Spodnja slika lepo prikazuje opcije “brexiterjev”: ekonomsko suverenost je pač treba plačati (v obliki manjše rasti BDP), in višja stopnja suverenosti je dražja.

Vir: Toby Nangle (via twitter)

Nadaljujte z branjem→

Res je že kar indikativno, da se lopovi in nepoštenjaki vseh vrst med seboj vedno zavohajo in sparijo. Zadnji lep primer je Peter Navarro, glavni svetovalec predsednika Trumpa za trgovinska vprašanja, znan tudi po tem, da je dejal, da je njegova vloga kot predsednikovega svetovalca pripraviti takšno analitsko podlago za Trumpovo intuicijo, ki bo slednjo podprla, saj je Trumpova intuicija vedno pravilna. No, Navarro v akademskem svetu ni na najboljšem glasu, čeprav ima doktorat s Harvarda in je poučeval na University of California v Irvinu. Znan je po obskurnih pogledih na trgovino in po velikem nasprotovanju vsem ameriškim prostotrgovinskim sporazumom. Še posebej pa je gorak Kitajski, ki jo je v knjigi “Death by China” obtožil ekonomske agresije proti ZDA in jo označil kot največjo nevarnost za svetovni mir in blaginjo po nacistični Nemčiji. Navarro je “analitski brilijantni um” v ozadju Trumpove trgovinske vojne s Kitajsko, enostranskih carin na jeklo in aluminij, odpovedi pacifiškega trgovinskega sporazuma, ponovnega odprtja NAFTA sporazuma itd.

Navarro je s svojimi stališči ostal osamljen med ekonomisti. Razen pro-republikanskega jastreba Glenna Hubbarda, katerega nečedne poslovno-svetovalne prakse je med drugim razkril film “Inside job”, ni našel nobenega drugega vsaj približno znanega ekonomista, ki bi podprl njegove ideje. No, kot poroča Chronicle, je Navarro menda presenetil tudi Hubbarda s tem, ko se je razkrilo bizarno dejstvo, da se je v svojih knjigah in tudi njuni skupni knjigi pogosto s citati skliceval na Rona Vara, ki pa je zgolj imaginarna, domišljijska oseba iz Navarrove glave. Ron Vara je namreč zgolj anagram priimka velikega misleca Navarre.

In kaj je naredil Hubbard ob tem razkritju? Hja, skomignil je z rameni.

Mar ni indikativno, kako se ti nepoštenjaki – od Trumpa, Navarre do Hubbarda – med seboj zavohajo in sparijo v skupnem podvigu? Na žalost so to ljudje, ki s svojimi pogledi in dejanji lahko odločilno vplivajo na stabilnost sveta in to tudi počnejo.

https://twitter.com/zeithistoriker/status/1184474692444479489

Branko Milanović v svoji novi knjigi “Capitalism, Alone“, ki jo bo – upajmo – kmalu predstavil tudi v Sloveniji, argumentira, da je kapitalizem zaradi svoje učinkovitosti povsod po svetu prevladal in da imamo danes samo različne variante kapitalizma. Vendar nosi ta kapitalizem svojo moralno ceno v obliki splošnega pristanka na to, da je pomemben samo materialni rezultat in da se ta porazdeli v skladu z lastniškimi upravičenji. Tak kapitalizem, če ni ustrezno reguliran in korigiran z ekonomskimi in socialnimi politikami, vodi v neenako in nepravično družbo. Milanović trdi, da se z nekaj popravki da kapitalizem narediti bolj pravičen in manj neenak.

Michael Roberts, marksist, na svojem blogu polemizira z Milanovićem in pravi, da so Milanovićeve ideje glede korekcij kapitalizma utopične. Tudi sam pa ne zna identificirati prave alternative kapitalizmu. Je pa njegov spodnji polemični komentar zelo dober in se ga splača prebrati.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ) bo še kar nekaj časa aktualna tema tako v politiki, v medijih, kot tudi med prebivalstvom. Seveda se pod “ukinitvijo” razume samo drugačen način zbiranja sicer nujnih sredstev za financiranje zdravstvene oskrbe. Drugačen način zbiranja se išče zaradi dveh razlogov oz. očitkov:

• obstoječ sistem zbiranja preko zasebnih zdravstvenih zavarovalnic je relativno drag, saj le-te za svoje delovanje porabijo skoraj desetino zbranih sredstev in eden izmed ciljev vseh predlogov je v racionalnejšem zbiranju tega dodatnega vira financiranja zdravstva,
• drug očitek pa je v tem, da danes vsi zavarovanci plačujejo enak nominalni znesek za dodatno zavarovanje (35 evrov) in po predlogih naj bi bila višina tega plačila odvisna od dohodkov posameznika.

DZZ je bilo pred dolgimi leti vzpostavljeno kot nadomestilo izpada sredstev od delodajalcev, ki jim je bila leta 1997 kot državni ukrep za povečanje konkurenčnosti delovno intenzivnih podjetij znižana prispevna stopnja za zdravstvo. Uvedba DZZ naj bi nadomestila ta izpad v zdravstveni blagajni, in sicer kot dodatni prispevek koristnikov zdravstvenih storitev, pri čemer naj bi ta temeljil na prostovoljni odločitvi posameznika ali se zavaruje ali ne. Danes pa ljudje to doplačilo razumejo bolj kot del obveznega zdravstvenega zavarovanja (OZZ), saj jim je brez plačila DZZ močno prikrajšano (skoraj onemogočeno) koriščenje zdravstvenih storitev iz OZZ. Zato so tudi praktično skoraj vsi dodatno zavarovani.

Nadaljujte z branjem→

• Why it is not the crisis of capitalism -Branko Milanovic
• Germany Versus the ECB – Hans-Helmut Kotz
• The Insanity of Austerity – Isabel Ortiz & Matthew Cummins
• Global economy is at risk from a monetary policy black hole – Lawrence Summers
• Preventing Digital Feudalism – Mariana Mazzucato
• Europe Needs a Serious Nuclear-Energy Debate – Samuele Furfari
• The Eurozone’s 2% Fixation – Daniel Gros
• The Energy Revolution Is Here – Jules Kortenhorst

Tale odlomek iz recenzije treh knjig (Appelbaum, Blanchflower in Milanovic) Edwarda Luceja v Financial Timesu je zlata vreden:

Obvezno branje.

Indikativno je to, da ta prikaz (recenzije) prinaša Financial Times, ki je v zadnjih letih po zaslugi izjemnih komentatorjev postal najbolj progresiven poslovni medij. Čeprav sta tudi Bloomberg in The Economist naredila ogromen korak naprej. Naši so na žalost ostali tam nekje v Clintonovih – (It’s the economy, stupid!) – časih.

Bine Kordež

Prejšnji četrtek je vlada potrdila predloge sprememb davčnih zakonov, o katerih so potekala usklajevanja že vse od pomladi. Takrat je bil hitro sprejet prvi del s katerim so razbremenili regres, sedaj pa dobivamo še drugi del davčnih sprememb. Predlogi so bili sprejeti z oceno, da gre bolj za “kozmetične popravke”, a verjetno je to še največ, za kolikor lahko v teh razmerah znižamo davčne obremenitve dela. Celotni učinek na javne finance (in dohodkovni položaj posameznikov) bo preko 300 milijonov evrov, bistveno več od tega pa bi že načenjalo vzdržnost državne blagajne.

Očitki so seveda tudi na to, kateri segment prebivalstva (katere dohodkovne razrede) močneje razbremenjujemo, a tu je še lažje kritizirati kot najti rešitev, ki bi bila sprejemljiva za vse. Teh dobrih 300 milijonov evrov pomeni približno 30 evrov na zaposlenega mesečno. Po spremembi zakonov bo večina tudi dobila tolikšen dodatni dohodek, razen 100 tisoč najbolje plačanih, ki dobijo več. Nekateri bi dali več slabše plačanim, drugi podpirajo dvig dohodkov srednjega razreda (karkoli si že kdo predstavljamo pod tem), a v evrih so največ pridobili tisti s plačami nad 2.500 evrov bruto. To so seveda nominalne spremembe, v odstotkih pa bo po uveljavitvi celotne zakonodaje večina dobila med 3 in 4 odstotke višje neto prejemke.

Nadaljujte z branjem→

Še sveža empirična raziskava (Michael E. Waugh, 2019), ki kaže, kako je Trumpova trgovinska vojna prizadela potrošnjo v ameriških okrajih, ki so bili najbolj prizadeti s kitajskimi povračilnimi carinami. Kaže na negativni učinek na potrošnjo, pri čemer pa je slednja povezana z dinamiko zaposlenosti. Se pravi, da se negativni vplivi Trumpove trgovinske vojne prek padca potrošnje koncentrirajo v okrožjih z nižjo (ali negativno) dinamiko rasti zaposlenosti. Trumpova trgovinska vojna je torej dobila zobe in grize lastno prebivalstvo.

Ta ugotovljena dejstva je treba brati v povezavi z analizo, povzeto v Zakaj se ne splača začeti trgovinske vojne z avtokracijo, ki kaže, da je bila prioriteta kitajskih povračilnih ukrepov očitno, kako čim bolj prizadeti Trumpove volilce. Kitajska je pri povračilnih ukrepih prav targetirala volilne okraje z največ Trumpovimi volilci. Dober primer je soja, ki jo pridelujejo predvsem v Trumpovoh volilnih okrajih, je pa hkrati največji uvozni proizvod Kitajske iz ZDA. Kitajska je pač želela kaznovati Trumpove volilce ne glede na domačo škodo.

Nadaljujte z branjem→