Bine Kordež

Pred dnevi smo imeli s kolegi debato o aktualnem povečevanju javnega dolga. Sogovorniki so izrazili zaskrbljenost zaradi novega zadolževanja ter izpostavili rast dolga pred leti, ki se je potem končala z globoko finančno in gospodarsko krizo. Poskušal sem prikazati precejšnje razlike med takratnim in današnjim dolgom in zadolževanjem, a dokaj neuspešno. Če ni drugih argumentov, ostaja vedno priročen izraz “boš že videl!”

In pri argumentiranju razlik res ostaja dejstvo, da tudi v letih pred 2008 nihče od odgovornih ni videl ali opozarjal na past, v katero smo zašli zaradi takratnega najemanja tudi po 5 milijard dodatnih tujih posojil letno. K temu lahko dodamo tudi drugo dejstvo, da se takratno in današnje povečanje dolga dogaja ravno v času Janševih vlad. Pri tem je sicer potrebno povedati, da se v času prve vlade JJ (2004-2008) ni povečal javni dolg temveč dolg zasebnih rezidentov države Slovenije do tujine, kar je kasneje prešlo v javni dolg.

Glede na te dileme podajam nekaj podrobnejših podatkov o tem, kako se je povečal dolg v prejšnji krizi ter kakšna so ozadja trenutnega povečevanja javnega dolga.

Poleg zunanjih razlogov je imelo na krizo leta 2008 v Sloveniji največji vpliv zadolževanje zasebnega sektorja v obdobju 2002-2008, ko se je obseg skupnih bančnih posojil v Sloveniji podvojil (od 20 na 40 milijard), banke pa to posojilno aktivnost v pretežni meri financirale s kratkoročnim zadolževanjem v tujini. Dolg vseh rezidentov Slovenije (bank, podjetij, države in zasebnikov) do tujine se je v teh letih povečal za 30 milijard in ko je prišlo do gospodarskega zastoja, del podjetij teh kreditov ni mogel vrniti in težave bank je sanirala država s prevzemom dela dolgov do tujine. Tu je potrebno dodati, da je bil od skupnega, 20-milijardnega povečanja javnega dolga po letu 2008 začetni vložek države v sanacijo bank slabo četrtino, od česar je v kasnejših letih država dobila s kupninami in dividendami dobro polovico nazaj (stroški sanacije bank iz leta 2013 danes predstavljajo dobrih pet odstotkov javnega dolga, čeprav so bili ves čas razumljeni kot glavni krivec).

Kljub siceršnjem splošnem prepričanju javnosti, da je visok dolg nastal zaradi kraje in osebnega okoriščanja, se je večina sredstev iz najetih posojil prelila v visoko naložbeno aktivnost, zaslužke podjetniškega sektorja, pa tudi v rast plač in zaslužkov prebivalstva od prodaje premoženja (nepremičnin, deležev v podjetjih). Vse to zadolževanje se je odrazilo tudi v (nerealno) visoki gospodarski rasti in še višji potrošnji (rasti plač), zaradi česar je bil kasnejših gospodarski zastoj in proračunska izguba kasneje toliko višja. Druga, prav tako pomembna značilnost tistega obdobja je bila v tem, da je šlo pretežno za kratkoročno zadolževanje v tujini in z nastopom finančne krize so upniki zahtevali ob zapadlosti denar takoj nazaj. Slednje pa je bilo povezano še s tretjo značilnostjo in sicer visokimi obrestnimi merami na svetovnih trgih in izjemno previdnostjo in zadržanostjo bank pri kreditiranju, tudi držav.

In danes? Vse od pomladi lanskega leta ponovno beležimo precej nižji obseg gospodarske aktivnosti, ki se k sreči sicer hitro popravlja in drugo leto bo mogoče že nad predkrizno ravnijo leta 2019. Razlog je seveda popolnoma drug – epidemija in s tem povezana delna zaustavitev javnega življenja in tudi gospodarske aktivnosti. To je na eni strani zmanjšalo prilive v proračun, na drugi strani pa je bila država tokrat zelo radodarna s pomočjo in kljub nižji ustvarjeni dodani vrednosti so se prejemki prebivalstva povečali bolj kot katerokoli leto v preteklosti. Lanske povprečne plače in pokojnine so se povečale za skoraj 8 odstotkov, pa tudi letos še naprej naraščajo. Vsi ti povečani prejemki prebivalstva (ali izdatki proračuna) se seveda odražajo v primanjkljajih javnih financ – lani skoraj 4 milijarde eur minusa, letos že do polletja 2 milijardi kar kaže da bomo presegli načrtovanih 2,7 milijarde primanjkljaja za 2021 ter načrtovan minus 1,6 milijarde v 2022.

Zaradi navedenih proračunskih primanjkljajev ter tudi zagotavljanja likvidnostne rezerve, se je država že do marca v dobrem letu trajanja epidemije zadolžila za dodatnih 8,5 milijarde evrov. Stanje javnega dolga države Slovenije na dan 31.3.2021 znaša 40,15 milijarde eur ali 83 % letnega BDP (seštevek zadnjih štirih kvartalov). S tem smo ponovno ujeli najvišji dosedanji odstotek javnega dolga glede na BDP iz konca leta 2015. Tokratno zadolževanje države je torej še nekoliko hitrejše kot po prejšnji krizi in tudi namen je večinoma podoben – pokrivanje večjih izdatkov države kljub nižjim prilivov, le da so se tokrat ob upadu gospodarske aktivnosti skupni prejemki prebivalstva vseeno močno povečali, v obdobju 2009-2013 pa smo zagotavljali le približno enake prejemke.

Velike razlike pa so v razmerah na mednarodnih finančnih trgih. Pred letom 2008 je bila likvidnost sicer tudi visoka, a višje obrestne mere, predvsem pa so se banke takrat neprevidno, kratkoročno zadolževale in to je potem ob zahtevah za vračila povzročilo kolaps. Z nastopom finančne krize je bil dostop do finančnih sredstev omejen, dvignili pa so se tudi stroški zadolževanja za bolj rizične posojilojemalce. Država Slovenija je takrat komaj uspela pridobiti nekoliko dolgoročnejše vire (tri, pet in desetletne), a po obrestnih merah, ki so se gibale med 5 in 6 % letno.

Počasno okrevanje po prejšnji krizi je “prisililo” tudi Evropsko centralno banko (ECB), da je po vzoru ameriške in angleške uvedla dodatne finančne produkte (monetarno sproščanje z odkupom državnih vrednostnih papirjev) in z njimi popolnoma spremenila razmere na finančnih trgih. S pričetkom teh odkupov v 2015 je finančne trge preplavila presežna likvidnost, ki sicer ni dosegla osnovnega namena (povečanja kreditiranja gospodarstva, naložb in potrošnje), vendar pa je sprostila zadolževanja držav in znižala obrestne mere tudi v negativno področje.

V zadnjih dveh, treh letih in tudi še danes, kljub krizi, tako lahko države vključno s Slovenijo izdajajo obveznice (najemajo posojila) po minimalnih fiksnih obrestnih merah tudi za trideset in večletno ročnost. Letos smo denimo izdali blizu 3 milijarde evrov obveznic na 10 let po skoraj ničelni nominalni obrestni meri, 500 milijonov eur pa celo na 60 let po fiksni obrestni meri 0,6875 % letno. Seveda tudi te obveznice enkrat zapadejo, a ob pričakovani (in ciljani) inflaciji denimo 2 odstotka na leto, bomo realno vrnili samo 80 % najetega zneska desetletne obveznice. Za najeto posojilo v letu 2013 pa smo npr. poleg glavnice morali vrniti še dodatnih 70 % zneska obresti, kolikor se jih je nabralo v desetih letih.

Realno torej danes od najetih sredstev vračamo pol manj kot po prejšnji krizi, kar je seveda izjemnega pomena za javne finance. Dodatno pa vlagatelji dobesedno iščejo priložnosti, da lahko sploh še komu posodijo denar, zaradi česar se danes na finančnih trgih lahko zadolžujejo tudi finančno bolj rizične države (Grčija, Italija) in to po nizkih obrestnih merah. Seveda se razmere z leti lahko spremenijo, a po izkušnjah s prejšnjo krizo (ko so se očitno vodile napačne politike), bodo verjetno države skupaj s centralnimi bankami tudi v bodoče skrbele za zadostno likvidnost finančnega sistema, da si po nepotrebnem same sebi ne povzročajo dodatnih stroškov in težav. A tudi v primeru ponovnega dviga obrestnih mer, obstoječa zadolžitev ostaja po dogovorjenih nizkih obrestnih merah vse do zapadlosti teh posojil. To pomeni, da se bodo stroški obresti financiranja javnega dolga v Sloveniji še naslednjih deset let zniževali tudi v primeru poslabšanja razmer čez denimo pet let in do podobnega šoka, kot se je zgodil leta 2009 ne more priti.

Nesporno je torej, da je do finančne in kasneje gospodarske krize leta 2008 v Sloveniji prišlo na eni strani zaradi visokega zadolževanja v tujini na kratki rok in po visokih obrestnih merah ter tudi visoke zadolženosti gospodarstva. Ob nastopu krize v 2008 so imela podjetja pri slovenskih bankah najetih 30 milijard eur posojil, danes je ta znesek pod 10 milijard. Tudi kazalci zadolženosti gospodarstva so danes dvakrat boljši kot pred desetimi leti, kar kaže na bistvene razlike. Do še večjih sprememb pa je prišlo v zadolžitvi do tujine. Neto dolg Slovenije do tujine (brez neposrednih naložb) se je v letih konjunkture do nastopa prejšnje krize povečal iz izravnane bilance na 15 milijard eur minusa. V zadnjih desetih letih pa so bila gibanja obratna in ob nastopu tokratne krize ima Slovenija zopet presežek (skupaj imamo več terjatev do tujine kot obveznosti – vse brez neposrednih naložb). Dodatno pa ima država najeta posojila, ki zapadejo šele čez deset let in več in to po skoraj ničelni obrestni meri. Zadnjih deset let smo iz proračuna za obresti namenili preko 8 milijard eur (skoraj en letni proračun dodatnih odlivov v tujino), za najeta nova posojila pa realno ne bomo plačevali praktično nič.

Dodatno pa je sprememba monetarne politike ECB prinesla še en zelo pomembno spremembo za članice Evropskega monetarnega sistema – EMS (za države z evrom). Centralne banke odkupujejo vrednostne papirje predvsem svojih držav, kar pomeni, da so države pomemben del svojega dolga po novem dolžne pravzaprav “svoji” banki in niso tako odvisne od mednarodnih finančnih trgov. Po zadnjih podatkih ima Banka Slovenije iz naslova vodenja monetarne politike “v rokah” že kar tretjino javnega dolga (izdanih obveznic) države Slovenije. Pri tem je sicer zanimivo, da je odkup vrednostnih papirjev Banke Slovenije za izvajanje monetarne politike relativno precej nižji (36 % BDP) kot to velja za povprečje EMS (54 % BDP). To pomeni da v drugih državah na ta način financirajo še večji del javnega dolga (dodatna priložnost za Slovenijo za zmanjšanje odvisnosti od mednarodnih finančnih trgov?). Kljub povečanju javnega dolga Slovenije, je danes torej naša zadolžitev precej manj vezana na tuje finančne upnike.

Vsi ti navedeni razlogi in razlike kažejo, da so razmere v zadolževanju države danes pomembno drugačne kot pred desetimi leti in tveganja pomembno nižja. Seveda nas lahko tudi na tem področju čakajo kakšne pasti, ki se jih danes ne zavedamo, a iz napak, ki smo jih nedvomno delali tako na podjetniškem kot državnem nivoju pred prejšnjo krizo, smo se vseeno nekaj naučili in očitno vsaj nekaterih ne ponavljamo. Ob tem pa je potrebno dodati, da današnje ugodnejše zadolževanje države vseeno ne pomeni, da sedaj lahko trošimo neomejeno, brez premisleka. In da takšno zadolževanje danes ne terja nobenega posebnega napora aktualne oblasti, zaradi česar tudi ni primerno, da se vlada z razdeljevanjem sposojenega denarja pretirano hvali in si pripisuje zasluge o večjih sposobnostih glede na pretekle “škrte” vlade.