Liberalizem kot odločitev za smrt?

Rudi Klanjšek je prejšnji teden napisal izvrsten komentar na temo omejenosti liberalizma. V bistvu najboljšo kritiko sodobnega pojavnega liberalizma. Liberalizma, ki se ne zaveda tudi svoje kontraproduktivnosti. Liberalizem s tem, ko se postavi na stališče svobode oziroma svobodne izbire kot edine prave izbire, ne samo da zelo omeji spekter možnih posledic, pač pa lahko ta spekter omeji na neželene posledice. Preprosto rečeno, svobodna izbira lahko pomeni tudi odločitev za smrt – lastno smrt, izumrtje nacije, izgubo države. Racionalna svobodna izbira lahko na agregatni ravni vodi v katastrofalne posledice (kar poznamo kot “fallacy of composition“). Prav tako lahko odločitev, ki se zdi edina moralno upravičena, vodi do neželenih katastrofalnih posledic.

Denimo, odločitev za “mavrično prihodnost”, to je povsem enake pravice istospolnih parov, lahko zaradi povsem matematičnih zakonitosti vodi k izumrtju nacije ali celo rase. Bolj kot se povečuje delež istospolnih parov, manjši je naravni prirast prebivalstva in nacija limitira k izumrtju. Podobno, zagovarjanje vojaškega odpora proti agresorju v Ukrajini kot izključne, edine pravilne opcije iz moralnega vidika, lahko privede do neprimerno manj ugodnega izida kot bi jo dala “nemoralna” odločitev za diplomatska pogajanja. Lahko pomeni bistveno več (in za vedno) izgubljenega ozemlja in povsem po nepotrebnem povzročeno ogromno človeško in infrastrukturno katastrofo.

Liberalizem je palica z dvema koncema.

Ko je ljubljanski nadškof Stanislav Zore v pridigi na začetku študijskega leta mladim na srce položil, da odločitev za »mavrično prihodnost« v nekem smislu pomeni odločitev za smrt (naroda, družine, družbenega reda) – »mavrična prihodnost nas postavlja pred izbiro med drevesom življenja in med smrtjo«, je povzel sliko kulturnega boja med »starim« in »novim«, med liberalizmom in konservativizmom oziroma tradicionalizmom.

Če bi hoteli »prevesti« nadškofove besede, bi lahko dejali, da Zore sporoča, da je kulturni model, ki ga kot »model življenja« zagovarja progresivni liberalizem oziroma »kulturni marksizem«, kot podpornike »mavričarjev« radi imenujejo tisti na desni, pravzaprav »model smrti«. Ali še drugače, nadškof je želel povedati, da obstajajo temne plati svobode, ki se jih moramo zavedati, če želimo preživeti.

Pri javnosti je nekoliko drugače. Ta je glede spora razdeljena v smislu, da razumevanje ruske pozicije, ki ne pomeni nujno tudi podpore ruskemu načinu reševanja varnostnih in etničnih vprašanj, najdemo tako na levi kot na desni. Medtem ko slednji Putina »podpirajo« zato, ker ga vidijo kot nekoga, ki se bojuje za svoj narod, za krščanske vrednote, ga prvi razumejo v luči, da Rusija ne deluje v vakuumu – njena »posebna vojaška operacija« je sicer nedopustna, a njen nastanek je vsaj deloma posledica zahodnega imperializma ter ignoriranja ruskih varnostnih pomislekov in nelagodja glede prozahodnega obrata v Kijevu.

Posledica tega desno-levega razumevanja je, da so tako eni kot drugi bolj naklonjeni kompromisu oziroma iskanju čim hitrejše poti k miru kot pa tisti na sredini. Še več, zdi se, da so glavni »jastrebi« postali pretežno deklarirani liberalci, ki so v imenu obrambe svobode in demokracije pripravljeni podpirati vojno, vse dokler Rusija, ki je v najbolj mili optiki liberalcev videna kot brutalen agresor, v najbolj radikalni pa kot poosebljeno zlo, ne bo popolnoma poražena.

Problem, ki ga takšna vojni naklonjena perspektiva nosi v sebi, je, da utegne privesti do stanja, ki bo na koncu slabše tako za Ukrajino kot tudi za »svobodni svet«. Če na tem mestu zanemarimo možnost, da lahko nadaljnje forsiranje vojne pripelje do nuklearnega spopada, je tu še nevarnost postopnega usihanja zahodne denarne in vojaške podpore, brez katere bi Ukrajina hitro padla, tako ekonomsko kot vojaško. Podaljševanje in eskalacija vojne lahko namreč okrepita nezadovoljstvo javnosti na zahodu do točke, ko bo ta zahtevala drugačno, manj idealistično in bolj pragmatično politiko.

Vir: Rudi Klanjšek, Finance

En odgovor

  1. Pogumen prispevk, tako Jože-tov kot Klanjškov. Je pa še en vidik.

    Liberalizem kot orodje. Kot orodje za uničevanje individualne svobode.

    Kot orodje za uničevanje tradicionalne družine, tradicionalnih spolnih vlog, etnos-a, nacionalne države,…Ena od pojavnih oblik je identitetna politika – razbijanje družbe na dele pogojene s kvaliteto (rasa, spol,..), ki ni rezultat vrednostne opredelitve , ampak je “narojen”. Je dan. Je orodje, ki preprečuje politično mobilizacijo okoli ideje (razredni boj, socialna pravičnost) ali države. Liberalizem je orodje, ki atomizira družbo. Za kakršnokoli akcijo pa potrebujete politično koncentracijo tj.združevanje.

    Čeprav izgleda absurdno, liberalizem lahko zato pomeni pot v fašizem. V popolno kontrolo družbe s strani velikih korporacij, proti katerim odpor zaradi razdrobljene opozicije, tehnološke kontrole (internet, Ai, vseprisotni senzorji,…) ni več mogoč. In s tem v negacijo liberalizma kot izraza osebne svobode.

    Zato je potrebno uničiti vse centre tradicionalnih vrednot, ki lahko delujejo kot “okužba” in inspiracija za “liberalizirano” zahodno družbo. Če predstavljajo močan državni akter z možnostjo vojaškega odvračanja, toliko bolj.

    US Congressman Ruskin said that Russia must be destroyed at any cost because it is an Orthodox country with traditional values

    “RUSSIA IS AN ORTHODOX COUNTRY PROFESSING TRADITIONAL VALUES. THAT IS WHY IT MUST BE DESTROYED, NO MATTER WHAT PRICE THE US PAYS FOR IT.”

%d bloggers like this: