Tej Gonza[1]

Če smo še nekaj let nazaj na pol v šali špekulirali o zatonu zahodne civilizacije, se zdi klavrni konec vedno bolj otipljiv. Drugi val korone je močnejši, kot bi upali, svet vsak dan znova dosega »neslavne« rekorde novih primerov. Voditelji so ali panični ali brezbrižni, redke vmesne različice pa so označene za ”eksperimentalne”.

Potrebno se je zavedati, da so v situaciji radikalne novosti in negotovosti vsi ukrepi eksperimentalni. Eksperimenti z uničujočimi sekundarnimi posledicami, ki smo jih šele dobro začeli okušati.

Mednarodna organizacija za delo (ILO) ugotavlja, da so v drugem četrtletju 2020 ure dela po svetu padle za 14%, kar je primerljivo z izgubo 400 milijonov delovnih mest. Mednarodni Denarni Sklad (IMF) v svojih zadnjih poročilih grozi s problemi za neenakostjo – neenakost in revščina sta v porastu in se vračata na raven pred 30 leti. Na drugi strani je skupina 2,000 svetovnih bilijonarjev v teh mesecih svoje premoženje povečala za 20% in dosegla nov rekord – 10 trilijonov dolarjev oziroma več kot 1,600 letnih proračunov Slovenije.

V luči eksistenčnega absurda, ki je postmoderna človeška družba, celo mainstream ekonomisti in institucije kot so IMF kličejo k veliko večji obdavčitvi bogatašev, obdavčitvi premoženja in kapitalskih dogodkov, k redistribuciji in sproščanju fiskalnih ovir, ki preprečujejo državno socialno pomoč. Kje smo, če se neoliberalci bojijo neenakosti?

Nadaljujte z branjem→

Aritmetika je neizprosna: (v povprečju) so države, ki so slabše obvladale epidemijo in utrpele več smrti (na mio prebivalcev), tudi utrpele večji padec BDP v prvem poletju 2020. Seveda so razlike med državami. Denimo med Kitajsko in Indijo, kjer razlika v smrtnosti ni zelo velika, pa je v Indiji BDP upadel za četrtino, na Kitajskem pa (menda) nič. Ali pa med Švedsko in ostalimi nordijskimi državami, ki so vse utrpele enak padec BDP, kljub temu, da je Švedska dovolila, da je umrlo za 10-krat (in več) več prebivalcev kot v sosednjih državah.

Vendar pa korelacija med smrtnostjo in gospodarsko aktivnostjo vseeno kaže, da se bolj splača (hitro) obvladati izbruh epidemije, saj je potrebno krajše obdobje lockdowna, v katerem tudi gospodarstvo manj trpi.

Vir: Financial Times

Tim Harford v Financial Timesu: odgovor na optimalni boj proti epidemiji leži v pravočasnosti ukrepanja in ne v ekstremnih pozicijah glede ukrepanja: švedski scenarij vs. lockdown.

But there is an honest argument against lockdowns — namely that while the disease is dangerous, the lockdown cure is worse. The virus has the power to kill many more people than died in the first wave. Yet in England and Wales, the vast majority of those who have died were 65 or over, with three-quarters of them aged 75 or over.

The honest lockdown sceptic asks, is it wise or fair to impose radical limits on the freedom of all with no apparent end in sight? Thousands of lives are being saved — but millions of young people are seeing their prospects sacrificed.

Is their sacrifice worthwhile?

Nadaljujte z branjem→

Simon Wren-Lewis (University of Oxford) je naredil odlično analogijo koncepta lockdowna v času epidemije s Phillipsovo krivuljo iz keynesianske makroekonomije. Na kratko: če vlada kratkoročno glede na ravnotežje med zdravjem in ekonomijo in odlaša z omejitvenimi ukrepi (blagi lockdown), ji dinamika širjenja epidemije lahko pobegne izven kontrole. Zato bo kasneje morala uvesti bolj drastičen lockdown, ds spravi faktor R izpod 1, kot če bi s pravočasnimi ukrepi omejevala možnost širitve virusa. Pravočasnost pa pomeni dvoje. Prvič, da se omejijo možnosti, kjer zaradi druženja lahko pride do hitrega prenosa virusa (šole, univerze). In drugič, da je uveden učinkovit sistem testiranja. sledenja in izolacije okuženih (kot ga imajo azijske države).

Če povzamem, ekonomska škoda (padec BDP, porast brezposelnosti in revščine) bo tem večja, čim bolj vlada odlaša z omejitvenimi ukrepi. Ekonomska škoda je manjša, če vlada začasno pusti šole, univerze in bare zaprte, kot pa če mora kasneje za 3-4 tedne povsem zaustaviti javno življenje in dobršen del gospodarstva. Nadaljujte z branjem→

Pridružujem se apelu kolega Andraža Terška, ki je opozoril na pozive Mitje Vilarja, ki že od marca – neuspešno – opozarja pristojne v vladi, da se je problema širjenja virusa Covid-19 treba lotiti na začetku verige – pri zraku, ki ga vdihavamo. Problem hitrega širjenja virusa v zaprtih prostorih je povezan s slabim odzračevanjem v javnih prostorih, v zdravstvenih organizacijah (ambulantah in čakalnicah) ter predvsem v domovih za starostnike in onemogle (DSO). Širjenje virusa v zaprtih prostorih bi v veliki meri zajezilo, če bi zagotovili učinkovito odvajanje zraka izdihanih oseb iz zaprtih prostorov in dovajanje svežega zraka.

Na žalost se na njegove pozive (pisne in javno objavljene v medijih) nihče od pristojnih ne odzove. Ignorirajo jih. Ko je pristojne prvič opozoril na ta problem, je bilo v DSO-jih 17 okuženih, včeraj (7 mesecev kasneje) jih je bilo že 470. Smrtnost v tej starostni skupini v prvem valu je bila 35%! Zato so tisti, ki ignorirajo te pozive, zaradi opustitve dolžnega dejanja lahko tudi odgovorni za morebitne nepotrebne smrti naših svojcev.

O tem problemu se je potrebno, in to zelo urgentno, strokovno pogovoriti – v mešani, interdisciplinarni strokovni skupini, skupaj z infektologi, epidemiologi, zdravniki, direktorji zdravstvenih ustanov in strokovnjaki s področja gradbeništva in prezračevanja. Vsekakor se bomo o tem hitro pogovorili v naši strokovni skupini.

Spodaj je poziv Mitje Vilarja: Nadaljujte z branjem→

Lockdown (zaprtje javnega življenja in dela gospodarstva) je bil logičen ukrep vlade glede na širjenje covid epidemije, ki je ni znala pravočasnoi obvladati. Ob 1,600 primerih novih okužb na dan (800 okužb na 1 mio prebivalcev) in trendu naraščanja je imela vlada dve opciji. Prva je švedska varianta. Torej da ob vseh zaščitnih ukrepih (maske v javnih prostorih in na prostem, razkuževanje, priporočila glede socialnega distanciranja, e-aplikacije za opozarjanje na stike z okuženimi, priporočila delodajalcem glede odrejanja dela od doma) pusti javno življenje odprto (vrtci, šole, univerze, bari, restavracije, turistične zmogljivosti itd.). Vendar pa ta švedski model predvideva, da lahko zdravstveni sistem vzdrži pritok novih okuženih in da se ne zgodi Bergamo. Ne smemo pa pozabiti visoke cene te “strategije”, in sicer da se je do začetka avgusta na Švedskem okužilo več kot 81,000 ljudi, 5,747  ljudi pa je umrlo (smrtnost = 7% !).

Nadaljujte z branjem→

V nedeljo zvečer je predsednik vlade Janez Janša na državljanke in državljane Slovenije naslovil posebno izjavo, v kateri je poudaril, da sta v času tega drugega vala epidemije prvi prioriteti ljudje in zdravje, vse ostalo, vključno z gospodarstvom, je drugotnega pomena. Na žalost so bile to le prazne besede, ki jih demantira ravnanje vlade v preteklih sedmih mesecih.

Dejstvo je, da je vlado drugi val epidemije covid-19 našel nepripravljeno in da bo ob sedanjem trendu naraščanja števila novih okužb potrebno spet sprejeti zelo nepopularen ukrep zapiranja javnega življenja. Ker sicer naš zdravstveni sistem ne bo zmogel obravnave tako velikega števila obolelih s covid. V času prvega vala epidemije, marca in aprila letos, je večina evropskih držav zaprla javno življenje in del gospodarskih dejavnosti, da bi »sploščili krivuljo okužb«, vlade pa pridobile dovolj časa za zagotovitev dodatnih zdravstvenih zmogljivosti (postelj in usposobljenega medicinskega osebja), da ob nastopu drugega vala epidemije takšno drastično zapiranje ne bi bilo več potrebno.

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

Ker če nekomu ni jasno, da se ukrepi načrtujejo na temelju ocen, ki so podprte s številkami, se lahko po Štefanovi ulici ali po Gregorčičevi ulici zgolj in samo sprehaja, ne gre pa takega spustiti v pisarno.

Po tem, ko sem pred dnevi navedla, kako so v Nemčiji zagotovili 8500 dodatnih bolnišničnih postelj za dodatne potrebe zaradi Covid 19, sem pregledala, kakšne so ovire v Sloveniji, da se smiselno enak ukrep ni zgodil pred zadnjo eksplozijo bolezni.

Zanimalo me je, če obstaja kakšna formalna ovira, da se iz državnega proračuna ne bi steklo več sredstev v ZZZS, s katerimi bi se v nadaljevanju financirala zaposlitev dodatnega osebja in odprava zaostankov in čakalnih vrst. In da se razumemo, ne pričakujem, da bi se en-dva-tri-do-jutri kar naenkrat vse popravilo in bi bilo naenkrat dovolj negovalnega osebja in zdravnikov. Pač pa sem utemeljeno pričakovala, da bi obstajal kak načrt, kako v znosnem in razumnem času tako kadrovske kot storitvene izpade zapolniti. Morda sem bila (glej zadnji odstavek teksta) v teh pričakovanjih preveč optimistična….

Nadaljujte z branjem→

Poleg takojšnjega povečanja sredstev za sanacijo razmer v javnem zdravstvu, nastalih zaradi epidemije, vladi predlagamo nujne ukrepe, ki smo jih oblikovali v sodelovanju s strokovnjaki in strokovnjakinjami na področju epidemiologije, infektologije ter organizacije in menedžmenta v zdravstvu. Ukrepi se nanašajo na tri stebre:

1. Zaščita ranljivih skupin in zagotovitev kapacitet za Covid bolnike
2. Boljša komunikacija
3. Dostopnost zdravstvenega sistema v času epidemije

Nadaljujte z branjem→