Kdor je pričakoval visoko politiko kot vrhunsko strateško igro modrih umov, je pač naiven. V letošnjem letu smo doživeli dva amaterska politična spodrsljaja, ki sta že oziroma nakazujeta, da bi lahko povsem premešala slovensko politično sceno. Prvi je bil slabo preračunan in nepotreben odstop prejšnjega predsednika vlade, ki je utrl pot za (ponovni) prevzem oblasti Janezu Janši, zaradi česar zdaj večino nacije bolijo glave, Slovenija pa se je znašla na napačni strani civilizacijskih standardov. Drugi pa je samodestruktiven, primitivno drobnjakarski pohlep ministrice za kmetijstvo brez etičnega kompasa, in ki je privedel do razkola v stranki Desus ter lahko zgolj pol leta kasneje zruši to Janševo koalicijo in vlado. Dva amaterska akta (ki ju v visoki politiki ne bi nihče pričakoval), vendar z usodnimi posledicami.

Včeraj so zaradi razkola med poslansko skupino Desus in njihovo (še) predsednico mnogi doživeli izbruh Schadenfreude, drugi pa že začeli odpirati šampanjce. Vendar pa je prehitro za politično triumfiranje. Razkol s Pivčevo in Desusov obstanek v koaliciji, namreč nista nezdružljiva. Nasprotno, sta povsem kompatibilna in za mnoge optimalna rešitev v dani situaciji.

Nadaljujte z branjem→

Vrhunska. Samorefleksija pred koncem življenja. Boli do kosti.

Kaj mesto, ukradli so nam državo. Ukradli so spodobnost, ukradli so civilizacijske norme.

Prekolesariti Parenzano do Poreča vsaj enkrat na leto je podoben imperativ kot vsaj enkrat na leto iti na Triglav. S tem, da je Triglav nosilec slovenske narodno-buditeljske zavesti v času, ko smo bili del avstrijsko-ogrske monarhije, medtem ko Parenzana simbolizira prosvetljeni razvojni model te iste monarhije. Avstrijska krona je pač razumela, da sta za razvoj potrebna tako znanje (obvezno osnovno šolstvo, gimnazije in univerze) kot infrastruktura (železnice, elektrarne, pristanišča in pomorska signalizacija vzdolž celotnega Jadrana itd.). Ta del se je v času histerije “prostega” tržnega gospodarstva izgubil, tudi pri nas. Spodaj ponavljam zapis o avstrijskem razvojnem modelu na primeru Parenzane. Pohvalno je, da je po nekajletnem teženju, tudi z moje strani, tudi pri nas prišlo prišlo do miselnega preskoka v glavah in da so vlaganja v infrastrukturo spet dobila domovinsko pravico in prostor v proračunu. Vendar je to šele začetek preobrata, ki ga moramo narediti.

No, iz kolesarskega vidika spada Parenzana med bisere. Ne morem se nehati navduševati nad nemškimi inženirji, ki so tako čudovito speljali traso, da kljub tudi 17-kilometrskem vzponu nobenemu kolesarju vzpon ni naporen. Edino, kar trpi, sta zadnjica in roke. Kajti hrvaški del poti, predvsem od Kaldanije (km 56) mimo Grožnjana in nato celo pot do Poreča (km 123), je še vedno dokaj grob. Pohvalno je, da so zdaj vsi predori osvetljeni (čeprav so senzorji malce počasni) in da so danes tudi oznake zadnjega dela poti od Višnjana proti Poreču skorajda popolne. In če krenete dovolj zgodaj zjutraj, boste vsaj dve tretjini poti do Poreča vozili v prijetni senci.

Hrvaški del Parenzane ima še eno prednost pred slovensko “konkurenco” (progo med Jesenicami in Trbižem, kjer je prav tako nekoč potekala železniška proga): na slovenski “konkurenci” je bila prejšnji teden “avtocesta” v obe smeri, vsak dan, enostavno neznosno preveč gneče (čeprav je seveda lepo videti cele družine na kolesih), medtem ko sva na Parenzani danes srečala le 5 ali 6 kolesarjev, 2 pohodnici in 2 tekača. Nadaljujte z branjem→

Gospodarska aktivnost, merjena s porabo električne energije (EE), se je julija počasi približevala lanski. Opazna so velika nihanja med posameznimi delovnimi tedni, saj je poraba EE nihala na ravni med 3% in 11% izpod lanske ravni v istih delovnih tednih.

Nadaljujte z branjem→