Kot sem že nekajkrat pisal, je ekonomija polna ideologije. Slednja je vpeta skorajda v vsako fundamentalno enačbo v ekonomiji. Ne da bi se večina ljudi, sploh pa študentov ekonomije, tega zavedala. Pred leti sem dal primer enačbe, ki enači mejni produkt dela s plačami (MPL = w), torej da se plača oblikuje na ravni outputa zadnjega, mejnega delavca. Kar je čisti nonsens, saj denimo s tem ne moreš pojasniti, zakaj je delavec v tehnološko enako opremljeni tovarni na Kitajskem plačan desetkrat manj kot delavec v tehnološko identični tovarni v ZDA. Gre pač za teorijo, ki od Williama Jevonsa iz druge polovice 19. stoletja naprej upravičuje, da so delavci vedno pravično plačani. Enačba že stoletje in pol zelo uspešno služi ideološkim potrebam lastnikov kapitala.

Podobna zgodba se skriva v Blanchardovem WS-PS makro modelu (wage-setting – price-setting), ki služi kot teoretska podlaga Phillipsove krivulje (ki ponazarja inverzno relacijo med brezposelnostjo in inflacijo). V tem modelu so realne plače funkcija (pričakovane) agregatne ravni cen, stopnje brezposlenosti in pogojev na trgu dela, cena proizvodov pa se oblikuje na ravni pribitka (marže) na plače. In v tem modelu je ravnotežje odvisno od tega, ali so pričakovane cene s strani zaposlenih enake sedanji ravni cen. Če so inflacijska pričakovanja višja, bodo zaposleni zahtevali višje plače, kar bo privedlo do višje ravni cen proizvodov (te se v modelu oblikujejo kot pribitek (marža) na plače). Ergo, če delavci zaradi pričakovanih višjih cen v prihodnosti zahtevajo višje plače, bo to privedlo do plačno-inflacijske spirale, saj bodo podjetja zaradi višjih stroškov dela prisiljena zviševati cene.

Ta model, ta logika je temelj makroekonomskega pogleda na inflacijo zadnjega pol stoletja. Toda ste opazili ideološko podstat v tem modelu? Celotna zgodba se nanaša zgolj na plače, kot tisti dejavnik, ki ga je treba držati pod nadzorom, da držimo pod kontrolo inflacijo. Nihče pa se ne ubada z maržami, ki jih zaračunavajo podjetja oziroma dobički, ki jih na tej osnovi dobivajo lastniki kapitala. Te marže so preprosto vzete kot fiksne. Vendar niso, saj če gledate empirične raziskave iz zadnjega desetletja, boste našli konsenzualno ugotovitev, da se je v razvitih državah v zadnjega pol stoletja delež plač v razdelitvi dodane vrednosti zmanjšal za 4 do 8 odstotnih točk, delež dobičkov pa ustrezno povečal.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V mesecu februarju je bila morebitna prodaja Save Turizem Madžarom ena glavnih medijskih tem. Glede tega naj takoj na začetku napišem, da tudi sam ne podpiram prodaje enega ključnih delov hotelske turistične ponudbe in infrastrukture v Sloveniji nekemu neznanemu kupcu iz sosednje države. Vseeno pa je ob tem, danes večinsko dokaj poenotenem mnenju, potrebno dodati, da gre najprej za prodajo s strani enega tujca (Američanov) drugemu tujcu. To nedvomno odpira vprašanje (in terja tudi kak odgovor) kje je bila vsa javnost in politika takrat, ko smo pravzaprav prvič prodali ta pomembni del našega turizma tujim lastnikom. Ko smo prodali delež, ki ga bomo morali danes mogoče celo preplačati, da ga država dobi nazaj.

Pomembno pa je tudi dejstvo, da bi v primeru prodaje tujemu lastniku država še vedno obdržala vse ključne vzvode vodenja in razvoja družbe. Država ima v lasti preko 50 % lastništva (skupaj z Zavarovalnico Triglav v pretežno državni lasti) in bodoče dogajanje bo najprej odvisno od potez in odločitev državnih skladov in ne manjšinskega lastnika. Tu pa se potem odpira bolj pomembno vprašanje, kakšni bi bili (bodo) načrti države s to družbo v bodoče.

Nadaljujte z branjem→

Dobra slovenska muzika!

ZAKAJ DEMOKRATIČNA ALTERNATIVA?

V Demokratični alternativi (DA) želimo predvolilne diskusije in pričakovanja ponovno preusmeriti k vsebini – k eksistencialnim vprašanjem posameznic in posameznikov, k razvojnim izzivom skupnosti, države in našega planeta.

.

V KAKŠNI DRUŽBI IN DRŽAVI HOČEMO ŽIVETI?

Smo skupina uveljavljenih strokovnjakov in strokovnjakinj iz različnih področij, ki hočejo živeti v normalni in razvojno perspektivni družbi, družbi blaginje in enakih možnosti in smo pripravljeni k temu aktivno prispevati – z znanji, kompetencami, izkušnjami, delom in političnim angažmajem.

.

KAKO LAHKO PRISPEVAMO?

Ne želimo vsebinsko praznih lepotnih tekmovanj, ki državo vodijo v stagnacijo, njene državljane pa po streznitvi delajo še bolj nezadovoljne kot prej, ampak želimo:

• s konkretnimi rešitvami družbenih in razvojnih izzivov,
• z angažirano kritiko napačnih potez sedanjih oblasti
• in poznavanjem najboljših praks iz drugih evropskih držav

postavljati standarde odgovornega državljanskega angažmaja in odgovornega ter učinkovitega upravljanja države.

.

KDO SMO?

Demokratična alternativa združuje izkušene kompetentne strokovnjake in strokovnjakinje, med njimi številne nekdanje ministre in ministrice, direktorje podjetij, podjetnike in vodje raziskovalnih inštitucij ter vodilne strokovnjake in strokovnjakinje na posameznih področjih.

.

DRŽAVLJANSKI ANGAŽMA KOT POT ZA DOSEGO SKUPNIH CILJEV

Kljub temu, da je naš primarni namen prispevati k obuditvi vsebinske diskusije v predvolilnem času o najboljših rešitvah za obstoječe socialne težave in razvojne izzive, pa smo se pripravljeni tudi angažirati kot odgovorni državljani in izkušeni strokovnjaki tako pri oblikovanju najboljših rešitev za državo in njene prebivalce kot tudi pri njihovem izvajanju in upravljanju države. Vendar zasedanje pozicij ni naš cilj, se pa zavedamo, da osebnost naredi pozicijo (in ne obratno) in da brez aktivnega osebnega angažmaja ni mogoče uresničiti razvojne vizije za Slovenijo.

Prevzem vodenja vlade po sedanji vladni koaliciji bo izjemno zahtevna naloga, ki bo zahtevala popolni angažma in nove, kompetentne ekipe na treh-štirih nivojih v vseh vladnih resorjih. Hkrati se poglabljajo novi izzivi, kot so podnebne spremembe, tehnološki preboj ter zelena in pravična preobrazba načina gospodarjenja z omejenimi viri. Potrebovali bomo velik bazen visoko usposobljenih strokovnjakov in strokovnjakinj, ki se bodo lahko učinkovito spopadle s temi izzivi.

Zato – ne zanimajo nas pozicije, pač pa izključno odgovorno in učinkovito upravljanje države, učinkovit odziv na podnebne, tehnološke in socialne izzive ter učinkovita izpeljava optimalnih rešitev za boljše življenje vseh prebivalcev Slovenije. Zgolj in samo za to smo se pripravljeni tudi osebno angažirati.

.

KOMU JE NAMENJENA PLATFORMA ZA RAZVOJNI PREBOJ?

Demokratična alternativa objavlja Programsko platformo za razvojni preboj, s čimer se želi pri uresničevanju razvojnih rešitev povezati tudi s sorodnimi progresivnimi silami na politični sceni. Pri tem ne izključujemo programskega in kadrovskega sodelovanja oziroma okrepitve obstoječih političnih strank na levi sredini. Odprti smo za pogovore in dogovore o sodelovanju, pri čemer pa se bomo seveda odločili za sodelovanje s tisto opcijo, kjer bomo lahko naše razvojne ideje v največji meri tudi uresničili.

Nadaljujte z branjem→

Melissa Etheridge se je v vmesnem času (3 desetletja) sicer malce postarala, ampak tale pesem je ostala enako sveža in prijetna za ušesa. Škoda pa, da Melissa svojega rockerskega potenciala ni izkoristila v takšni meri, kot se je nakazovalo takrat. Zgolj 3-4 solidne pesmi.

Kot ugotavljamo v Programski platformi za razvojni preboj, ki jo bomo objavili naslednji teden, ima Slovenija precejšen manjko na področju dostopnosti stanovanj za mlade in socialno ogrožene, oskrbovanih stanovanj in socialne infrastrukture ter velik izziv glede razogljičenja prometa in energetike. Hkrati pa ima ogromen neizkoriščen potencial v obliki mrtvih vlog varčevalcev na bankah. Aktiviranje slednjih lahko bistveno pripomore k reševanju teh problemov.

Eden izmed glavnih problemov za mlade in socialno ogrožene skupine je danes nedostopnost stanovanj. Tako do lastniških kot do najemnih. Še posebej pereč je problem v Ljubljani, kjer ostaja veliko mladih po zaključku študija, medtem ko se sklad lastniških in najemnih stanovanj bistveno počasneje povečuje. Po podatkih SURS je od leta 2010 število ljubljanskih gospodinjstev naraslo za več kot 10 tisoč, medtem ko je bilo v tem času zgrajenih le okoli 4 tisoč stanovanj.

Nadaljujte z branjem→

Ta tempo “odhajanj” naših glasbenih idolov iz mladosti je postal že prehud. Marko Brecelj in Buldožerji sicer niso bili ravno klasični idoli, pač totalna parodija pop rock bendov. Čista zajebancija iz užitka. Ne za vsaka ušesa in ne ob vsakem času. No, ampak Marko Brecelj je bil pa zares odbit. Tisti performans Breclja v invalidskem vozičku in pljuvanjem članov benda po njem ob izvajanju pesmi Don’t Wanna Be a Paraplegic je šel v anale najbolj odbitih nastopov v bivši Jugoslaviji. In ni čudno, da so Buldožerji komercialni uspeh poželi šele, ko se je Brecelj poslovil (tako kot Pink Floyd po odhodu Syda Barretta).

Tako je pač z umetniki. Poslušajte tale kontrast med originalno izvedbo pesmi Blues gnjus z “The” albuma Pljuni istini u oči ter izvedbo desetletja kasneje, ko se je skupini na kitari pridružil Janez Zmazek Žan.

.

Nadaljujte z branjem→

Spet genialen tekst mojstra Ervina Hladnika Milharčiča. Tokrat o pravični kazni za večnega prevratnika Pavleta Gantarja, ki ga – kljub zloglasnemu 133. členu kazenskega zakonika – bivši komunistični režim ni uspel nikoli sankcionirati za njegovo prevratništvo proti komunistični ustavni ureditvi bivše Jugoslavije. No, pa ga je nekdanji varuh komunističnega režima policaj Olaj pričakal 40 let kasneje in ga končno kaznoval za nazaj. Še je Bog v nebesih! Nekdanji komunisti imajo dolg spomin!

Ni čudno, da je generalni direktor policije prizadet. V času, ko je Gantar veseljačil, ščuval in pozival k uničenju, je on pridno varoval Jugoslavijo pred nasilno spremembo državne in družbene ureditve SFRJ ter, strmoglavljenjem najvišjih organov, njihovih izvršilnih organov in predstavnikov teh organov, kar mu je nalagal prav 133. člen. Sedanji generalni direktor je leta 1981 nastopil službo kot jugoslovanski miličnik na postaji ljudske milice Vič in vsa osemdeseta leta napredoval po miličniški lestvici kot vesten čuvar režima, proti kateremu se je Gantar boril z gnilim liberalizmom in podganjimi evropskimi vrednotami. Vseh deset let je miličniku pred nosom rušil režim in ga tudi uspešno zrušil. Generalni direktor pa ga ni nikoli ujel, privedel, zaslišal, mu dal dveh okoli uh in ga poslal v taborišče za prevzgojo.

…

Ne da bi se hvalil, ampak bil sem poleg njega, ko je Pavle Gantar sistematično, zelo pogosto in vsa osemdeseta leta pozival in ščuval k strmoglavljenju oblasti. Pa zato nikoli ni nič plačal. Niti dneva zapora, niti dinarja kazni. Še batin ni dobil.

…

Pavlu Gantarju je policija izrekla globo v višini 250,38 evra plus stroški? Še je Bog v nebesih. Ne plača vsako soboto, ko plača, pa plača za vse nazaj.

Vir: Ervin Hladnik Milharčič, Dnevnik

Ekonomske krize običajno privedejo do dveh učinkov glede porabe energije: (1) zmanjšanje energetske intenzivnosti, in (2) prestrukturiranje virov energije. Prvi učinek je, da se poraba energije v času krize, logično, sicer zmanjša zaradi manjše gospodarske aktivnosti, vendar pa se po krizi več ne vrne na predkrizno raven. V času krize se energetska intenzivnost zmanjša. To je bilo najbolj očitno v času obeh naftnih šokov v 1970-ih letih, ko je prišlo do “razvezave” trendov rasti BDP per capita in porabe energije per capita. Kot kaže spodnja slika, se poraba energije per capita v sedmih gospodarsko najmočnejših državah po začetku 1980-ih ni več pobrala in je stagnirala. Razlogi so seveda v tem, da povišane cene energentov privedejo do povečanja učinkovitosti rabe energije z uvajanjem novih tehnoloških rešitev, pride do prehoda iz energetsko  intenzivnih na manj intenzivne načine proizvodnje, v ozadju pa je še prestrukturiranje gospodarstva od industrije k storitvam, ki so manj energetsko intenzivne.

Nadaljujte z branjem→