For Europeans watching the disaster unfold in Afghanistan, it’s yet another painful reminder of their shrinking place in the world.

They felt they had warned the Americans of what would happen with a hasty withdrawal. Diplomatic cables show they weren’t listened to. Some of them had also believed President Joe Biden when he told them at the Group of Seven in the U.K. in June that the Americans would maintain a security presence in Kabul.

The truth though is that their views didn’t factor into Biden’s thinking. Germany’s Angela Merkel had been skeptical from the start about the new president’s promise that “America is back” after the years of Trumpian isolationism. Yet again the G-7 veteran was proved right.

U.K. Prime Minister Boris Johnson is hosting an emergency call on Afghanistan this afternoon where he and others will press Biden to delay the final pullout of all troops from the country to give them more time to evacuate people. The scenes of panic and despair at Kabul airport paint a bleak picture and only serve to accentuate the sense of impotence.

The U.K.’s defense chief publicly acknowledged that they are unlikely to change Biden’s mind as the Taliban warn of “consequences” if the Aug. 31 deadline for withdrawal is not met. All that is left is the open admission that not everyone will get out. 

Vir: Bloomberg

Vsi se najbrž strinjamo, da je enostransko zasledovanje cilja visoke gospodarske rasti brez upoštevanja omejenosti virov, okoljskih in socialnih učinkov ter učinkov na neenakost distribucije dohodkov problematično. Kaj nam pomaga visoka rast, če pa uničimo okolje, socialno tkivo in če si dohodke od tega prilasti peščica ljudi?

Vendar ali je smiseln tudi nasprotni cilj, da se povsem odpovemo rasti?

Po finančni krizi je vzniknila kopica konceptov in političnih strank, ki so eksplicitno bili proti rasti oziroma zagovarjali »odrast« (angl. degrowth). Tudi pri nas, najbolj očitno v programskih točkah nekdanjega gibanja za trajnostni razvoj (TRS), ki se je kasneje spojil v Levico. Problem koncepta odrasti, ki kot glavni argument proti rasti navaja okoljske razloge oziroma trajnostne vidike, je v tem, da ne upošteva t.i. »conterfactual«, torej tega, kaj bi se zgodilo, če bi se rast res zaustavila. Ta koncept izhaja iz sedanjega stanja in sedanjih razmerij in, če karikiram, sedanje razmere zamrzne pri ničelni rasti. Torej “bogati” prebivalci v razvitih državah bi živeli v »čistejšem raju«, “revni” prebivalci v revnejših predelih južne poloble in Azije, pa bi ostali še naprej revni v svojem »umazanem svetu«.

Nadaljujte z branjem→

Ponesrečen ameriški umik iz Afganistana po ponesrečeni ameriški vojaški intervenciji v Afganistanu je ponovno odprl vprašanje stroškov in smiselnosti tega početja. Podatki kažejo, da so ZDA v zadnjih 20 letih (2001-2020) za financiranje “vojne proti terorju” in njene posledice (sredstva za oskrbo in odškodnine veteranov) porabile 5,484 milijard dolarjev, pri čemer je umrlo okrog 800,000 ljudi. Jasno je, da bi lahko ZDA sredstva bistveno bolj koristno porabila (denimo za financiranje javne infrastrukture, javnega šolstva, socialne programe itd.).

Vendar pa, kot odlično ugotavlja ekonomski zgodovinar progresivne provenience Adam Tooze, na ta porabljena  sredstva ne smemo gledati iz vidika neoliberalne ekonomike, kot sta tega projekta lotila Joseph Stiglitz in Linda Bilmes v “The Three Trillion War“. Namreč financiranje vojne ni imelo učinkov izrivanja (crowding out), zaradi financiranja vojaških izdatkov sredstva niso bila odtegnjena za druge namene, to ni dvignilo obrestnih mer, zaradi katerih bi zasebniki manj investirali. Še več, nobene zgornje meje ni za financiranje javnih izdatkov, kot je ugotovil že John M. Keynes (“we can afford anything we can actually do“). Problem ni v tem, da si ZDA vojne proti terorizmu ne bi mogle privoščiti in zaradi česar bi trpeli drugi (bolj koristni) programi. O tem računovodska in neoliberalna ekonomska logika (ki izhaja iz vidika posameznika) ne moreta presojati, pač pa delno, iz funkcionalnega vidika, morda le keynesianska in sodobna makroekonomija – torej ali bi izdatki za druge namene imeli večje multiplikativne učinke in večje učinke na dolgoročno gospodarsko rast, neenakost itd.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

“Važno je sodelovati in ne zmagati” je še danes moto olimpizma, čeprav pa v realnosti štejejo predvsem dosežki. Poudarek pri spremljanju olimpijade je vsekakor ogled posameznih tekem in tekmovanj, a predvsem nas zanimajo uspehi ter dosežene medalje in z letošnjo slovensko bero smo vsekakor lahko zadovoljni. Kot majhna država nam vsaka medalja veliko pomeni, pride na naslovnice časopisja. Pravzaprav vsak dosežek odmeva precej bolj kot v državah, kjer so zabeležili vsak dan nekaj novih medalj.

Po skupnem spisku prejetih medalj smo Slovenci v Tokyu 2020 zasedli 42. mesto med več kot dvesto sodelujočimi državami, kar je glede na velikost države visoko mesto. Po zlatih medaljah smo bili celo višje, na 31. mestu. To, da nobena manjša država po številu prebivalstva ni prejela več medalj (skupaj ali zlatih), je vsekakor potrdilo te uspešnosti.

Nadaljujte z branjem→

Zanikovalci Covid-19 in anticepilci že nekaj časa kot enega izmed kronskih dokazov o škodljivosti cepljenja z “eksperimentalnimi cepivi” propagirajo članek »Worse Than the Disease? Reviewing Some Possible Unintended Consequences of the mRNA Vaccines Against COVID-19«. Avtorja članka sta upokojeni informatik ter naturopat in akupunkturist, ki sta se v novoustanovljeni anticepilski reviji malce poigrala z “znanstvenim pristopom” in, kot dokazuje Alojz Ihan, po svoje interpretirala rezultate študij, napihnila strahove ter pozabila navesti, da je večina teh strahov strokovno neutemeljenih oziroma so se v praksi izkazali kot neupravičeni. Lepota njegovega teksta je v tem, da je na vrhunski, gosposki način razkrinal to kvazi-znanstveno “dokazno argumentacijo”, brez da bi za njeno oznako sploh uporabil besedico šarlatanstvo. Vrhunski bralni užitek. Nadaljujte z branjem→

Po nekaj desetletjih neoliberalne ekonomske doktrine, kjer je država problem in ovira za učinkovito dogovarjanje med podjetji in zaposlenimi, kjer so zaposleni vedno in po definiciji “pravično” nagrajeni s plačo, ki odraža njihov mejni prispevek k outputu, se dogaja zanimiv zasuk. V času odpiranja po pandemiji, v kateri so države močno finančno spodbujale gospodarstvo, obstaja presežno povpraševanje po zaposlenih, pri čemer pa nekateri zaposleni nočejo delati za ponujeno (pre)nizko plačo. Kot da se približujemo polni zaposlenosti, za katero so poskrbele države s fiskalnim stimulusom.

In zdi se, da mnogim podjetjem ta situacija, kjer zaposleni niso zadovoljni s ponujeno plačo, ker imajo boljše opcije, ni všeč. Situacija s (skoraj) polno zaposlenostjo podjetjem ni všeč, ker ogroža njihovo pogajalsko moč. Martin Sandbu je v Financial Timesu za razlago tega nezadovoljstva mnogih podjetij priklical že skoraj pozabljenega poljskega ekonomista Michala Kaleckega, sicer sodobnika Keynesa, ki je v leta 1943 objavljenem članku “Political aspects of full employment”, navedel tri razloge:

(1) če država lahko kreira delovna mesta s fiskalnim stimulusom, se nenadoma razvodeni pomen “poslovnih sentimentov” kot odločilnega dejavnika rasti in zaposlovanja, (2) javne investicije utegnejo zmanjšati prostor za zasebne dobičke, in (3) država s politiko polne zaposlenosti jemlje pogajalsko moč podjetjem na trgu dela. Sandbu:

Nadaljujte z branjem→

Če spremljate @EricTopol, ki na twitterju najbolj ažurno spremlja znanstvene raziskave in empirične podatke glede učinkovitosti Covid cepiv, ste v zadnjem mesecu že zaznali, da (1) sedanja Covid cepiva ne ustvarjajo trajnejše imunosti proti okužbam (pri Pfizerjevi varianti mRNA cepiva se je po 6 mesecih od cepljenja učinkovitost cepiva proti okužbi s koronavirusom Delta in simptomatski (»blagi«) bolezni zmanjšala s približno 95% na približno 40%, pri Astra Zeneci pa naj bi padla celo proti 8%), in (2) da pa so cepiva (zaenkrat še) dokaj učinkovita glede preprečevanja težjega poteka bolezni (učinkovitost proti hospitalizaciji in hudi bolezni ostaja pri Pfizerjevem cepivu okrog 80% do 90%, pri Astra Zeneci pa okrog 60%). Zelo preprosto povedano, to pomeni:

1. S cepljenjem ne dosežemo imunosti, še vedno se lahko okužimo in še vedno lahko prenašamo okužbo naprej, se pa zavarujemo pred težjim potekom bolezni.
2. Vendar pa učinkovitost delovanja cepiv s časom pada (in bo padla še bolj z novimi variantami), zato bodo potrebna dodatna cepljenja (boosterji). O rizikih glede tega pa več spodaj.
3. Ni čudežnega zdravila, v jesen zato ne gremo nič bolj mirni, še vedno bomo morali uporabljati metode socialnega distanciranja (na osebni ravni) in morali se bomo navaditi živeti z virusom (tako glede načina življenja, glede preventivnih ukrepov in glede odločitev o cepljenju).

Spodaj je dober povzetek dosedanjih empiričnih ugotovitev glede učinkovitosti Covid cepiv z ustrezno filmskim naslovom. Velja prebrati. Nadaljujte z branjem→

Mitja Vilar

Ministrica za šolstvo se je dotaknila tudi vprašanja prezračevanja. Po njeni oceni v šolah zadošča naravno zračenje (z odpiranjem oken). Če pa katera šola želi dodatno prezračevanje, pa naj o tem odločajo vodstva šol.

Ne, ni mali čudež temveč je doktrina navodil za uporabo. Večina jih začne brati in upoštevati pol ure ali uro po tem, ko ji novega kupljenega izdelka na noben način ne uspe spraviti v pogon. Tudi zagnati računalniškega programa.

Dosežek uma, da se ne odvaja izdihan zrak, temveč odpira okna, je vsekakor boljši, kot da se ne stori ničesar. Je pa to odlično izhodišče za operacijske dvorane, kjer je enak problem bacilov in virusov po zraku. Ko jim bo med operacijo vroče, bo glavni kirurg reke sestri: »Odprite malo vrata, da bo prepih«. Enako na onkologiji.

Nadaljujte z branjem→