Moj trenutno najboljši slovenski bend (pa še kar) raztura.

Kot pravijo s svoji voščilnici:”Niso pravi cajti, da bi se kregali! Mejte se radi!“

Mnoge je pred meseci zbodel govor, Jeroma Powella, predsednika Fed, v katerem je kot enega izmed pozitivnih učinkov denarne politike Fed omenil tudi zmanjševanje rasnih razlik. Mnogi so bili zgroženi, nekateri pa so presenečeni. Powell je pri tem imel v mislih, da Fed s svojo agresivno denarno politiko, kjer ob stabilnosti cen primarno skrbi za polno zaposlenost (dualni mandat Fed), dejansko poskuša minimizirati izgube zaposlenosti zaradi poslovnih ciklov. Pri tem je učinek na črnski del populacije bistveno večji, saj v povprečju delajo na delovnih mestih, ki so močneje podvržena fluktuacijam zaradi kriz.

Tak nadproporcionalno pozitiven učinek Fed na zaposlenost, in s tem na plače oziroma razliko v plačah med črnskim in belskim delom populacije v ZDA, je seveda logičen. Toda čeprav se zelo lepo sliši v govoru predsednika Fed ali bankirjev na Wall Streetu, je ta učinek dejansko minoren. Minoren v primerjavi s tem, kolikor pridobi belsko prebivalstvo z akomodativno denarno politiko Fed. V še vroči raziskavi “Monetary Policy and Racial Inequality” so Bartscher, Kuhn, Schularick & Wachtel (2021) ovrednotili učinke denarne politike Fed na tipično črnsko in tipično belsko gospodinjstvo (seveda gre za povprečja, ki skrijejo še bistveno večje učinke). Ocenili so, da zaradi spremembe obrestne mere za 100 bps (1%) in s tem zmanjšane brezposelnosti tipično črnsko gospodinjstvo v treh letih pridobi kumulativno 100 dolarjev oziroma 0.19% letnega dohodka. Na drugi strani pa zaradi te spremembe denarne politike tipično belsko gospodinjstvo v treh letih poveča svoje premoženje za 17%. Seveda, belska gospodinjstva imajo v povprečju v lasti več vrednostnih papirjev in nepremičnin, zato pridobijo bistveno več.

Če pa tukaj upoštevate še izjemno neenakomerno porazdeljeno premoženje tudi znotraj belske populacije (glavnina premoženja je skoncentrirana v zgornjih 10% in seveda največ v zgornjem 1%), pa je jasno, da denarna politika Fed seveda najbolj koristi premožnim, medtem ko spodnjima dvema tretjinama prebivalstva namenja le drobtinice. Toda v govoru predsednika Fed, kako Fed s svojimi politikami pomaga pri zniževanju rasnih razlik, to seveda zelo dobro izveni. Robinhoodovsko. Nadaljujte z branjem→

Glede na indikator porabe električne energije (EE) v delovnih tednih letošnji januarski obseg gospodarske aktivnosti za lanskim zaostaja za okrog 4%. To več kot konec septembra in v drugi polovici oktobra, ko se je poraba EE skorajda izenačila z letom poprej. Vsekakor pa v drugem valu kljub bistveno večjemu razmahu epidemije ni prišlo do tolikšnega upada proizvodnje, saj je industrijska proizvodnja za razliko od prvega vala ostala odprta, prav tako pa večji del storitvenih dejavnosti.

Seveda ta indikator gospodarske aktivnosti ni popoln, vendar pa kaže najboljši približek dejanskega gibanja gospodarske aktivnosti v realnem času. Naslednji teden bodo na voljo že nekateri mesečni podatki do konca prejšnjega leta.

Marko Golob

Jože, po temle članku “Zakaj negativna pristranskost uradnih inštitucij glede ivermektina?” boš (če že nisi) označen kot fakenewsar, kljub, kot se spodobi, dobro podprtim argumentom in množici referenc. Zadnje čase gre tvoje pisanje, kako bi rekel, proti spodobnemu normalnemu toku. Upira se tako informacijam iz množičnih medijev kot proglasom politikov (zato ne boš nikoli premier – ti morajo biti po defaultu obvladljivi, ti pa to očitno nisi). Kot Socrates, kvariš publiko (in mladino še posebej) z neodpustljivim grehom:

Misliti s svojo glavo.

…to pa ni zaželeno. Ni bilo takrat v Grčiji in je danes še manj.

Poleg tega to ogroža raven BDP tako v državi kot svetu. Zakaj? Ker so cepiva tak lep in donosen posel in to v pogojih “demand crisis” v svetu. Ocena letnega prometa, če bi upoštevali Bill Gatesovo željo po cepitvi 7 milijard plus svetovne populacije je najmanj 70 milijard USD. Ampak to še ni najlepša stvar. Dodana vrednost in na koncu profit tega posla sta, glede na zanemarljive materialne stroške, za par magnitud bolj zanimiva. Bill Gates, ki je “pošteno” zaslužil nekoč s softwarom je nekje dejal, da je posel cepiv profitno vsaj 20-krat bolj zanimiv kot software. Pa njegov posel z Microsoftom niti ni bil kaka katastrofa. Če temu dodaš še dejstvo, da za razliko od običajnega posla proizvajanja zdravil pri cepivih ni nikakršne odškodninske odgovornosti (to prevzema država), je stvar samo še bolj zanimiva. Namreč zakaj bi dolgotrajno testiral (kar stane), če pa bo riziko pokrila država? Pa še rezervacij ni potrebno oblikovati.

Nadaljujte z branjem→

Kot ugotavlja večina študij, so lockdowni (zaprtja javnega življenja) učinkovit način omejevanja širjenja virusa. Vendar, in to je ključno, pogoj za njihovo uspešnost je, da ti lockdowni uvedeni čisto na začetku epidemije ob majhni razširjenosti virusa ter da so kratki in ostri, denimo 3-4 tedne, podobno kot v prvem valu epidemije (v povprečju pride do vrha okužb 10 dni po začetku lockdowna, po 20 dneh pa epidemija izveni). Raziskovalci IMF so tudi pokazali, da imajo kratki in ostri lockdowni manjše negativne ekonomske stroške kot blažji, vendar daljši lockdowni.

No, pravkar pa je bila objavljena študija (Goldstein, Levy Yeyati & Sartorio (2021): Lockdown fatigue: The diminishing effects of quarantines on the spread of COVID-19), ki na populaciji 152 držav za obdobje od začetka epidemije do 31. decembra 2020 ugotavlja, da imajo dolgi lockdowni “upadajoče učinke”. Preprosto rečeno, z dolgimi lockdowni se njihova učinkovitost zmanjša, saj jih ljudje po nekaj mesecev trajajočih zaprtjih javnega življenja in prepovedih druženja pospešeno na različne načine zaobidejo in poiščejo načine za zasebna druženja. Pri tem pa lahko trpi upoštevanje zaščitnih ukrepov, tudi iz kljubovanja osovraženim ukrepom, kar ima negativni vpliv na dinamiko okužb. Po domače, lockdowni po določenem času postanejo kontraproduktivni in njihova učinkovistost v primeru podaljševanja ali ponovnega uvajanja je zelo amjhna (daljši povzetek študije je spodaj).

Gre za človeško psihologijo. Na to “epidemiološko utrujenost” so že novembra opozorili najboljši slovenski epidemiologi in o tem je prejšnji teden ponovno govoril tudi epidemiolog Mario Fafangel. Tudi zaradi tega je posvetovalna skupina za Covid pri koaliciji KUL že decembra predlagala, da je treba odpraviti nesmiselne zaščitne ukrepe (denimo nošenje mask na prostem) in nesmiselne omejevalne ukrepe (policijska ura, omejitev gibanja med občinami in regijami), da je treba ponovno odpreti šole in storitvene dejavnosti (na varen način) ter da je treba komunikacijo z ljudmi postaviti na povsem drugačne temelje (empatično nagovarjanje, priporočila namesto prepovedi).

Nadaljujte z branjem→

Vsi, ki se ukvarjamo z znanostjo, zelo dobro vemo, da obstaja pozitivna pristranskost (positive bias) in negativna pristranskost (negative bias) pri objavljanju znanstvenih člankov v posameznih akademskih revijah. Vedeti morate, da v uredniških odborih sedijo posamezniki, ki so tudi sami znanstveniki in raziskovalci na istem področju in ki imajo svoje raziskave in svoje poglede na določeno področje znotraj discipline. Poleg tega ponavadi vsaka velika univerza “kontrolira” “svojo” (eno ali več) akademsko revijo. Ko združite oboje skupaj, dobite rezultat, da v določenih revijah lahko objavljate samo raziskave, ki so v skladu s sprejetimi normami, metodologijo in obstoječimi ugotovitvami določene “šole” oziroma “veje” na področju, ki jo zastopa revija, in ki se skladajo s pogledi urednikov revije. To je pozitivna pristranskost. Na drugi strani je močna negativna pristranskost, saj je v tej reviji praktično nemogoče objaviti članke, ki se ne skladajo s trenutno prevladujočimi ugotovitvami, objavljenimi v tej reviji, in s pogledi urednikov. Takšne raziskave so bodisi “desk rejected” bodisi se jim določi recenzente, za katere se ve, da bodo določen članek zavrnili zaradi tako ali drugače argumentiranih “resnih napak in pomanjkljivosti“.

Tako pač deluje akademski svet in ta pristranskost gre nazaj že najmanj do Isaaca Newtona (in njegovega znamenitega spora z Leibnizem), do Charlesa Darwina (čeprav sam ni bil nič kriv), Maxa Plancka itd. Zato tudi pravimo, da “znanost napreduje z vsakim pogrebom“. O tem sem pisal pred leti v Napredek v znanosti: po en pogreb naenkrat?, kjer sem predstavljal analizo, kako se spremenijo znanstvene objave, ko umre vodilni znanstvenik na svojem področju. Drugače rečeno, napredek v neki vedi je možen le, ko “pokopljejo protežiranca” in ko postane okolje “manj sovražno” do novih idej.

No, in to se danes očitno dogaja v bitki glede zdravila proti Covid-19. Velika farmacevtska podjetja se borijo za to, da bo njihovo zdravilo dobilo potrditev ali priporočilo uradnih inštitucij. Trenutno zmagujejo cepiva, ker so pač bila podprta z milijardnimi državnimi pomočmi in finančnimi spodbudami zasebnih fundacij. Če stane ena doza cepiva v povprečju 10 evrov in želimo dvakrat cepiti polovico sveta, je v igri 70 milijard evrov. Že obstoječa zdravila na trgu za farmacevtske korporacije niso privlačna, ker so zanje patenti že potekli in jih v nerazvitih državah generiki proizvajajo za nekaj centov in prodajajo za drobiž.

Nadaljujte z branjem→

V soboto sta dve visoki uradnici WHO (Dr. Maria Van Kerkhove and Dr. Soumya Swaminathan) na tiskovni konferenci pokomentirali tudi možnosti, da bi WHO uvrstil ivermektin med svoja priporočila glede zdravljenja Covid-19. Kratek povzetek bi se glasil, da WHO preučuje rezultate kliničnih testov, da obstoječe meta analize in klinični testi kažejo obetajoče rezultate (čeprav nekatere ne zadostujejo standardom) ter da bo njihova skupina za priporočila v roku dveh tednov objavila svoje stališče.

Nadaljujte z branjem→

Most advanced economies can live with much higher levels of public debt after the coronavirus crisis, according to the IMF, which has said nations should “rethink” their public finance rules rather than rushing to reduce their liabilities.

After the financial crisis a decade ago the fund recommended that countries should reduce their debt levels. But Vitor Gaspar, the IMF’s head of fiscal policy, told the Financial Times that the main role of fiscal policy in the immediate future should be to be stimulative, to help restore economic growth, reduce unemployment and beat Covid-19.

…

Speaking as the fund published its latest fiscal monitor database on Thursday, Mr Gaspar said the IMF’s change of heart towards a relaxed approach to high levels of public debt stemmed from central banks’ reduction in interest rates.

The drop in market funding costs means that, although advanced economies’ public debt has doubled as a share of GDP from 60 per cent to 120 per cent over the past 30 years, interest payments have halved from 4 per cent of GDP to 2 per cent.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi je Ministrstvo za finance objavilo prve podatke o proračunskih gibanjih v preteklem letu. Zanimivo, da o tem nismo nič prebrali ne med vladnimi novicami, niti zasledili kakega komentarja v medijih, čeprav gre vseeno za pomembno informacijo. Ko je državni zbor lani septembra sprejel rebalans proračuna za leto 2020, so vsi mediji poročali o visokem primanjkljaju 4,2 milijarde eur. Premier je v državnem zboru poudaril, da gre sicer res za rekordni primanjkljaj, a da vlada lahko za vsak evro pojasni, za kaj bodo porabljena sredstva. Končni seštevek na ministrstvu je pokazal, da je imela država lani blizu 3,5 milijarde primanjkljaja, a to odstopanje izgleda ne predstavlja kakšne posebne zanimive informacije s katero bi bilo potrebno obvestiti prebivalce Slovenije.

Razlike v številkah in reakcije nanje pravzaprav potrjujejo, da sprejem proračuna in višina izdatkov države kakšne posebne teže danes niti nima. Dobesedno smo prišli v situacijo, ko država lahko porabi milijardo evrov več ali manj, pa se s tem nihče pretirano ne obremenjuje. Seveda to ne pomeni, da na vladi in v parlamentu niso odločali ter tehtali, ali namenijo za te ali one potrebe več oz. manj denarja, a trenutna finančna situacija omogoča, da si lahko država brez ovir in zadržkov sposodi denarja, kolikor pač oceni, da ga potrebuje. In v tem duhu je bil lani tudi sprejet rebalans proračuna z dodatno rezervo 1,25 milijarde evrov izdatkov – kolikor se bo pač potrebovalo.

Nadaljujte z branjem→

• From Revolution to Reformism – Adam Przeworski
• Give Workers a Fighting Chance – Daron Acemoglu
• Rethink public finance rules and live with much higher debt, IMF says – Financial Times
• The revolutions under way in macroeconomics – Financial Times
• Why Behavioral Economics is Itself Biased – Jason Collins
• Is Everything We Know About (Behavioral) Economics Wrong? – Jeremy Nicholson
• Everything We’ve Learned About Modern Economic Theory Is Wrong – Brandon Kochkodin
• Werbegeld aus Österreich fließt an Hetzmedien in Slowenien – Profil
• What’s Different About the GameStop Bubble? – Jeffrey Frankel
• How vaccines are made, and why it is hard – The Economist
• Will variants of SARS-CoV-2 make vaccination harder? – The Economist