Genialna kolumna Tima Harforda – ob bok še eni v seriji mini davčnih reform pri nas, ki ne spreminjajo ničesar.

In 1789, an octogenarian Benjamin Franklin wrote a letter containing the famous opinion that “in this world nothing can be said to be certain, except death and taxes”. Franklin was mistaken. Many taxes are easily and legally avoided by the simple expedient of not doing whatever it is that attracts the tax.

Our cities have been shaped by such tax-avoiding behaviour. Consider the slender canal houses of Amsterdam. As Kurt Kohlstedt and Roman Mars describe in The 99% Invisible City, these buildings developed in response to a tax code that focused on canal frontage. Furniture hoists were deployed to bypass precipitous staircases. It was a hassle, but people will go to quite some lengths for a tax break.

A less pleasing example of tax-efficient architecture is the bricked-up window, common in London. The window tax was introduced in 1696 and sharply raised in 1797. At first glance it seemed to target the rich, but it also penalised the urban poor in tenement buildings as their landlords simply blocked up the windows to save money.

Nadaljujte z branjem→

Pat pozicija na ravni EU glede uvedbe cenovne kapice na plin se nadaljuje. In to upravičeno. Kljuična problema cenovne kapice pri plinu sta: (1) da je lahko cenovna kapica prenizka glede na cene v že sklenjenih dolgoročnih pogodbah o dobavah plina, kar bi te pogodbe naredilo nične in ogrozilo že dogovorjene dobave plina nekaterim državam, in (2) zaradi cenovne kapice bi proizvajalci (prodajalci) plina dobave lahko preusmerili k odjemalcem, ki ne zahtevajo cenovne kapice. Cenovna kapica je nevaren netržni instrument, ki (ko ob danem povpraševanju omejiš ceno, se zmanjšajo količine) lahko ogrozi dobave plina nekaterim državam, ki so bile bolj odvisne od ruskega plina in ima s tem ogromne negativne učinke na gospodarstva in prebivalstvo v primeru posledično zmanjšanih dobav plina.

Napovedi pred ameriškimi vmesnimi volitvami so predvidevale močan »rdeči val«, torej da bodo republikanci pometli z demokrati in prevzeli kontrolo nad obema domovoma parlamenta. Vzrok: občutljivost volilcev na visoko inflacijo.

Čeprav je demokratska vladna administracija pod predsednikom Bidenom s progresivnimi politikami poskrbela za izboljšanje ekonomskega položaja volilcev, čeprav je poskrbela za omilitev dolžniškega bremena študentov, čeprav je v času njenega mandata brezaposelnost upadla na najnižjo raven v zadnjih desetletjih, čeprav je dinamika števila novih delovnih mest še vedno impresivna in čeprav se je odločno borila za ohranitev pravice do splava, pa je Bidenovi administraciji spodletelo pri inflaciji. Natančneje – spodletelo ji je pri cenah goriv. Ankete so namreč pokazale, da volilci večinsko dajejo največji pomen visoki inflaciji in visokim cenam goriv, medtem ko je bila pravica do splava pomembna le dobri desetini vprašanih.

Nadaljujte z branjem→

Zelo tehtno razmišljanje spodaj, ki med štirimi možnimi razlagami izpostavi vojaško racionalno opcijo. Pri čemer najbrž ne bi smeli povsem spregledati možnosti skritega dogovarjanja med ZDA in Rusijo, da v bodočem mirovnem sporazumu slednja obdrži ozemlja levo od Dnjepra.

In January, 1944, the newly reconstituted German Sixth Army found itself in an operationally cataclysmic situation in the southern bend of the Dnieper River, in the area of Krivoi Rog and Nikopol. The Germans occupied a dangerous salient, jutting out precariously into the Red Army’s lines. Vulnerable on two awkward flanks, and facing an enemy with superiority in manpower and firepower, any general worth his salt would have sought to withdraw as soon as possible. In this case, however, Hitler insisted that the Wehrmacht hold the salient, because the region was Germany’s last remaining source of manganese – a mineral crucial for making high quality steel.

A year prior, in the opening weeks of 1943, Hitler had intervened in another, more famous battle, forbidding the previous incarnation of the Sixth Army from breaking out of a pocket forming around it at Stalingrad. Prohibited from withdrawing, the Sixth was annihilated wholesale.

Nadaljujte z branjem→

Dani Rodrik, profesor iz Harvarda in moj priljubljeni razvojni ekonomist, se v zadnji kolumni sprašuje, kakšen je dejanski interes Bidenove administracije glede uvedbe trgovinske in tehnološke vojne proti Kitajski. Ključno vprašanje pri tem je, kako Kitajska ogroža ZDA in ali ameriški protekcionistični ukrepi dejansko naslavljajo probleme, ki jih navajajo ZDA. Ameriški protekcionistični ukrepi so bili podkrepljeni z argumentom, da Kitajska predstavlja pomembno grožnjo za ZDA. Toda kakšno grožnjo? Predgovor k nedavno objavljeni Nacionalni varnostni strategiji Bidenove administracije pravi: »Ljudska republika Kitajska ima namen in vedno bolj zmožnost preoblikovanja mednarodnega reda v korist tistega, ki nagiba globalno igralno polje v svojo korist.”

Kitajska torej ni grožnja zato, ker bi spodkopavala temeljne varnostne interese ZDA, temveč zato, ker bi z naraščanjem njene gospodarske in politične moči lahko vplivala na pravila svetovnega političnega in gospodarskega reda. Dejanski problem, ki ga imajo ZDA s Kitajsko, je torej izključno v tem, da Kitajska lahko ogrozi sedanjo unipolarno svetovno ureditev z ZDA kot edinim hegemonom. In na to kažejo zastavljeni protekcionistični ukrepi. Denimo, ukrepi glede prepovedi izvoza čipov in opreme za proizvodnjo čipov v Kitajsko ne ločijo med čipi za vojaško in civilno uporabo.

Nadaljujte z branjem→

Trilogija Before (Richard Linklater) je ena najboljših popularnih od ljubezni in življenju. Ko gledaš Before Sunrise (1995), ki se razvije v Before Sunset (2004) in Before Midnight (2013), je kot da bi gledal evolucijo lastne življenske ljubezni. Evolucijo od romantične prve zaljubljenosti, prek zakonskih izzivov do življenskih kompromisov. Oda ljubezni.

Če so si prvi trije filmi sledili na 9 let, bi letos moral slediti četrti del (Before Midday?). Ampak vsi trije glavni akterji (Richard Linklater, Julie Delpy in Ethan Hawke) se menda bojijo, da (še) nimajo dovolj za povedati o naslednji etapi v evoluciji ljubezni.

Rudi Klanjšek je prejšnji teden napisal izvrsten komentar na temo omejenosti liberalizma. V bistvu najboljšo kritiko sodobnega pojavnega liberalizma. Liberalizma, ki se ne zaveda tudi svoje kontraproduktivnosti. Liberalizem s tem, ko se postavi na stališče svobode oziroma svobodne izbire kot edine prave izbire, ne samo da zelo omeji spekter možnih posledic, pač pa lahko ta spekter omeji na neželene posledice. Preprosto rečeno, svobodna izbira lahko pomeni tudi odločitev za smrt – lastno smrt, izumrtje nacije, izgubo države. Racionalna svobodna izbira lahko na agregatni ravni vodi v katastrofalne posledice (kar poznamo kot “fallacy of composition“). Prav tako lahko odločitev, ki se zdi edina moralno upravičena, vodi do neželenih katastrofalnih posledic.

Denimo, odločitev za “mavrično prihodnost”, to je povsem enake pravice istospolnih parov, lahko zaradi povsem matematičnih zakonitosti vodi k izumrtju nacije ali celo rase. Bolj kot se povečuje delež istospolnih parov, manjši je naravni prirast prebivalstva in nacija limitira k izumrtju. Podobno, zagovarjanje vojaškega odpora proti agresorju v Ukrajini kot izključne, edine pravilne opcije iz moralnega vidika, lahko privede do neprimerno manj ugodnega izida kot bi jo dala “nemoralna” odločitev za diplomatska pogajanja. Lahko pomeni bistveno več (in za vedno) izgubljenega ozemlja in povsem po nepotrebnem povzročeno ogromno človeško in infrastrukturno katastrofo.

Liberalizem je palica z dvema koncema.

Nadaljujte z branjem→

Odličen komentar Jeffreya Sachsa, napisan pred 10 dnevi. Kdorkoli stoji za ameriškim predsednikom Bidenom, ki komajda še uspe pravilno prebrati tekst, ki mu ga napišejo in postavijo na teleprompter, je povsem destabiliziral svet. Namesto stabilizacije po Covidu, ki je preteresel države in destabiliziral svetovno gospodarstvo, so nas po nepotrebnem potisnili v nepredvidljivo turbulentno globalno politično situacijo in na rob jedrske vojne. Čas je za diplomacijo, če hočemo mir in blaginjo.

Nekaj zanimivih odlomkov iz izjemne knjige Michaela Hudsona, profesorja na University of Missouri “The Destiny of Civilization: Finance Capitalism, Industrial Capitalism or Socialism“, o rentniškem kapitalizmu, ki ne more biti konkurenčen, zakaj morajo ZDA odstraniti vse vlade držav, ki ne pristajajo na ta neoliberalni rentniški kapitalizem z vodilno vlogo ameriške finančne oligarhije in o sistemskem rivalstvu med ZDA in Kitajsko, kjer ZDA izgubljajo prav zaradi rentniške narave njihovega kapitalizma. 

Is China’s market intervention to promote industrial growth and raise living standards an autocratic road to serfdom, or a classical policy of prosperity that is rapidly outstripping the West’s de-industrialization, economic polarization and road to debt peonage ? Neoliberals accuse public enterprise, protective tariffs and subsidies to check rent seeking and reduce economic inequality of being less efficient than “free markets.” The question that needs to be asked is: “Efficient at what ?”

Rentiers look to efficiency at maximizing economic rent, and measure economic success by their own fortunes and those of the One Percent. Financial and property investors would like to siphon off China’s economic surplus as interest, rents and dividends. That aim has led George Soros to urge U.S. firms to boycott investing in China to protest against President Xi’s Common Prosperity aim “to reduce inequality by distributing the wealth of the rich to the general population,” because putting the people’s interests first “does not augur well for foreign investors.” In his view, rentier income can be maximized by preventing wages and living standards from rising.

Nadaljujte z branjem→