Italijanski problem: med ideološko doktrino in nezadovoljnimi volilci

Problem kavzalnosti: delež italijanskega dolga v BDP narašča, kar je nesporno (kot je nesporno, da napovedi IMF vsako leto zapored, razen v 2019, zgrešijo z napovedjo, da se bo znižal), toda ali ta relativni dolg narašča, (A) ker Italija ne izvaja dovolj fiskalnega stiskanja (in ji beži števec v razmerju dolg / BDP) ali (B) ker zaradi preveč fiskalnega stiskanja ubija gospodarsko rast (in s tem imenovalec v razmerju dolg / BDP)?

Nadaljujte z branjem

Razlika med ekonomskim patriotizmom in monopolizacijo koristi

Bistvo razlike med zagovorniki progresivnega kapitalizma (Elizabeth Warren) in Trumpom je Dani Rodrik iz Harvarda lepo zaobjel v spodnjem threadu. Razlika med Warrenovo in Trumpom je po eni strani minimalna in je skladna s klasičnim trgovinskim liberalizmom (maksimizacija koristi za domačo državo), na drugi strani pa ogromna v tem, kako se te koristi doma prerazdelijo – na računih peščice bogatih (Trump) ali bolj pravično porazdeljene med celotno populacijo.

Nadaljujte z branjem

Če že prodajamo, komu prodati Abanko?

Odgovor na naslovno vprašanje seveda zahteva informiran strateški premislek. Informiran premislek pomeni, da smo dobro seznanjeni z dosedanjo uspešnostjo, učinkovitostjo in stabilnostjo bank glede na vrsto lastništva. Strateški premislek pa terja, da vemo, ali sploh, zakaj, kaj, kdaj, komu in po kakšni ceni prodati.

Spodaj je moj informiran strateški premislek, skoncentriran v treh argumentih.

Pomen lastništva banke

Prvič, primerjalna analiza dosedanjega poslovanja bank v tuji lasti glede na banke v domači (državni ali zasebni) lasti nikakor ne kaže, da bi tuje lastništvo imelo negativne učinke. Nasprotno, banke v tuji lasti so se izkazale s podobno dinamiko kreditne aktivnosti pred krizo, manj slabo kreditno aktivnostjo med krizo in večjo kreditno aktivnostjo po krizi. Hkrati so se izkazale kot bolj stabilne, manj podvržene tveganjem in dajanju kreditov, ki se kasneje izkažejo kot slabi. (Tukaj velja omeniti, da sta bili NLB in NKBM v delnem tujem oziroma zasebnem lastništvu, vendar je kontrolno večino imela slovenska država, s tem pa tudi roko nad njunim korporativnim upravljanjem in slabim upravljanjem). Nobene tuje banke slovenski državi ni bilo potrebno sanirati z javnim denarjem, saj so za očiščenje portfeljev poskrbele vse banke same, eno izmed njih pa so sanirali tuji lastniki (Hypo Alpe Adria oziroma sedanji Addiko). Sanacija in likvidacija bank v državni in zasebni domači lasti pa je slovenske davkoplačevalce stala več kot 5 milijard evrov. 

Nadaljujte z branjem

Kaj po neoliberalizmu?

Joseph Stiglitz pravi: progresivni kapitalizem. V bistvu ni neke hude filozofije pri tem, treba je le preseči dogmo, da trgi “vedo najbolje”, kaj je dobro za razvoj. Nasprotno, optimalni dolgoročni razvoj zahteva aktivno in podjetno državo, torej da država izbere dolgoročne – socialno in ekološko vzdržne – usmeritve glede ključnih determinant razvoja (energetika in infrastruktura, okolje, pogoji dela, socialna država, politika enakih možnosti, stopnja konkurence, stopnja neenakosti), znotraj tega okvirja pa omogoča – regulirano – tržno gospodarstvo. In seveda vlade so bolj aktivne glede ekonomskih politik za usmerjanje gospodarskega razvoja in uravnavanje gospodarskih ciklov. Vse to so države nekoč že znale početi, potrebno se je tega le nehati sramovati in s temi orodji spet začeti upravljati.

The neoliberal experiment – lower taxes on the rich, deregulation of labor and product markets, financialization, and globalization – has been a spectacular failure. Growth is lower than it was in the quarter-century after World War II, and most of it has accrued to the very top of the income scale. After decades of stagnant or even falling incomes for those below them, neoliberalism must be pronounced dead and buried.

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

 

 

So podjetja v lasti delavcev bolj finančno nestabilna?

Tej Gonza

Ameriški ESOP-i so lastniški skladi zaposlenih, ki investirajo v delnice lastnega podjetja. Lastijo si lahko do 100% podjetja, lastniki pa dobijo davčne olajšave, če delnice prodajo ESOP skladom. Večina odkupov podjetij preko ESOP sklada se financira z bančnim kreditom, ki se ga zavaruje s pričakovanimi prihodki podjetja. Na ta način zaposlenim ni potrebno financirati odkupa iz lastnega žepa (ker skorajda po definiciji delavci nimajo investicijskega kapitala), temveč se zavežejo, da ga bodo financirali iz lastnega dela (zaposleni so odgovorni za nastanek produkta in vrednosti, ki jo drži v sebi). V Inštitutu za ekonomsko demokracijo pripravljamo predlog zakona za slovenski model lastništva zaposlenih, ki bo temeljil na ameriških ESOP-ih. 

Ko torej govorimo o zavarovanju bančnih kreditov s pričakovanimi prihodki podjetja, je seveda potrebno biti previden. Zelo previden. Še posebej v Sloveniji, kjer nimamo praktično nobene dobre izkušnje s to prakso. Mehanizem financiranja močno spominja na tistega v 90ih in začetku novega tisočletja, s katerim so v okviru 200 prevzemov slovenskih podjetij določeni posamezniki v Sloveniji s podjetjem samim »zagotovili« poroštvo za 5,56 milijarde vrednih bančnih posojil. Vprašanje torej je, ali ESOP program predstavlja podobne nevarnosti, ki smo jih bili deležni v časih tajkunskih odkupov v Sloveniji?

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: