Kje smo, če se neoliberalci bojijo neenakosti?

Tej Gonza[1]

Če smo še nekaj let nazaj na pol v šali špekulirali o zatonu zahodne civilizacije, se zdi klavrni konec vedno bolj otipljiv. Drugi val korone je močnejši, kot bi upali, svet vsak dan znova dosega »neslavne« rekorde novih primerov. Voditelji so ali panični ali brezbrižni, redke vmesne različice pa so označene za ”eksperimentalne”.

Potrebno se je zavedati, da so v situaciji radikalne novosti in negotovosti vsi ukrepi eksperimentalni. Eksperimenti z uničujočimi sekundarnimi posledicami, ki smo jih šele dobro začeli okušati.

Mednarodna organizacija za delo (ILO) ugotavlja, da so v drugem četrtletju 2020 ure dela po svetu padle za 14%, kar je primerljivo z izgubo 400 milijonov delovnih mest. Mednarodni Denarni Sklad (IMF) v svojih zadnjih poročilih grozi s problemi za neenakostjo – neenakost in revščina sta v porastu in se vračata na raven pred 30 leti. Na drugi strani je skupina 2,000 svetovnih bilijonarjev v teh mesecih svoje premoženje povečala za 20% in dosegla nov rekord – 10 trilijonov dolarjev oziroma več kot 1,600 letnih proračunov Slovenije.

V luči eksistenčnega absurda, ki je postmoderna človeška družba, celo mainstream ekonomisti in institucije kot so IMF kličejo k veliko večji obdavčitvi bogatašev, obdavčitvi premoženja in kapitalskih dogodkov, k redistribuciji in sproščanju fiskalnih ovir, ki preprečujejo državno socialno pomoč. Kje smo, če se neoliberalci bojijo neenakosti?

V velikem in morda ireverzibilnem sranju. Kapital beži v špekulativne sfere, realno gospodarstvo pa je v prostem padu – letos naj bi se skrčilo za skoraj 5%, naslednje leto se okrevanje napoveduje izključno pod predpostavko, da cepivo izkorenini virus. Gospodarske restrikcije, tudi če izolirane po zgolj nekaterih državah na svetu, ustavljajo dobavne verige, globalno odvisna podjetja izgubljajo sredstva za preživetje. Gospodarstva po celem svetu so v težkih likvidnostnih krčih, zmanjkuje za plače, za najemnine, za stroške življenja.

Če je bila prejšnja kriza bančna, je to kriza malih in srednje velikih podjetij (MSP). MSP saj imajo najmanj gotovinskih rezerv, prav tako hitro izgubljajo kreditne sposobnosti. OECD je opozoril, da bi v luči restriktivnih ukrepov brez državne pomoči 20% MSP izgubilo sredstva za poslovanje v enem mesecu, 30% v dveh mesecih in več kot 50% v pol leta. V Evropi bi bilo tako lahko do marca 2021 ogroženih 50 milijonov delovnih mest, v Sloveniji okrog 200.000. Povečanje brezposelnosti za 200% v bolj pesimističnem scenariju.

Če je glavni problem likvidnost, naj jo pač zagotovi država. Moderna monetarna teorija (MMT) počasi obrača razumevanje državne potrošnje – dokler ima država nadzor nad inflacijo preko davčne politike, se lahko relativno neomejeno zadolžuje in poplavlja z denarjem, brez da bi resneje ogrozila kupno moč. Vendar pa je potrebno premisliti o tem, komu denar dati in s čim ga pogojiti.

O tem sem že pisal – do sedaj je državni denar, v pričakovani neoliberalni maniri, financiral interese in servisiral dolgove majhnega razreda ljudi, lastnikov kapitala. Zanimiva bi bila raziskava, ki bi preučila, kakšno redistribucijo premoženja smo doživeli v zadnjih krizah, ko so se kot prejemniki socialnih transferjev uveljavljali najbogatejši.

Alternativa je v grajenju bolj odgovornih in socialnih podjetij, kot to počnejo v Italiji in Španiji. Marcora in Pago unico sta zelo posebna kosa zakonodaje, ki omogočata, da delavci dobijo prispevke za brezposelnost v naprej in jih uporabijo kot investicijski kapital za prestrukturiranje podjetij, ki zaradi takšnih ali drugačnih težav propadajo. V Italiji delavci naenkrat dobijo do tri leta prispevkov, v Španiji pa do dve leti, kar znese med 12,000€ in 30,000€ finančnega kapitala na delavca. Denar lahko delavci investirajo izključno v prenovo starega ali zagon novega podjetja. To podjetje mora dolgoročno ostati v lasti zaposlenih in vključevati delavce v odločitveni proces.

Finančni vzvodi so nujni, nikakor pa niso zadostni. Obe državi vzdržujeta različne programe izobraževanja ter prekvalifikacijo za delavce, ki se odločijo v odkup teh podjetij. Državni programi ponujajo podjetniško pomoč ter svetovanje za prestrukturiranje v bolj dobičkonosne sektorje in industrije.

V prejšnjih krizah je Marcora v Italiji rešila skoraj 13,000 delovnih mest in več kot 250 podjetij.  Španija je še bolj uspešna – Sociadades Laborares (SLs), podjetja, ki so v delavsko last prešla predvsem z odkupi podjetij v likvidaciji, danes zaposlujejo okrog 63,000 ljudi. Ne samo, da so s tem rešili delovna mesta in nekaj gospodarske aktivnosti, zakonska akta sta prav tako ustvarila izredno uspešna demokratična podjetja, ki so celo bolj konkurenčna od njihovih konkurentov. Če je bila med krizo v Italija stopnja preživetja za delavska podjetja skorajda 90%, je preživelo samo 48% primerljivih kapitalističnih podjetij. Podobno sliko kažejo španski SLs.

Vlada v Italiji in Španiji s temi ukrepi nimajo večjih proračunskih izpadov, prej obratno. Potrebno je razumeti, da je to izključno alternativna uporaba socialnih prispevkov; namesto, da delavci padejo v pasivnost brezposelnosti, ki poleg stroškov za državo pomeni tudi negativne eksternalije na različnih nivojih, lahko država omogoči delavcem, da se samo-emancipirajo v demokratičnih organizacijah ter preko multiplikativnih učinkov povečajo prejemke državne blagajne.

Zdi se, da nas slovenska politična situacija drži v večnem limbu – vsaka stran se bori za svoja nebesa in pekel drugih, negotovosti pa nikakor ne uspemo pobegniti. Optimizem, da bi se politika obrnila konstruktivno, v smer progresivnih socialnih in ekonomskih ukrepov, je tako naiven. Dokler najglasnejši vladni prišepetovalci pozivajo k davčnem izogibanju, nižanju davkov za bogate, k legalizaciji prikritih delovnih razmerij in privatizaciji zdravstva, so predlagane politike svetlobna leta pred našim horizontom. Ostajamo srednjeveški v ekonomskih dogmah Thatcherjeve in Reagana, ki so tudi ”uradno” pase že vsaj 20 let; majhni in nepomembni tudi na področjih, kjer bi lahko kot mlada in institucionalno fleksibilna država inovirali.

COVID-19 pandemija ni vzrok materialnih problemov temveč sprožilec negativne spirale, ki je bila neizbežna v okviru obstoječe družbeno-ekonomske konstelacije. Namesto večnih ad hoc ukrepov, ki pod parcialnimi interesi prilivajo olje na postranska plamena, bi se morali ukrepi končno enkrat postaviti na sistemsko raven. Demokratizacija kapitala ter povratek države v roke demokratičnega telesa sta sicer dva prežvečena klišeja, brez katerih pa Evrope ni mogoče več vrniti nazaj na vzdržne tirnice.

_______________

* Izvorno objavljeno v Svetu kapitala

[1] Direktor IED in MR na Uni v Ljubljani

%d bloggers like this: