Alternativni predlog uvedbe socialne kapice

Bine Kordež

Kot smo lahko prebrali v medijih, je svet za debirokratizacijo pripravil zakonske spremembe za zmanjšanje administrativnih postopkov. Predloge je vlada v četrtek (11.3.) že obravnavala in na naslednji seji naj bi razpravo  nadaljevali. Med predlogi je eden najbolj odmevnih seveda predlog uvedbe “socialne kapice”, torej omejitve plačevanja socialnih prispevkov nad določenim zneskom plače. Takšen predlog se je v zadnjih letih pojavljal že velikokrat, a nikoli ni prišel do faze potrditve. Kljub močnemu zavzemanju s strani gospodarstva so očitki o uvajanju davčnih ugodnostih za najbogatejše prevladali in zato takšnega predloga do sedaj ni upala sprejeti še nobena vlada. Glede na trenutno politično voljo na eni strani in glede na dejstvo, da trenutno denar in javno-finančne posledice niso kak poseben zadržek, obstaja precejšnja možnost, da bo predlog o uvedbi omejitev za plačevanje socialnih prispevkov tudi sprejet.

Ob tem je vsekakor potrebno poudariti, da so v Sloveniji najvišji prejemki resnično močno  obdavčeni, precej več kot v večini držav EU (in še bolj izven EU). Pri plači nad okoli 4.500 eur neto mesečno je potrebno za vsakih dodatnih 100 evrov “v žep” plačati še 200 evrov davčnih obveznosti (socialnih prispevkov in dohodnine). Zaradi tega so se tudi pojavljali predlogi, da bi nad določenim zneskom, podobno kot to velja v večini držav EU, plačevali samo še dohodnino (50 % od bruto zneska), ne pa več socialnih prispevkov za zdravstveno varstvo in pokojninsko zavarovanje. Kot argument se poleg primerljivosti z drugimi državami navaja tudi dejstvo, da zaradi dodatnih vplačil za pokojninsko zavarovanje vplačniki nimajo višjih pokojnin (te so navzgor omejene), seveda pa tudi nič večje pravice iz naslova zdravstvenega zavarovanja.

Takšne predloge so v zadnjih letih praviloma argumentirali tudi s poudarjanjem, kako je potrebno davčno razbremeniti strokovnjake, “inženirje”, sposobne ljudi, ki nam zaradi tega uhajajo v tujino. To seveda ne drži, ker le redki mladi strokovnjaki prejemajo plače nad na primer 5 tisoč eur bruto mesečno in še manj zaradi davkov odhajajo v tujino. Za odhod so praviloma razlogi neustrezna in slabše plačana delovna mesta v primerjavi s priložnostmi v tujini. Visoke plače in obdavčitve, ki se s predlogom želijo znižati, se praviloma izplačujejo predvsem v menedžerskih krogih (no, kot beremo zadnje dni, tudi med zdravniki), kjer je davčna obremenitev res visoka.

Res pa je, da si zaradi tega v manjših, zasebnih družbah visokih plač niti ne izplačujejo, ker imajo druge, davčno bolj ugodne možnosti izplačil. V večjih družbah pa pač to dejstvo sprejmejo in ustrezno povišajo bruto plačo da dosežejo pričakovano neto izplačilo. Ko družba dosega deset in več milijonov eur dobička, se ne želi obremenjevati z nekaj dodatnimi tisoči evrov davkov za ustrezno plačilo ključnih kadrov. Ti zaradi tega vsekakor ne bežijo v tujino, nedvomno pa posebej tuja podjetja iščejo poti za davčno optimiranje izplačil, tudi preko zaposlovanja v drugih davčnih okoljih.

Nasprotniki zniževanja davčnih obremenitev pa vidijo takšen predlog predvsem kot razbremenjevanje že danes najbolje plačanih ljudi v državi (ki so po mnenju večine že tako previsoko nagrajeni), pomemben razlog nasprotovanju predlogov pa je tudi izpad javnofinančnih prihodkov. Ker je to zelo občutljiva tema, si vlade in poslanci do sedaj tega niso upali uvesti.

Predlagana rešitev uvedbe socialne kapice

Na mizi je torej predlog po katerem bi od plač nad 6.000 eur bruto mesečno plačevali socialne prispevke samo do najvišje osnove 6 tisoč eur, vsa izplačila nad tem pa bi bila davčno obremenjena s 50 % dohodnino. Če mora danes torej nekdo za vsakih 100 eur dodatnega neto prejemka plačati državi še 200 eur davščin, bi jih po novem po doseženem pragu 6.000 eur bruto “samo še” 100  eur. Ljudi, ki danes prejemajo višji bruto prejemek od 6 tisoč na mesec in ki bi jim predlog povečal neto prejemek, je v Sloveniji dobrih 10 tisoč. Skupaj je v Sloveniji sicer zaposlenih okoli milijon ljudi in predlog se torej nanaša na približno odstotek zaposlenih. Številka je okvirna, ker imamo zadnje podrobnejše podatke o strukturi dohodninskih zavezancev šele za leto 2018. Zgornja ocena in nadaljnji izračuni temeljijo na predpostavki, da so se v zadnjih dveh letih povečali prejemki v vseh dohodkovnih razredih podobno, z enakimi stopnjami rasti (trenutne plače so okoli 10 % višje kot v letu 2018).

Ta odstotek najbolje plačanih oseb danes od svojih prejemkov vplača v javne blagajne približno 700 milijonov eur davščin (prispevkov in dohodnine) od sicer skupaj zbranih dobrih 9 milijard eur (6-odstotni delež). Ne vem ali je v tekstu predloga naveden tudi izpad prihodkov v javne blagajne, a po današnji strukturi bi to pomenilo okoli 135 milijonov izpada dohodkov na leto (s čemer se danes ob milijardnih primanjkljajih, tako nihče posebej ne obremenjuje). Od tega bi ZPIZ izgubil 120 mio eur, Zavod za zdravstveno varstvo pa 68 mio eur. Na drugi strani pa bi bilo zaradi višje osnove več vplačane dohodnine (53 mio), torej povečanje prihodkov proračuna. To je neposredni učinek na dohodnino in prispevke, lahko pa znesek zmanjšamo še za kakšnih 10 milijonov, ker bo zaradi nižjih stroškov dela v podjetjih več dobička in posledično plačanega več davka od dohodka pravnih oseb.

Ta izračun temelji na predpostavki, da se uvaja kapica (omejitev) za plačilo vseh prispevkov, torej prispevke iz plače (plačane s strani zaposlenega) ter na plačo (plačane s strani delodajalca). Predlog pomeni nižje stroške za delodajalce (okoli 80 milijonov učinka za podjetja na letnem nivoju) ter tudi višje prejemke za posameznike z bruto plačo višjo od 6 tisoč eur mesečno (skupni znesek višjih prejemkov ljudi znaša okoli 55 milijonov eur). Oseba z 10 tisoč eur mesečne bruto plače bo tako dobila na leto približno 5 tisoč eur več v žep, nekdo s 15 tisoč plače pa 11 tisoč dodatnih neto prejemkov v celem letu.

Alternativna varianta uvedbe socialne kapice

Tu pa je mogoče potrebno izpostaviti, da predlog uvedbe omejitev pri plačevanju socialnih prispevkov oz. zelo visoke obdavčitve najvišjih plač izhaja iz cilja, da se podjetja razbremeni visokih stroškov zaposlovanja najbolj strokovnega kadra. Ker so seveda plače in vse pogodbe o plačah opredeljene z bruto zneski plač, bo pomemben del davčne razbremenitve šel tudi v višje neto plače in ne samo v razbremenjevanja stroškov dela.

S tega vidika bi bilo mogoče vseeno smiselno razmišljati o varianti, da bi za iste javno-finančne učinke (torej izpad 135 milijonov zbranih davčnih obveznosti) razbremenili samo delodajalce. Da bi torej za teh 135 milijonov v celoti zmanjšali stroške dela v družbah, ki zaposlujejo in plačujejo najbolj strokoven kader. S tem bi postala ta podjetja v večji meri “konkurenčnejša”, kot bomo velikokrat brali  v argumentaciji uvedbe takšnega predloga.

Takšna varianta bi podjetjem še vedno omogočala, da zaradi davčne razbremenitve, posamezniku plačo tudi povečajo in del učinka prenesejo tudi na zaposlene. A to bi bila to avtonomna odločitev podjetnika in zaposlenega in ne avtomatično povečanje neto prejemkov kot je predvideno v aktualnem predlogu. V predlogu, kot ga lahko razumemo na osnovi medijskih objav – konkretni predlogi zakonskih rešitev namreč niso znani.

Če so se v nekem podjetju odločili, da direktorja nagradijo s 6 tisoč eur neto mesečne plače, so pač določili bruto plačo v višini 12.100 eur, da so dobili takšno neto izplačilo. S predlogom uvedbe socialne kapice, bo tak posameznik sedaj dobil na mesec 660 eur večje neto izplačilo, dodatno pa bi se podjetju stroški dela znižali za 970 eur (v konkretnem primeru bi država izgubila skupaj 1.630 eur davčnih prilivov mesečno). V primeru vzpostavitve omejitve plačevanja prispevkov samo na bruto plače z mejo 4.700 eur, pa bi takšno podjetje znižalo stroške za 1.200 eur, neto prejemek posameznika pa bi bil enak. Seveda pa lahko podjetje takšnemu zaposlenemu potem dvigne plačo in del davčnih ugodnosti prenese nanj.

Takšen predlog nižje “kapice”, a samo za prispevke, ki se plačujejo na plačo s strani delodajalca, bi zajel tudi večje število zaposlenih z višjimi plačami. Omenjenih 135 mio znižanih davčnih obveznosti bi se razporedil na širši krog ljudi (25 tisoč) z višjimi prejemki in ne samo na 10 tisoč prejemnikov najvišjih plač. Namesto, da bi za 55 mio eur povečali plače nekaj tisoč najbolje plačanim ljudem, bi ta znesek namenili za znižanje stroškov dela naslednjih deset tisoč ljudi na lestvici najvišjih dohodkov.

Razlike v višini obdavčitve so lepo vidne tudi iz naslednjih dveh slik, ki kažeta višino obdavčitve plač po obstoječih davčnih stopnjah, predlagano uvedbo kapice (rdeče) ter alternativni predlog (zeleno). Odstotki pomenijo skupni znesek vseh davčnih obveznosti (dohodnina in socialni prispevki) v primerjavi z neto izplačilom.

Na prvi sliki je obdavčitev celotne plače (zneski bruto plač so na spodnji osi), ko se po obstoječi zakonodaji, davčna stopnja postopno povečuje (modra črta), medtem ko bi po predlagani varianti (rdeča) ostala na okoli 95 %. Po alternativni varianti (zelena) pa se dvigovanje obdavčitve zniža glede na obstoječo, a se začne nekaj prej kot po predlagani varianti.

Kapica 1

V drugi sliki pa je prikaz obdavčitve, če jo gledamo kot mejno, torej kot obdavčitev dodatnega prejemka. Ta je seveda višja kot obdavčitev celotne plače, ker je prvi del plače obdavčen precej manj in zato je skupna obdavčitev plač tudi manjša. Po trenutno veljavni zakonodaji je že pri 2.000 eur bruto plače dodatni neto prejemek skupaj obdavčen s 100 %, kar se potem dviguje vse do skoraj 200 %. Po predlagani uvedbi kapice, bi bil dodatni dohodek najprej obdavčen celo manj, nato pa po 100 %. Po alternativni varianti pa je obdavčitev nekje vmes, le da se zniža že nekaj prej in zajame dodatnih deset tisoč ljudi s plačo med 4,7 do 6 tisoč eur bruto mesečno.

Kapica 2

Povzetek

Obstoječi predlog vzpostavitve socialne kapice v višini 6 tisoč eur prinaša torej davčno razbremenitev podjetij in posameznikov za okoli 135 mio eur letno (upoštevaje trenutno višino plač), a samo za deset tisoč najbolje plačanih ljudi v državi. Glede na ozek krog prejemnikov ugodnosti in tudi dvig neto prejemkov v najvišjih razredih bi bilo vredno razmisliti o varianti, da bi socialno kapico (omejitev plačevanja prispevkov) postavili sicer nižje, a samo za prispevke, ki jih plačujejo podjetja. Finančni učinek za državo bi bil enak, bi pa povečali obseg upravičencev do teh ugodnosti. Predvsem pa bi s tem znižali predvsem stroške dela za podjetja, kar je najbrž osnovni namen predlaganih sprememb in ne tudi avtomatično dvigali najvišje neto prejemke zgornjega odstotka zaposlenih. Kjer pa bi podjetja ocenila, da je to smiselno, pa imajo še vedno možnost, da dvignejo bruto plačo in del ugodnosti namenijo tudi zaposlenim.

Ta alternativna varianta seveda izhaja iz predpostavke, da ima država resen namen znižati obdavčitve najvišjih prejemkov. Te obdavčitve so res zelo visoke, a bo verjetno vseeno potekala ostra razprava, čee je ta popravek res nujen. Kot rečeno, ima tako visoke prejemke samo relativno ozek krog ljudi, ki pač drugih (davčno ugodnejših) načinov izplačevanja dohodka nima in so to prisiljena plačati. Mogoče bo sicer predlagana davčna razbremenitev pripeljala v državo kake prejemnike višjih dohodkov, ki jih danes izplačujejo kje drugje ali na kak drug način. To bo povrnilo nekaj izgube javno-finančnih prilivov, čeprav verjetno zelo malo od izpadlih 135 mio eur po trenutnem predlogu.

Zanimivo pri tem je, kako bi bili še pred letom, v času proračunskega presežka, zelo kritični do izpada teh sredstev. Danes, ko se srečujemo z milijardnimi primanjkljaji pa o tej številki sploh ne bomo nič brali. Oktobra lani, ko je svet za debirokratizacijo predstavil prve predloge, se s temi “malenkostmi” (javno-finančnimi učinki) sploh ni ukvarjal.

Dodamo lahko še, da pa ta predlog seveda nima kakšne povezave s sicer vsekakor dobrodošlimi ukrepi za odpravljanje administrativnih ovir. Gre samo za predlog drugačne obdavčitve dohodkov, ki postopkov ne poenostavljajo (nekoliko jih bodo celo zapletli). Zakaj je potrebno, da ga “vrivamo” v ta paket sprememb, pa je že drugo vprašanje.

%d bloggers like this: