Pankrti so imeli znan komad, katere refren je šel tako: “…za železno zaveso stare babe pulijo rdečo peso” (album Državni ljubimci, 1982). No, 40 let kasneje bi se moderna različica tega refrena glasila “…za železno zaveso se mlada starina noče cepiti“. Če pogledate na zemljevid EU po precepljenosti proti Covid-19 na dan 30.8.2021 (vir: ECDC), boste videli jasno železno zaveso med nekdanjo zahodno in in vzhodno Evropo. Zahodno od nekdanje železne zavese so države temno zelene (nadpovprečna precepljenost), vzhodno od nje pa svetlo zelene (podpovprečna precepljenost).

Nadaljujte z branjem→

Nova študija (William Brady & Molly Crockett; Yale) je dala zelo preprosto razlago, zakaj so družbena omrežja postala sodobne tovarne sovražnega govora oziroma zakaj se v njih potencirajo moralistični izrazi ogorčenja. Gre preprosto zato, da se uporabniki sproti učijo “jezika”, ki je nagrajen z naraščajočim številom “všečkov” in “delitev“. Raziskovalca sta (z analizo 12,7 milijona tvitov od 7.331 uporabnikov Twitterja) pokazala, da spodbude družbenih medijskih platform, kot je Twitter, res spreminjajo način objave. Uporabniki, ki so prejeli več »všečkov« in »retvitov«, ko so v tvitu izrazili ogorčenje, so v kasnejših objavah bolj verjetno izrazili ogorčenje. Nagrajevanje za izražanje ogorčenja je sčasoma povečalo izražanje ogorčenja uporabnikov.

Uporabniki so nagrajeni z osnovnim dizajnom, zaradi katerih so elektronska družbena omrežja bila razvita, kar družbena omrežja pelje globoko onstran nevtralnih platform. Twitter je tako postal samopoganjujoča se tovarna sovražnega govora.

In kar je ključno: medtem ko lahko tehnološka podjetja z oblikovanjem svojih platform (algoritmov) vplivajo na obnašanje njihovih uporabnikov, pa lahko “naročniki s posebnimi interesi” (marketinška podjetja, politične stranke, vlade itd.) prek tehnoloških rešitev teh platform vplivajo na uspeh ali neuspeh kolektivnih gibanj. Lahko jih inicirajo, lahko jih spodbudijo in lahko prek njih dosežejo željen rezultat (tudi zmago na volitvah). Družbena omrežja so se tako postopoma razvila v orožje za množične manipulacije.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi smo imeli s kolegi debato o aktualnem povečevanju javnega dolga. Sogovorniki so izrazili zaskrbljenost zaradi novega zadolževanja ter izpostavili rast dolga pred leti, ki se je potem končala z globoko finančno in gospodarsko krizo. Poskušal sem prikazati precejšnje razlike med takratnim in današnjim dolgom in zadolževanjem, a dokaj neuspešno. Če ni drugih argumentov, ostaja vedno priročen izraz “boš že videl!”

In pri argumentiranju razlik res ostaja dejstvo, da tudi v letih pred 2008 nihče od odgovornih ni videl ali opozarjal na past, v katero smo zašli zaradi takratnega najemanja tudi po 5 milijard dodatnih tujih posojil letno. K temu lahko dodamo tudi drugo dejstvo, da se takratno in današnje povečanje dolga dogaja ravno v času Janševih vlad. Pri tem je sicer potrebno povedati, da se v času prve vlade JJ (2004-2008) ni povečal javni dolg temveč dolg zasebnih rezidentov države Slovenije do tujine, kar je kasneje prešlo v javni dolg.

Glede na te dileme podajam nekaj podrobnejših podatkov o tem, kako se je povečal dolg v prejšnji krizi ter kakšna so ozadja trenutnega povečevanja javnega dolga.

Nadaljujte z branjem→

Lažje, predvsem pa hitreje je zavajati in lagati kot preverjati. 

Odličen pregledni članek Benjamina Frante v Environmental Politics glede vloge, ki so jo odigrali plačani ekonomski svetovalci pri prepričevanju politikov in javnosti glede potrebnih podnebnih politik za omejevanje podnebnih sprememb. Tole ekonomski profesiji res ni v čast. Res pa je, da odraža stanje v konzultantskem poslu nasploh, ko naročnik plača, da se pogleda zgolj en, parcialni vidik nekega problema, ne pa celokupne problematike, ter nato za lastne potrebe promovira zgolj ta vidik. Ta parcialni vidik je bil lahko povsem korektno metodološko obdelan, vendar je brez upoštevanja širšega konteksta ali celokupne problematike zelo problematičen. Potem pa so tu še čisto navadna plačana zavajanja, javna izvajanja, za katerimi sploh ni poglobljenih analiz in zgolj predstavljajo (plačano) zasebno mnenje uglednih svetovalcev. In potem so tu še specializirane konzultantske hiše, kot je Charles River Associates, katerih poslovni model temelji na plačanem zavajanju, podprtem s “šoder metodologijami”.

What bothers me is that our analysis just talked about the costs; we didn’t talk about the whole problem of global warming. There are also consequences to doing nothing about climate change. In fact, it looks more and more like there are serious potential consequences of doing nothing.

I believe we conducted sound economic analyses of the costs of reducing emissions … but I regret not being in a position where I could tell what I feel is the whole story.

– Economic consultant Paul Bernstein¹

The role of particular scientists in opposing policies to slow and halt global warming has been extensively documented. The role of economists, however, has received less attention. Here, I trace the history of an influential group of economic consultants hired by the petroleum industry from the 1990s to the 2010s to estimate the costs of various proposed climate policies. The economists used models that inflated predicted costs while ignoring policy benefits, and their results were often portrayed to the public as independent rather than industry-sponsored. Their work played a key role in undermining numerous major climate policy initiatives in the US over a span of decades, including carbon pricing and participation in international climate agreements. This study illustrates how the fossil fuel industry has funded biased economic analyses to oppose climate policy and highlights the need for greater attention on the role of economists and economic paradigms, doctrines, and models in climate policy delay.

Nadaljujte z branjem→

Ameriška ponesrečena intervencija v Afganistanu in enako ponesrečen umik odpirata dve ključni vprašanji. Prvič, ali se bodo, opogumljena z uspehom v Afganistanu, ekstremistična islamistična gibanja po svetu okrepila in zavzela tudi druge (še) sekularne države? Se še spomnite Islamske države in njihovega presenetljivo velikega uspeha na Bližnjem Vzhodu? In drugič, ali naj globalne velesile dopuščajo tak razmah ekstremizma, ki utegne destabilizirati cel svet? Če ne drugače (disrupcije v poslovanju), pa prek sprožitve tokov beguncev proti Zahodu. Si globalne velesile sploh lahko privoščijo, da se umaknejo v nevtralno držo in ne naredijo nič? Se še spomnite nujnosti intervencije proti Islamski državi pred nekaj leti?

Meni se zdi odgovor na dlani.

Through willpower, patience and cunning, a low-budget band of holy warriors has vanquished America and taken charge of a medium-sized country. To Muslims who yearn to expel infidels and overthrow secular states, it was evidence that God approves. The ripple effects could be felt far and wide. The chief risk is not that terrorists will use Afghanistan as a base from which to strike the West, as they did on September 11th 2001. Such attacks are harder now, since rich countries have better security. The danger is in poorer, weaker states, where jihadists aspire not merely to kill but also to wield power, or at least prevent the government from doing so. In places like Pakistan, Yemen, Syria, Nigeria, Mali, Somalia and Mozambique, they already control territory. In several other parts of Asia, Africa and the Middle East, they threaten to. Calamity in Kabul today means bigger refugee flows, more jihadist attacks and a greater chance that other Islamist insurgencies will prevail. That could destabilise a large number of countries, endangering both locals and the foreigners who visit or do business there.

Vir: The Economist

Po analogiji z drugimi, tudi bolj precepljenimi državami, doživljamo tudi pri nas ponovni izbruh Covid-19. Številke glede prirasta okuženih prehitevajo lanske za okrog en mesec, kar je posledica bolj kužne delta variante virusa. Zadnje dosegljive številke NIJZ (7-dnevno povprečje do 19.8., preračunano na 100,000 preb.) tudi kažejo, dvoje: (1) med novimi okužbami je bilo v zadnjem tednu 77.3% necepljenih, in (2) med novimi hospitaliziranimi je bilo v zadnjem tednu 85% necepljenih (glejte sliki spodaj). Zelo grobo rečeno, na podlagi vzorca podatkov za zadnji teden cepljenje v povprečju 77-odstotno varuje pred okužbo in 85-odstotno varuje pred težjim potekom okužbe (seveda pa so velike razlike med starostnimi skupinami in obdobjem po cepljenju, prav tako se razlika v korist cepljenih povečuje iz tedna v teden).

Vir: NIJZ

Nadaljujte z branjem→

Metod Di Batista

Dnevno spremljam podatke o zastojih na slovenskih avtocestah. Res je, da so to konice v turistični sezoni, ki pa so vsako leto hujše in daljše. Na drugi strani pa opažam, da tudi izven sezone, vsaka motnja (nesreča, delovna zapora) povzroča dolgotrajne zastoje.

Pri mojem spodnjem razmišljanju bo verjetno večina bralcev zamahnila z roko, češ zopet eden iz prejšnjega stoletja, ki ne razume trajnostnega razvoja.

V zvezi s prometno politiko se je v naši družbi izoblikovalo skoraj večinsko stališče, ki ga poudarjajo civilna združenja, politika, mediji in upravljavci države, da ne bomo več vlagali v beton in asfalt ampak le v »mehke« smeri razvoja, kot so kolesarske steze (kjer je tudi asfalt), javni transport in železnice (kjer je tudi beton). Delo in ostale dejavnosti, bi pospeševali predvsem na daljavo. Virtualnost naj bi bila vse bolj prisotna!?

Nadaljujte z branjem→