Smo bili zmagovalci (ali poraženci) pri delitvi nepovratnih sredstev EU?

Bine Kordež

Že kar nekaj časa je minilo od “zgodovinskega” dogovora voditeljev EU o proračunu in dodatnih sredstvih za okrevanje v skupni višini skoraj 2 bilijonov evrov. V okviru tega paketa je Slovenija dobila 10,5 milijard. Zaradi dodatnega paketa za okrevanje je ta znesek seveda daleč največji do sedaj in vse vlade so izplen v Bruslju ocenile kot pogajalski uspeh njihove države. Vsekakor je takšen signal pomemben za večjo podporo Evropski Uniji med njenimi prebivalci. Kljub velikimi pozitivnim vidikom skupnega delovanja evropskih držav, se v posameznih državah pogosteje izpostavljajo slabe strani, kar krepi negativni sentiment ljudi do Evropske Unije.

Dejansko je bil dogovor izjemno  pomemben za bodoče delovanje Evropske Unije in upajmo, da ga bo na koncu v okvirni obliki podprl tudi parlament EU. Razrez sredstev je pokazal pripravljenost za še vedno dokaj visoko stopnjo solidarnost med državami. Seveda gre pri sredstvih za relativno majhne zneske glede na državne proračune in drži tudi, da so razvitejši dobili nekaj več popustov. Vseeno pa so sredstva, ki se po teh mehanizmih prelivajo med državami (od razvitejših k manj razvitim) za države prejemnice izjemno pomembne. V zadnjih dveh finančnih perspektivah (2007-13 in 2014-20) je Slovenija dobila neto priliv (prejeta sredstva minus vplačila) v višini skoraj 0,7 % BDP na leto. Brez upoštevanja multiplikativnih učinkov porabe teh sredstev, predstavljaje že samo te  desetinke odstotka pretežni del naše hitrejše rasti od povprečja EU. Poenostavljeno povedano je velik del našega približevanja Evropski Uniji rezultat pomoči, ki jo prejemamo iz skupnega proračuna. In podobno velja za vse ostale države, neto prejemnice sredstev EU. To je en zelo pomemben vidik našega sobivanja v skupnosti evropskih držav, ki ga praviloma spregledamo.

V julijskem dogovoru voditeljev držav EU so se torej dogovorili za naslednji sedemletni proračun ter dodatnih 750 milijard evrov za hitrejše okrevanje držav članic. Od te vsote bo Slovenija dobila približno 10,5 milijard evrov (po cenah iz leta 2018, tekoči zneski bodo sicer večji). Kot je o tem na blogu pisal že Damijan in tudi sam, pa se je potrebno zavedati, da gre pri tem znesku v pretežni meri za povratna sredstva, torej sredstva, ki jih moramo na drugi strani vplačati v proračun EU kot naš prispevek ali pa gre za sredstva v obliki posojil.

Če razdelimo omenjeni znesek na tri sklope bomo

1. V prvem sklopu, v okviru rednega proračuna za naslednji sedem let dobili blizu 5 milijard evrov (2,9 milijard za kohezijo), a v evropski proračun bomo morali kake 4 milijarde tudi prispevati. Še vedno torej ostajamo kot neto prejemnica sredstev, čeprav pa se znesek z našim približevanjem Evropski Uniji zmanjšuje (v prejšnji finančni perspektivi je bil ta presežek skoraj enkrat višji, okoli 2 milijardi evrov).
2. Drugi sklop skupnega zneska predstavlja 3,6 milijard posojila preko EU. Pogoji tega posojila še niso določeni in mogoče bodo celo zahtevnejši v primerjavi z našim rednim zadolževanjem na finančnih trgih, tako da jih mogoče niti ne bomo koristili.
3. Tretji del pa so nepovratni viri in sicer okoli 1,6 milijarde evrov iz Sklada za okrevanje in sredstva iz dodatne “Nacionalne ovojnice” v višini 509 milijonov evrov.

Upoštevaje še neporabljena sredstva iz obstoječe finančne perspektive je sedaj pred nami predvsem zahtevna naloga, kako in za kakšne namene vsa ta sredstva uporabiti. O tem bodo nedvomno potekale živahne razprave in samo upamo lahko, da bodo porabljena sredstva dosegla svoj cilj.

Vendar ni namen tega teksta razpravljanje o porabi EU sredstev. V nadaljevanju bom pokazal, kakšen je bil razrez sredstev za okrevanje in kohezijo po državah. Gre za sredstva, s katerimi Evropska Unija poskuša zmanjševati razlike med državami in regijami in jih usmerja na manj razvita področja. Višine zneskov so odvisne od različnih, vnaprej dogovorjenih kriterijev in prostora “za pogajanja” najbrž ni prav veliko. Vseeno pa je zanimivo pogledati koliko bo teh nepovratnih sredstev dobila posamezna država glede na doseženo stopnjo razvoja. Le-to smo opredelili samo z enim kazalcem in sicer BDP na prebivalca preračunan v kupno moč. Po tem kazalcu je bila lani Slovenija 12 % pod povprečjem EU, Čehi na primer 7 % pod, Avstrijci pa 27 % nad povprečjem in po tem kazalcu so na naslednjih slikah razporejene posamezne države (spodnja os).

Nato pa smo pogledali, koliko nepovratnih sredstev iz Sklada za okrevanje so dobile posamezne države preračunano na prebivalca in to prikazuje prva slika. Manj ko je država razvita, bolj levo je pozicionirana, kako visoko je, pa je odvisno od prejetega zneska na prebivalca. Iz tega vira naj bi v Sloveniji dobili okoli 750 evri na prebivalca, kar je približno na povprečju upoštevaje razvitost države (približno na sredinski črti). Hrvatje so na primer dobili bistveno več (1.460 evrov na prebivalca), a ta znesek približno ustreza njihovi stopnji razvitosti merjeni z BDP po kupni moči. Relativno več glede na razvitost pa so dobili na primer v Španiji in Italiji (zanje bi lahko rekli, da so se dobro izpogajali), precej manj pa denimo Madžarska ali Poljska. Ti dve državi sta dobili celo manj na prebivalca kot Slovenija, čeprav sta po stopnji razvitosti za nami.

Seveda so  ti zneski rezultat več različnih kriterijev in korektno porazdeljena, a primerjava samo glede na poenostavljen kazalec razvitosti vseeno pokaže zanimivo sliko in uspešnost pri pridobitvi nepovratnih sredstev.

Lahko pa nepovratna sredstva iz Sklada za okrevanje pogledamo še na drug način, in sicer kolikšna so ta sredstva glede na nominalni BDP. Tudi po tem kriteriju bi lahko rekli, da je Slovenija dosegla nek pričakovan izplen glede na povprečje in stopnjo razvitosti. Razlike med državami glede na povprečje so  tu manj izrazite (manj je odstopanja od trendne črte), vseeno pa velja, da so bile Italija ali Španija “zmagovalke”, medtem ko sta bili Madžarska in Poljska manj uspešni.

V zadnji sliki pa poglejmo še razred sredstev za kohezijo iz rednega proračuna EU do leta 2027. Tu je zopet raztros rezultatov precejšen, a za Slovenijo bi lahko rekli, da smo dobili celo nekaj več kot bi izhajalo iz poenostavljene stopnje razvitosti celotne države (tu so zneski močneje usmerjeni v manj razvite regije). Pri delitvi kohezijskih sredstev iz rednega proračuna vidimo, da Italija in Španija s prilivi ne odstopata, prav tako pa tudi ne Madžarska in Poljska, ki smo jih izpostavili pri delitvi sredstev iz Sklada za okrevanje. Je pa na primer zanimivo, da bodo Čehi dobili precej več kohezijskih sredstev na prebivalca kot Slovenija (1.800 evrov glede na naših 1.400 evrov), kljub višji stopnji razvitosti po BDP v kupni moči. Pri sredstvih iz sklada za okrevanje so dobili nekaj manj, a približno sorazmerno s kriterijem razvitosti. Relativno manj kohezijskih sredstev so dobili na primer Hrvatje, saj bodo prejeli podoben znesek (okoli 2.000 evrov na prebivalca) kot Slovaki, Madžari ali Litvanci kljub večjemu zaostajanju za povprečjem Evropske Unije.

Kot rečeno, so izračunani zneski za posamezno državo rezultat kombinacije različnih podrobnejših kriterijev stopnje razvitosti in potreb po pomoči posameznih regij in verjetno so več ali manj ustrezni. Vseeno pa je zanimiv pogled pridobljenih sredstev iz obeh paketov če upoštevamo samo najbolj pogosto uporabljen kriterij zaostajanja ali preseganja povprečne razvitosti v EU. Za Slovenijo bi lahko rekli, da bomo prejeli približno pričakovana sredstva, ne odstopamo ne navzgor, ne navzdol upoštevaje neko sredinsko razdelitev. S tem smo lahko zadovoljni, čeprav pridobljena sredstva niso poseben uspeh. A ključna naloga (učinkovita poraba) nas šele čaka. Posebno zato, ker to niso samo nepovratna sredstva, temveč bomo velik del prejetih sredstev morali sami najprej vplačati v proračun ali kasneje vrniti