanja delovala za priključitev še večjega dela Ukrajine.

In, kot vidite, konča z wishful thinkingom, da bi ukrajinska vojska morda lahko zadala dovolj izgub ruski vojski, s čimer bi morda lahko “spodkopala notranjo enotnost Rusije in jo prisilila za pogajalsko mizo pod ukrajinskimi pogoji“. Kar je seveda huda in smešno nerealistična predpostavka. Zato je toliko bolj poveden drugi del njegovega sklepa, da bi nadaljevanje vojne lahko privedlo do tega, da bi lahko “ruska strategija izčrpavanja delovala za priključitev še večjega dela Ukrajine“. Tudi zaradi tega je smiselno začeti z mirovnimi pogajanji. Dlje časa kot traja ta vojna, slabše so opcije za Ukrajino. Več ljudi bo umrlo in bolj bo uničena ter večji del ozemlja bo izgubila.

Nadaljujte z branjem→

Analiza Markusa Reissnerja, polkovnika avstrijske vojske. Od takrat (analiza se nanaša na stanje do konca novembra lani) se je precej stvari že spremenilo, na slabše za Ukrajino. Ampak ključni del, ki se nanaša na to, kdo (glede na strateške, taktične in operativne zmogljivosti) lahko zdrži dlje v tej vojni izčrpavanja, ostaja enak. In ni dober za Ukrajino.

Boleče je predvsem to, da ZDA in zavezniki ukrajinski vojski pošiljajo ravno toliko opreme in streliva, da ta nekako vzdržuje odpor, vendar 5 do 10-krat premalo, da bi ukrajinska vojska lahko vzpostavila ravnotežje ali pridobila premoč na terenu (denimo: Ukrajinci zahtevajo 600 tankov, dobili jih bodo – morda – manj kot 100). Pri čemer pa se ruska vojska ne more izčrpati (zaradi velike vojaške industrije), medtem ko so zahodne države izčrpale skladišča s strelivom, dnevna proizvodnja izstrelkov pa niti polovično ne dohaja dnevne porabe streliva. Ker nima opreme, zato ukrajinski pristop temelji na človeški sili, ki pa množično umira v ruskem topniškem in raketnem masakru. Zahodne države s tem Ukrajince – mesec za mesecem – zavestno pošiljajo v gotovo smrt. V meat grinder. V vojno. ki je ne morejo zmagati. Namesto, da bi sprožile mirovna pogajanja. To je tragedija te nesmiselne vojne.

Spodnja slika kaže, da se ruska navezava na uvoz iz Kitajske iz meseca v mesec stopnjuje. Pred začetkom vojne v Ukrajini se je ruski uvoz iz Kitajske na mesečni ravni gibal okrog 7 milijard dolarjev, do konca lanskega leta pa se je povečal na 9 milijard. Ista slika pokaže tudi, da se je za enak znesek zmanjšal nemški izvoz v Rusijo – mesečno iz 3 na 1 milijardo dolarjev. Podobnega kolapsa izvoza v Rusijo so deležni tudi ameriški, francoski, italijanski in japonski izvozniki – pri vseh državah se je v letu 2022 mesečni izvoz v Rusijo zmanjšal za okrog pol milijarde dolarjev. Na drugi strani se je turški izvoz v Rusijo povečal za okrog 1 milijardo dolarjev na mesečni ravni. Seveda je to treba pomnožiti z 12 in dobimo zelo visoke letne cifre kolapsa izvoza zahodnih držav v Rusijo ter ogromnega povečanja turškega in kitajskega izvoza v Rusijo (to je popolne nadomestitve zahodnega izvoza).

Z drugimi besedami: trgovinske sankcije proti Rusiji ne delujejo, Rusija je popolnoma nadomestila izpadli izvoz zahodnih držav z uvozom iz tretjih držav in edini, ki pri tem izgubljajo, so zahodna podjetja.

Nadaljujte z branjem→

V ameriški strokovni javnosti je v zadnjem tednu videti konsenz glede tega, da bo vojna v Ukrajini trajala še zelo dolgo in da v doglednem času mirovnih pogajanj ni na vidiku. Barry Posen, profesor na MIT, v Foreign Affairs (sicer reviji, za katero velja, da je nekakšen medijski komunikator uradne ameriške zunanje politike), priznava, da ima Rusija trenutno zmagovalni momentum v Ukrajini, da pa se konflikt »sprevrača v vojno izčrpavanja, v vojno, v kateri obe strani lahko pridobita le za visoko ceno«. Prav tako v zadnji številki Foreign Affairs sta Ivo Daalder in James Goldgeier (sicer ugledna člana ameriškega zunanjepolitičnega establišmenta z jastrebskimi pogledi) v članku z naslovom “The Long War in Ukraine” zapisala, da ker se bo »vojna v bližnji prihodnosti nadaljevala«, saj Ukrajina brez neposredne vključitve Nata (“česar pa nihče noče“) nima realnih možnosti, da prežene ruske sile, se morajo zahodne države na to temeljito pripraviti. Pri čemer pa prav tako kot Posen ne pričakujeta, da se bodo resna mirovna pogajanja kmalu začela. Tako Rusija kot Ukrajina naj bi preveč “politično vložili v vojno”, da bi nadaljevali z diplomacijo.

Na drugi strani pa Robert Wright, moj priljubljeni non-fiction pisatelj, ki je dvignil precej prahu z analizo, v kateri je pokazal, da so za Ukrajino najboljša opcija mirovna pogajanja, nakazuje, da naj bi se na obeh straneh (v Rusiji in ZDA) pripravljal teren za mirovna pogajanja prek objav javnih anket. Slednje kažejo spremenjeno javno mnenje v zadnjih mesecih, ki se je (tako v Rusiji kot ZDA) prevesilo iz večinske podpore vojni k večinski podpori mirovni diplomaciji.

Seveda pa je žogica na ukrajinski strani, kjer Zelenski in njegova vlada še naprej širita maksimalistično narativo. Vprašanje je, kdaj bodo ZDA Zelenskemu, kot njegov puppet master in prevladujoč sponzor, dale signal, da je čas za pogajanja. Sedanje dogajanje na terenu ne gre v prid maksimalističnim zahtevam. Nadaljujte z branjem→

Konzervativci in podjetniki, na čelu z našim Jocem Pečečnikom in člani njegovega kluba (Slovenski poslovni klub), ne razumejo osnovne zadeve: iz vidika družbe je povsem enakovredno ali se izdatki za izobraževanje in zdravstvo plačujejo prek davkov ali prek zasebnih plačil. To dejstvo odlično ilustrira Michael Moore v filmu “Where to Invade Next“. Če so pač (zaradi družbenih norm ali močnih lobijev) davki (pre)nizki, morajo stroške zdravstva, šolstva, varčevanja za pokojnino itd. pokriti posamezniki sami prek zasebnih plačil v obliki premije za zdravstveno zavarovanje, pokojninsko zavarovanje in šolnin. Iz vidika družbe so skupni izdatki za te namene podobno visoki, ne glede na vir financiranja (v resnici ni čisto tako, saj so skupni stroški za te ključne družbene storitve odvisni od načina njihove “proizvodnje” – višji so v primeru zasebne namesto javne ponudbe, ker zasebniki pribijejo še svojo profitno maržo, maržo za ekskluzivnost itd.).

Nadaljujte z branjem→

Metod Di Batista

Pravi kompetentni, izkušeni in zavzeti kadri lahko, tudi v pogojih »slabše« regulative, dosegajo dobre rezultate. Obratno pa je zelo težko, da bi nekompetentni in neizkušeni kadri dobro delali ob »perfektni« regulativi!

1. Uvod

Leto 2023 naj bi bilo v Sloveniji reformno leto. Reforme so potrebne na področjih, ki ne delujejo dobro in kjer so potrebne nove sistemske rešitve. Za vsako spremembo obstoječih sistemov pa so potrebne predhodne temeljite analize, s katerimi se ugotovi tako pozitivne kot negativne plati obstoječih sistemov.

V Sloveniji bdi SDH nad kadrovanjem in delovanjem velikih državnih sistemov oz. gospodarskih družb v lasti države. Tudi na tem področju so potrebne reforme, ki bi zagotovile boljše upravljanje državnih podjetij. Normalno bi bilo, da ima SDH izdelane zelo dobre analize posledic dosedanjega kadrovanja v državnih podjetjih.

Nekatere sedanje ocene pravijo, da se je v nadzorne svete in uprave državnih podjetji kadrovalo predvsem po principu nagrajevanja zaslužnih političnih kadrov in za dvig prihodkov državnih uradnikov. To je dostikrat povzročilo nekompetentnost tako pri nadzornih svetih kot v upravljavskih strukturah.

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je boleč opis popolnega meltdowna, ki se dogaja v Ukrajini v zadnjem letu dni. BDP naj bi se lani skrčil najmanj za polovico, pretežni del energetske infrastrukture je porušen, večina industrije zaradi pomanjkanja energije stoji, izpad pridelka pšenice in koruze je bil lani okrog ene tretjine in ker ni električne energije, koruze in pšenice ni mogoče sušiti. Od nekoč 52-milijonske nacije danes v Ukrajini živi le še kakšnih 27 do 30 milijonov ljudi (od tega se je iz Ukrajine že pred vojno odselilo 10 milijonov ljudi, po pol milijona letno se jih je odseljevalo v Poljsko, po začetku vojne je državo uradno zapustilo dobrih 8 milijonov ljudi, neuradno pa še okrog 6 milijonov ljudi, ki so se preselili v Rusijo). Ukrajinski proračun ima (po uradnih podatkih) skoraj 50-odstotno luknjo (prihodki predstavljajo le 55% izdatkov), luknjo pa po tretjinsko “zapirajo” tuje donacije, financiranje s strani centralne banke (odkupovanje državnih obveznic v primarni emisiji) in izdane obveznice na domačem trgu. Tovrstno financiranje je nevzdržno že na kratek rok.

Brez dvoma je za to popolno gospodarsko, socialno in humanitarno katastrofo v Ukrajini po 24. februarju lani kriva Rusija. Tega ni mogoče relativizirati. Vendar pa se je kljub temu treba vprašati, kakšne so alternative. Kakšne so realne možnosti, da se ta kalvarija ukrajinskega ljudstva konča?

A/ Je realistično, da ukrajinska vojska ob pomoči zahodne vojaške opreme v doglednem času rusko vojsko prežene iz zasedenih ozemelj?, ali

B/ Ali pa je bolj realistično, da ruske vojske v doglednem času ni mogoče pregnati in da se ta vojna lahko nadaljuje še nekaj let?

In kakšne posledice za Ukrajino in njene prebivalce ter njihove perspektive prinaša prva in kakšne druga možnost?

Nadaljujte z branjem→

Ko je Branko Milanović pred dvema tednoma pisal o štirih teorijah glede ukrajinske vojne, me je nekoliko presenetila njegova navedba, da je Ukrajina med nekdanjimi sovjetskimi republikami najslabši performer glede rasti BDP (no, tudi glede korupcije je med prvimi tremi). Ukrajina je vendarle evropska država, z določeno kulturno in gospodarsko tradicijo ter naravnimi viri. Vendar podatki Svetovne banke o rasti BDP to potrjujejo (kot izhodišče sem vzel leto 1995, ker so podatki za baltske države dosegljivi šele od tega leta naprej).

Ukrajinski institucionalni sistem ni slučajno v razsulu, pač je bil namerno dizajniran kot ruševina, da omogoča participacijo ozke politične elite pri hranjenju z mrvicami, ki padajo z miz mafijskih šefov in oligarhov

Spodnja slika kaže, da ima Ukrajina med nekdanjimi sovjetskimi republikami res najnižjo dinamiko gospodarske rasti. Po letu 1995 se je njen BDP povečal le za nekaj več kot 30%. Za primerjavo, BDP Rusije se je v istem obdobju povečal za dobrih 100%, v EU državah pa v povprečju za 50%. V baltskih državah se je povečal za 150% do 180%, medtem ko so nekatere ex-sovjetske države dosegale precej divje stopnje rasti (v Tadžikistanu, Uzbekistanu, Turkmenistanu in Azerbejdžanu se je v tem obdobju BDP povečal za 350% do 550%; seveda iz zelo nizke osnove).

Nadaljujte z branjem→