Ni povsem jasno, kaj so razmišljali lani sredi decembra na ministrstvu za zdravje oziroma v kabinetu predsednika vlade, ko so se odločili, da ne izkoristijo opcije nakupa dodatnih 410,700 doz cepiva Pfizer/BioNTech. Iz dostopnih informacij pa izhaja, da so očitno kalkulirali, da bodo namesto dražjega cepiva Pfizer/BioNTech (12 €) raje kupili več cenejšega cepiva podjetja AstraZeneca (1.78 €). Vlada je s to odločitvijo privarčevala 4.2 mio evrov (razlika v ceni 10.22€ x 410.700 doz). Vendar se je zapletlo najprej z zapoznelim dovoljenjem za uporabo AZ cepiva v EU, nato pa še z zakasnitvami pri dobavi cepiva AstraZeneca.

Slovenski vladi se kalkulacija, da bo z nabavo cenejšega zdravila nekoliko privarčevala, ni izšla, saj je s tem ostala brez 410,700 doz cepiva v drugem četrtletju letos, ko cepivo najbolj potrebuje. Z njim bi namreč lahko dvakrat cepila dobrih 200,000 oseb v najbolj ranljivih skupinah, kar bi omogočilo tako bolj učinkovito zajezitev tretjega vala epidemije kot hitrejše odpiranje javnega življenja in gospodarstva v drugem četrtletju.

Posledice te napačne odločitve vlade so na dlani – zaradi nje bo potrebno dlje časa imeti zaprt del gospodarstva in grozi nevarnost, da se bo okužilo več ljudi, da bo več ljudi hospitaliziranih in več ljudi umrlo, kot bi brez te napake vlade. Ekonomske stroške lockdowna lahko ocenimo prek izgubljenega BDP. V zadnjem četrtletju 2020, ko je veljal režim lockdowna za nekatere storitvene dejavnosti (gostinstvo, servisi, trgovine z nenujnimi dobrinami, kozmetične storitve itd.), je slovenski BDP glede na isto obdobje 2019 upadel za 4.2% oziroma za 527 mio evrov. Preračunano na dan (92 dni) je strošek lockdowna znašal 5.7 mio evrov na dan (dejansko še več, če odbijemo nedelje in praznike). Našo državo torej en sam dan lockdowna stane več, kot je vlada “privarčevala” z odločitvijo, da ne izkoristi možnosti za nakup dodatnih količin cepiva Pfizer/BioNTech.

Nadaljujte z branjem→

Aljoša Harlamov

Naslednjih 14 dni bo ključnih za vse tiste, ki še vedno ne razumejo, kako pomembna pri vodenju epidemije je pomirjujoča, dvosmerna in jasna, strokovno utemeljena komunikacija, ki v javnosti ustvarja zaupanje in nagovarja družbo kot skupnost z enotnim ciljem.

Potem ko so cepljenje s cepivom podjetja AstraZeneca ustavili v večini držav EU, Slovenija pač ni imela velike izbire. Toda zelo pomembno bo, kako v vmesnem času, ko čakamo na odgovore o korelaciji s strdki, nagovarja javnost in kako bo komunicirala verjetno potrditev cepiva.

Zadnje dni smo bili ob prvih novicah o težavah po celjenju z AstraZeneco že priča množični histeriji; ko so po relativno milih in pričakovanih stranskih posledicah in odzivih imunskega sistema, ki jih očitno spet ni nihče (dobro) skomuniciral, zbolevali celi šolski kolektivi.

Nadaljujte z branjem→

ZDA so dale na voljo anonimizirane podatke o 425,000 okuženih s Covid-19, ki vključujejo spol, starost ter povezane bolezni. Na tej osnovi so pri The Economistu naredili preprost statistični model, ki za skupino necepljenih ljudi določene starosti, spola in kombinacije sočasnih bolezni ocenjuje delež ljudi, ki bi bil hospitaliziran ali umrl v 30 dneh od diagnoze Covid-19. Drugače povedano, model pove, kakšna je povprečna verjetnost, če ste denimo moški, stari 50 let in nimate sočasnih rizičnih bolezni ali lastnosti, da boste v primeru okužbe s Covid-19 potrebovali hospitalizacijo ali umrli.

Spodnja slika kaže krivuljo obeh verjetnosti za moške brez sočasnih rizičnih bolezni in lastnosti. Kot lahko vidite, je za moške, mlajše od 20 let, verjetnost hospitalizacije in smrti v primeru okužbe zanemarljivo majhna (manjša od 1% oziroma 0.1%). Verjetnost za oboje se poveča šele po 50. letu in strmo narašča po 60. letu starosti.

Nadaljujte z branjem→

Dober thread Maria Zechnerja glede histerije, ki so jo naredili mediji zaradi nekaj stranskih učinkov pri cepljenju s cepivom AstraZenece. Pri tem je karakteristično, da se večina medijev, ki je sprožila paniko in mnoge odvrnila od cepljenja proti Covid-19, ni niti toliko potrudila, da bi pregledala informacijsko gradivo glede delovanja cepiv, alergijskih reakcij in možnih zapletov ter primerjala te učinke med različnimi cepivi. Seveda je veliko bolj atraktivno za medije objaviti informacijo, da je nekdo umrl ali dobil strdke, kot pa se potruditi in preveriti ali so ti dogodki v vzročni zvezi s cepljenjem ter cepljenjem samo s konkretnim zdravilom ali pa gre za podobne učinke vseh cepiv ter ali te številke odstopajo od pričakovanih. To je seveda posledica poslovnega modela digitalnih medijev, ki jih zanima samo gledanost.

Nadaljujte z branjem→

V sredo je vlada ponovno podaljšala epidemijo za še en dodatni mesec. Hkrati pa je kljub drugačnemu mnenju epidemiološkega kolegija NIJZ, da v tem trenutku policijska ura z epidemiološkega vidika ni potrebna, ohranila policijsko uro. Pri tem velja opozoriti, da je epidemiološka stroka od samega začetka ukrep policijske ure označevala kot nepotreben in neučinkovit, vlada pa je mnenje stroke vedno preslišala.

Epidemiološka stroka je od začetka drugega vala, jeseni lani, poudarjala, da policijska ura v kontekstu popolnega zaprtja javnega življenja, kot so javne prireditve in združevanja, prepovedi gibanja med občinami in regijami ter dodatno ob zaprtju gostinskih obratov, ni smiselna. Če se ni mogoče srečevati in družiti in če so gostinski lokali zaprti, policijska ura ponoči prav z ničemer ne prispeva k preprečevanju širjenja okužb. Ne obstajajo nobeni posebni sevi virusa, ki bi se bolj ekstenzivno širili ponoči kot pa podnevi na delovnih mestih, ki pa so zares žarišče okužb. Vendar slednje jemljemo v zakup z namenom zmanjševanja splošne gospodarske škode.

Ob uvedbi policijske ure lani 19. oktobra, se je notranji minister Aleš Hojs skliceval na tuje izkušnje, rekoč, da »izkušnje iz tujine kažejo, da je širjenje okužb posledica privatnega druženja v nočnem času.« Vendar je bila to grda manipulacija, saj ni navedel nobene konkretne izkušnje ali analize, ki bi to potrjevala. In je tudi ne more, ker ne obstaja nobena baza podatkov, ki bi vključevala podatek o tem, ali so se ljudje okužili v nočnem času v privatnem druženju.

Nadaljujte z branjem→

Če priznavajo ali ne, je večina akademikov zelo jasno ideološko opredeljena, čeprav svoj svetovni nazor prikriva za zaveso objektivnosti »čistega znanstvenega pristopa«.

Ena izmed vrlin, ki jih v življenju najbolj cenim, sta iskrenost in osebna poštenost. V to kategorijo štejem tudi intelektualno poštenost. Vsi delamo strokovne in drugačne napake, večinoma v najboljši veri, da delamo prav. Toda pogosto zaradi nepopolne informiranosti, premalo kompleksnega vpogleda ali celo preveč subjektivnega oziroma čustvenega pogleda na zadevo nekatere zadeve ali osebe preprosto napačno ocenimo in se zato napačno odločimo. Naredili smo napako, ker smo živeli v zmoti ali bili pristranski. In takrat nastopi odločilen trenutek: kaj naredimo, ko spoznamo, da smo živeli v zmoti in naredili napako? Se opravičimo sebi in drugim, ali (se) delamo in živimo še naprej, kot da do spoznanja o tem, da smo ravnali narobe, ne bi nikoli prišlo?

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Kot smo lahko prebrali v medijih, je svet za debirokratizacijo pripravil zakonske spremembe za zmanjšanje administrativnih postopkov. Predloge je vlada v četrtek (11.3.) že obravnavala in na naslednji seji naj bi razpravo  nadaljevali. Med predlogi je eden najbolj odmevnih seveda predlog uvedbe “socialne kapice”, torej omejitve plačevanja socialnih prispevkov nad določenim zneskom plače. Takšen predlog se je v zadnjih letih pojavljal že velikokrat, a nikoli ni prišel do faze potrditve. Kljub močnemu zavzemanju s strani gospodarstva so očitki o uvajanju davčnih ugodnostih za najbogatejše prevladali in zato takšnega predloga do sedaj ni upala sprejeti še nobena vlada. Glede na trenutno politično voljo na eni strani in glede na dejstvo, da trenutno denar in javno-finančne posledice niso kak poseben zadržek, obstaja precejšnja možnost, da bo predlog o uvedbi omejitev za plačevanje socialnih prispevkov tudi sprejet.

Ob tem je vsekakor potrebno poudariti, da so v Sloveniji najvišji prejemki resnično močno  obdavčeni, precej več kot v večini držav EU (in še bolj izven EU). Pri plači nad okoli 4.500 eur neto mesečno je potrebno za vsakih dodatnih 100 evrov “v žep” plačati še 200 evrov davčnih obveznosti (socialnih prispevkov in dohodnine). Zaradi tega so se tudi pojavljali predlogi, da bi nad določenim zneskom, podobno kot to velja v večini držav EU, plačevali samo še dohodnino (50 % od bruto zneska), ne pa več socialnih prispevkov za zdravstveno varstvo in pokojninsko zavarovanje. Kot argument se poleg primerljivosti z drugimi državami navaja tudi dejstvo, da zaradi dodatnih vplačil za pokojninsko zavarovanje vplačniki nimajo višjih pokojnin (te so navzgor omejene), seveda pa tudi nič večje pravice iz naslova zdravstvenega zavarovanja.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Dr. Dušan Keber že skoraj pol leta prizadevno širi resnico, da se virus Sars Cov-2 prenaša predvsem aerosolno in manj kapljično. Zato so ukrepi, ki so naravnani predvsem na preprečevanje kapljične okužbe neustrezni, zaradi česar se virus uspešno in skoraj neovirano prenašajo naprej ter pandemija nikakor ne začne zares usihati.

Dr. Keber ima nedvomno prav, ker svoje trditve zelo jasno strokovno argumentira, njegove trditve pa v celoti potrjujejo statistike o pandemiji, ki jih vzorno zbirajo in obdelujejo znanstvene institucije celega sveta. Teorijo o aerosolnem prenašanju COVID 19 so znanstveno obrazložile tudi v svetovnem merilu priznane znanstvene avtoritete, kar vse je tudi objavljeno in obdelano v pomembnih znanstvenih publikacijah.

Nadaljujte z branjem→

Malce limonadasto, ampak – “vroče poletje” zmaga. Sanjam jadranje.

No, to sanjam, morje in to štimungo

Današnji uvodnik Grege Repovža v Mladini mi je zelo všeč. Govori o tem, da na sredini seveda potrebujemo močno politično silo, vendar ali ne bi – glede na izkušnje z dosedanjimi (enoimenskimi) strankarskimi projekti, ki so “plesali le eno poletje” – bilo bolj racionalno razmisliti o tem, “kako vzpostaviti platformo, ki bi dejansko povezala vse te, ki so že v politiki in ki delujejo tako na državni ravni kot na lokalni v strankah LMŠ, SAB, SMC in DeSUS ter imajo seveda jasen odnos do današnjega načina vladanja?“. S tem stališčem se seveda načelno strinjam in sem se tudi sam intimno za to zavzemal. Vendar se lahko strinjaš le, dokler na stvari gledaš od zunaj. Recimo temu romantični pogled.

Toda ta reducirani romantični pogled se hitro razbije, ko začneš upoštevati kompleksnost situacije na politični sredini skozi prizmo strankarske ekonomike. Ko torej reducirano enačbo LS = LMŠ + SAB + SMC + DeSUS razširiš v sistem enačb (vsaka stranka je svoja enačba). Sistem 5 enačb s petimi neznankami je v matematiki sicer trivialno rešljiv, v kompleksnem političnem svetu pa izjemno težko. Da bi dobili rešitev, ta sistem enačb zahteva, da je izpolnjen pogoj, ki ga je Repovž zapisal v spodnjem odstavku:

Sta se na primer Alenka Bratušek in Marjan Šarec pripravljena umakniti z vodstvenih položajev in poiskati nekega skupnega močnega vodjo stranke? Je SMC že pred volitvami zmožna narediti obrat in se odreči sedanjemu vodstvu (Počivalšku in Zorčiču) ter se priključiti združeni stranki? So v DeSUS zmožni uvideti, da le z združitvijo lahko obstanejo? So vsi skupaj zmožni najti voditelja, resnega samostojnega človeka?

Preprosto rečeno, rešitev tega sistema enačb je, da se najde “novi Drnovšek” in da so se strankarski voditelji četverice strank na sredini pripravljeni odpovedati svoji identiteti (svoji “enoimenski blagovni znamki”), svojemu voditeljstvu ter da bodo temu sledili tudi poslanci obeh sedanjih vladnih koalicijskih partneric.

Nadaljujte z branjem→