Ko politična romantika zunanjih opazovalcev nasede na realizmu strankarske ekonomike

Današnji uvodnik Grege Repovža v Mladini mi je zelo všeč. Govori o tem, da na sredini seveda potrebujemo močno politično silo, vendar ali ne bi – glede na izkušnje z dosedanjimi (enoimenskimi) strankarskimi projekti, ki so “plesali le eno poletje” – bilo bolj racionalno razmisliti o tem, “kako vzpostaviti platformo, ki bi dejansko povezala vse te, ki so že v politiki in ki delujejo tako na državni ravni kot na lokalni v strankah LMŠ, SAB, SMC in DeSUS ter imajo seveda jasen odnos do današnjega načina vladanja?“. S tem stališčem se seveda načelno strinjam in sem se tudi sam intimno za to zavzemal. Vendar se lahko strinjaš le, dokler na stvari gledaš od zunaj. Recimo temu romantični pogled.

Toda ta reducirani romantični pogled se hitro razbije, ko začneš upoštevati kompleksnost situacije na politični sredini skozi prizmo strankarske ekonomike. Ko torej reducirano enačbo LS = LMŠ + SAB + SMC + DeSUS razširiš v sistem enačb (vsaka stranka je svoja enačba). Sistem 5 enačb s petimi neznankami je v matematiki sicer trivialno rešljiv, v kompleksnem političnem svetu pa izjemno težko. Da bi dobili rešitev, ta sistem enačb zahteva, da je izpolnjen pogoj, ki ga je Repovž zapisal v spodnjem odstavku:

Sta se na primer Alenka Bratušek in Marjan Šarec pripravljena umakniti z vodstvenih položajev in poiskati nekega skupnega močnega vodjo stranke? Je SMC že pred volitvami zmožna narediti obrat in se odreči sedanjemu vodstvu (Počivalšku in Zorčiču) ter se priključiti združeni stranki? So v DeSUS zmožni uvideti, da le z združitvijo lahko obstanejo? So vsi skupaj zmožni najti voditelja, resnega samostojnega človeka?

Preprosto rečeno, rešitev tega sistema enačb je, da se najde “novi Drnovšek” in da so se strankarski voditelji četverice strank na sredini pripravljeni odpovedati svoji identiteti (svoji “enoimenski blagovni znamki”), svojemu voditeljstvu ter da bodo temu sledili tudi poslanci obeh sedanjih vladnih koalicijskih partneric.

Zgornja predpostavka je preprosto preveč močna oziroma ni realistična. Ni se izšla že v primeru koalicije KUL, kjer je bil pristanek obeh sredinskih strank (LMŠ, SAB) zgolj na projektno ohlapno konfederacijo (brez skupnih koalicijskih simbolov in enovitega vodenja in nastopanja v javnosti), medtem ko se poslanci obeh drugih sredinskih strank (SMC, DeSUS) temu efektivno niso želeli pridružiti. Logika slednjih je seveda jasna (ohranjanje materialnega položaja do konca mandata in popolni spregled dolgoročne vizije lastne in strankarske prihodnosti). Toda enako lahko razumljiva je logika prvih dveh strank, ko jo pogledate skozi prizmo strankarske ekonomike. Naj jo spodaj zelo na kratko razložim.

Na stranke je treba gledati kot na poslovni podvig, torej podjetje. Temelj za vsak poslovni podvig je poslovni načrt, torej poslovni motiv ter kalkulacija stroškov in koristi po določeni časovni dinamiki, kjer mora na koncu neto sedanja vrednost projekta biti pozitivna, da se splača iti v projekt. Nakar pa je treba vzdrževati to pozitivno sedanjo vrednost oziroma ves čas maksimirati dolgoročne neto prihodke (skupne koristi). To pomeni:

Prvič: Oseba A bo ustanovila svojo stranko, ker želi sebi in nekaj ožjim sodelavcem omogočiti službo (stalni dohodek) ter vpliv. Projekt je uspešen, če stranka pride čez 4-odstotni volilni prag, če torej ob 50% volilni udeležbi (900,000 oddanih glasov) stranka dobi vsaj 36,000 glasov. To stranki zagotovi 4 poslanska mesta in načeloma 4 solidno plačane službe za 4 leta. Z nekaj srečnih spletov okoliščin pride stranka morda tudi v koalicijsko vlado, kar pomeni potem še pozicije (plače in vpliv!) ministrov, državnih sekretarjev, svetovalcev in referentov ter možnosti kadrovanja v podjetjih, ki jih lastniško obvladuje država. Višji kot je strankin tržni delež na volitvah, večji je obseg prihodkov in vsota vseh koristi.

Drugič: V slovenskem proporcionalnem volilnem sistemu z nizkim volilnim pragom ne velja resnica iz fizike, da je celota več kot vsota delov. V našem volilnem sistemu se ne splača združevati strank, saj združena stranka ne dobi večjega tržnega dela, kot bi ga dobili dve samostojni stranki (najbolj znan neuspešen poskus je bila združitev SKD in SLS ter kasnejše razbitje spet na dva dela). Precej bolj se splača pred volitvami nastopati ločeno in se povezati v skupno koalicijo šele po volitvah, saj na ta način iztržek maksimira tako vsaka stranka zase kot koalicija obeh strank. Z združitvijo strank pred volitvami bi stranka ogrozila svoje prihodke (in druge koristi), prav tako pa obstaja tveganje, da bi združena stranka ogrozila tudi skupne koristi (ker bi verjetno dobila manj glasov kot dve samostojni stranki). (Seveda bi se igra spremenila, če bi se spremenili temeljni parametri volilnega sistema – sprememba v smeri večinskega sistema ali zvišanja volilnega praga. Kar pa se seveda ne bodo, ker natanko tak sistem odgovarja sedanji strankarski strukturi).

Tretjič, tak volilni sistem spodbuja ločeno delovanje in nastopanje posamičnih strank pred volitvami. Tak sistem spodbuja maksimalno politično diferenciacijo. Gre za koncept monopolistične konkurence, v katerem mora vsak ponudnik svoj produkt (blagovno znamko) čim bolj diferencirati od drugih. Mora poudarjati svojo specifično identiteto, svojo edinstvenost, potencirati mora drobne razlike do drugih v osnovi enakih produktov. Danes je v politiki dovolj že le eno ime, en obraz. Če hočete, naš volilni sistem spodbuja “narcisizem majhnih razlik“, kot ga imamo danes. Vendar pa tak sistem ne spodbuja zgolj diferenciacije (ali narcisizma majhnih razlik) zgolj pred volitvami, pač pa ves čas delovanja bodisi v opoziciji bodisi v vladi. Zato tako pogosto gledate ločene novinarske konference strankarskih voditeljev, ali da so na novinarski konferenci na skupno temo prisotni voditelji vseh strank (da ne bi posamezni voditelj požel koristi na račun ostalih). Temu je namenjeno poudarjanje, da je ne vlada, pač pa “stranka X zagotovila to in ono” itd. Zato boste denimo težko (le izjemoma) videli, da voditelj ene stranke ali njegovi poslanci retvitajo stališče voditelja druge, konkurenčne stranke. Gre za vsakodnevno politično borbo za kruh. Vsak dan je treba nabirati točke naskoka pred konkurenti. Vsak dan se vozi po ena etapa Tour de France.

No, ko enkrat na politično sceno v Sloveniji pogledate iz vidika te strankarske ekonomike, vam v trenutku postane jasno, zakaj romantični pogled na združevanje strank na sredini “proti skupnemu sovragu” (pa naj bo ta še tako nedostojen, zloben, “fašistični” itd.) nima možnosti za uspeh. Dlje kot do projekta KUL (projektne konfederacije strank) ne pridete. Tudi če zanemarite politični prestiž in osebne zamere, se akterjem sredinske politične scene, ki seveda znajo izvrstno kalkulirati, združevanje pod enotno blagovno znamko in pod enim (novim) voditeljem preprosto ne splača. Politično združevanje zmanjša njihovo “blaginjo” v primerjavi s samostojnim nastopanjem. To je objektivno pogojena realnost slovenske politične scene.

Preprosto rečeno, v razmisleku, kako naprej, politična romantika zunanjih opazovalcev nasede na realizmu strankarske ekonomike.

One response

  1. Danes dva tehtna zapisa (ena resnica in ena zahteva) v medijih:

    1. Resnica: Ustanovitev politične stranke je biznis.

    To itak vemo vsi ampak, ko to Jože preprosto in lepo zapiše, se tega tudi s sekiro ne da razdreti (ruski pregovor). Političnim strankam in njenim »biznismenom«; ideologije, koristi države in dobrobiti državljanov ni mar.

    2. Zahteva: Resorna ministrstva naj vodijo strokovnjaki

    V pismih bralcev časopisa Delo pravi Emil Milan Pintar, da morajo državna ministrstva voditi strokovnjaki. Logično! Bi se peljali z ladjo na kateri bi potniki po politični liniji izvolili kapetana brez kakršnih koli kriterijev. Jaz tudi ne! A žal vsi skupaj počnemo ravno to v državi kjer živimo. Rezultati so vidni.

    Zdi se kot, da sta zapisa že delček osnutka programa novo nastajajočega političnega sistema, ki bo državljanom vrnil oblast in politikom naložil opravljanje političnega dela v korist državljanov.

    Pot je prava.

<span>%d</span> bloggers like this: