Bine Kordež
Na spletni strani Our World in Data so prikazani dnevno osveženi podatki o testih, okužbah in smrtih zaradi Covida za vse države sveta v dokaj pregledni obliki po različnih kriterijih in na različne načine. Spodaj je prikaz za nekaj zanimivejših držav za primerjavo (vse preračunano na milijon prebivalcev od 1. marca letos).
V prvi sliki je prikaz skupnega števila okužb, kjer v Sloveniji močno zaostajamo za ZDA ali tudi Češko, kljub hitremu povečevanju okužb v zadnjem času. Zato smo ujeli tudi Švedsko, ki je prav tako prednjačila zaradi njihovega drugačnega pristopa do obvladovanja epidemije. So pa zato po skupnem številu naši rezultati precej slabši kot v sosednjih državah.
Slika 1
V drugi sliki pa je prikaz kot sedemdnevno povprečje, torej zadnji podatki. Po njih smo prav tako takoj za Češko (med primerjanimi državami), a trenutno slabši kot npr. tudi v ZDA. Tam je v zadnjih dneh obolevnost nižja, še vedno pa je med vsemi primerjanimi državami zadnje dni obolevnost najnižja na Švedskem, kljub naraščanju tudi tam.
Slika 2
To se še lepše vidi v tretjem grafu, ki je v logaritemski skali.
Slika 3
V naslednjih dveh slikah pa so podatki o številu mrtvih. Tu je najprej prikazano 7-dnevno povprečje, kjer marca seveda izstopa Italija in takoj zatem tudi ZDA, a v obeh državah so se razmere deloma umirile (niso več tako katastrofalne, čeprav je takšna ocena problematična, ker ima vsako življenje vrednost). Po slabih tekočih gibanjih prednjači Češka, visoko je tudi Hrvaška (kot v ZDA), mi pa smo nekaj nižje (kot Italija). Najbolje zaenkrat kaže Švedom. Po skupnem številu smrti na milijon prebivalcev (druga slika) pa Švedska in Italija ter predvsem ZDA še vedno močno prednjačijo, čeprav jih Češka dohiteva. Po tem kriteriju imamo kljub rasti zadnje tedne še vedno najboljše rezultate med primerjanimi državami.
Slika 4
Slika 5
Pri teh podatkih se predvsem poraja vprašanje ali na gibanje števila okužb in smrti res vplivajo samo ukrepi omejevanja stikov. Smo res postali pri nas, kaj šele Čehi, tako “nedisciplinirani” v primerjavi na primer s Hrvati ali Nemci? Kolikor lahko spremljamo življenje pri slednjih, nimajo takšnih omejevanj stikov in ustavitve javnega življenja. Verjetno na gibanje okužb močno vplivajo tudi drugi dejavniki, ki jih ne znamo točno definirati in ob zaostritvi razmer državam ne ostane drugega kot ustavljanje javnega življenja.
DAMIJAN blog 
Bine, kot vedno zanimiva analiza. Predvsem so relevanna vprašanja na koncu. Vprašati pa bi se morali še kaj je s kvaliteto vhodnih podatkov in predvsem njeno primerljivostjo. Kaj v resnici pomeni “confirmed death FROM Covid-19” ?
Bomo npr. za ZDA upoštevali uradno število “death form Covid-19” ali tistih 6% (beri : šest procentov), ki naj bi po analizi tega istega CDC umrli FROM Covid-19 ( in ne WITH Covid-19)?
Všeč mi jeVšeč mi je
Očitno v Sloveniji imamo drugi val, zelo težko pa je ugotoviti, kako resen je.
Namreč javnost ne dobi nekaterih ključnih podatkov, kot so:
1. Kolikšna je dnevna smrtnost v primerjavi (recimo) s povprečjem zadnjih petih let za oktober
2. Klasifikaciji smrti po starosti
3. Klasifikacija smrti po vzrokih, tu sem prepričan, da so uradne številke za Covid-19 previsoke
Čeprav je glavni parameter smrt (žal), so potem še aktualni število na intenzivni negi, število na bolnišničnem zdravljenju in število primerov. Tu gre verjetno (čeprav se lahko grdo motim) nekoliko tudi za slabo pripravljenost bolnišnic na drugi val. Ni mi sicer jasno, kako da manjka osebja, ko pa so sedaj vsi nenujni posegi odpovedani – se ne da tega strokovnega kadra prestaviti na kadrovsko podhranjena mesta?
Prav tako bi bila pomembna informacija javnega značaja, iz kakšnih vzrokov pride do okužb – verjetno obstaja kakšen vzorec (npr. ali so to spet DSO-ji)?!
Ali vemo, kakšna terapija se uporablja v bolnišnicah?
Za kritično bolne na ventilatorjih so študije pokazače tudi 80% smrtnost, kakšno je stališče naših bolnic glede tega?
Da je najbolj pravilen ukrep nadalnje ustavljanje javnega življenja (z limito proti lockdown-u), ni nujno najboljša možna rešitev. Poleg evidentnih slabih učinkov na gospodarstvo, počutje, (ne)dostopnost zdravstvene oskrbe, nepovratne škode za šolajočo mladino itd, je tu še vprašanje izhodne strategije: ali gremo po poti čredne imunost, ali čakamo na cepivo (in molimo, da bo učinkovito) ali pa se gremo več let igro 4 mesece svoboda – 2 meseca lockdown…
Všeč mi jeVšeč mi je
Lahko odgovorim na nekaj vprašanj, ne znam pa na vse.
Ob običajnih izbruhih gripe vsako leto smo imeli precej težav in komaj shajali s kadri in posteljami. Po podatkih mladih zdravnikov smo lani v celi sezoni gripe imeli 750 hospitalizacij in 45 intenzivnih. Letos pa pač samo na ta dan imamo podobne številke zaradi kovida.
Zdaj kako prestaviti kader. Nekaj se morda da prerazporediti v okviru sorodnih internističnih področij in verjamem, da to delajo. Samo kako prestaviti nekoga, ki pljučnice na boinišnčnem oddelku ni zdravil že leta, ali pa nikoli v življenju, da to varno naredi? Težko je odgovor.
Pač plačujemo ceno, merjeno v milijardah evrov, zato ker se je prej leta in leta delalo na nekih kratkoročnih rešitvah.
Tisto kar me bolj skrbi kot trenutni kovid, je konstantno iskanje kratkoročnih rešitev in zanemarjanje dolgoročnega načrtovanja. Ljubljana je mesto brez mestne bolnišnice, zato so čakalne vrste dolge.
Medicinske sestre so močno podplačane in podcenjene glede na primerjave z drugimi državami že dolgo. Noben starš si več ne želi, da bi njegov otrok postal medicinska sestra. Raje svetuješ svojemu otroku naj študira pravo ali ekonomijo, že bo neka služba sčasoma. Nekoč je bila skrb za ranjenega sočloveka časten poklic.
Na letošnjem razpisu za specializacije za zdravnike na mesto za bodoče intenziviste, se je prijavil samo en kandidat. Mest je bilo 8. Tudi dolgoročno, če kovid izgine, nimamo pokrite intenzive v bodočnosti. Pa ni samo intenziva podhranjena, so še druga področja, kjer se težave s kadrovsko podhranjenostjo vlečejo že leta. In težave bodo ostale dolgo po kovidu.
Pa ni problem samo v pomanjkanju sester in zdravnikov. V zdravstvu manjka nekaj tisoč, ali pa deset tisoč srednjega kadra, predvsem bolničarjev in administratorjev. Ljudje z diplomo, z visokošolsko izobrazbo in razmeroma nadpovprečno plačo del svojega delovnega časa namenijo delu, ki ne zahteva skoraj nikakršne izobrazbe, vnašanje podatkov, tipkanje in popravljanje sesutih računalnikov, potiskanje postelj ipd. Verjamem da, če bi zaposlili dovolj srednjega kadra, bi v trenutku imeli na razpolago 30% več zdravnikovega in 50% več sestrskega časa. Pa pač denarja in volje, da se to stori ni že desetletja. Po drugi strani pa financiramo tako imenovano čakanje na delo, da ljudje sedijo doma. In čakajo. Zakaj pa ne bi tem ljudem ponudili denar v zameno za pomoč v bolnišnicah pri teh nezahtevnih opravilih? Da lahko tisti ki nekaj zna, dela tisto kar zna, ne pa da vnaša podatke in obračune.
Všeč mi jeVšeč mi je