Američani imajo težavo z ugotavljanjem začetka recesije, ker ne uporabljajo iste metrike kot pri nas (dve zaporedni četrtletji z negativno rastjo BDP), pač pa to ugotavljajo s konsenzom med ekonomisti na NBER panelu, in pri tem gledajo predvsem brezposelnost. Zaradi tega lahko recesijo razglasijo šele zelo pozno, včasih tudi po eno leto po začetku, kar pomeni, da se tudi kasneje sprožijo avtomatski stabilizatorji, ki so naravnani na transferje.

No, Claudia Sahm iz Feda se je (na podlagi opažanj drugih) spomnila boljšega pravila za ugotavljanje recesije: kadar je povprečna 3-mesečna stopnja brezposelnosti za 0.5% višja od najnižje v zadnjih 12 mesecih. Takrat naj bi se tudi avtomatsko sprožili avtomatski stabilizatorji in s tem ublažili krizo. Malce “hitre razlage” spodaj:

Tej Gonza

Morda bo podatek, da ima ZDA največji program lastništva za zaposlene na svetu, za bralca zanimiv. Združene Države si pogosto rišemo kot raj korporativnega kapitalizma, vendar pa je bogata zgodovina idej ameriškega pragmatizma, konservatizma in liberalizma rodila tudi kakšne zanimive progresivne modele ekonomske organizacije. Lastništvo zaposlenih je bila pravzaprav pobuda republikanca Rusella Longa, ki se je na pobudo ekscentričnega ekonomista in odvetnika Louisa O. Kelsa zavzel za implementacijo posebne zakonodaje, ki bi zagotovila finančni mehanizem in davčne olajšave za lastnike podjetij, ki delnice prodajo posebnim ESOP skladom.

Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika kaže sago z monetarnim “ustvarjanjem” inflacije v evroobmočju. Pred dobrimi 4 leti, ko je ECB začela s politiko kvantitativnega sproščanja, je znašala pričakovana stopnja inflacije v evroobmočju čez 5 let 1.7% na letni ravni. Danes, 4 leta in 2 meseca ter 2,600 milijard evrov kasneje znaša pričakovana stopnja inflacije v evroobmočju čez 5 let 1.32%. (V info: s svojimi ukrepi ECB ne spreminja tekoče inflacije, pač pa poskuša spremeniti inflacijska pričakovanja, kot indikator pričakovane inflacije  uporablja t.i. inflation swaps finančnih instrumentov z različno ročnostjo; v spodnji sliki so inflacijski swapi za inflacijo po 5 letih in za obdobje naslednjih 5 let).

Torej, ECB je porabila 2,600 milijard evrov (to je ca. 56 BDP-jev Slovenije), da bi ustvarila še za 0.4 odst. točke manj inflacije (namesto da bi se približala cilju 2% inflacije, se je od njega oddaljila za 0.4 odst.točke). Drugače rečeno, ECB je v zadnjih 50 mesecih vsako minuto potrošila 1.3 mio evrov oziroma 7,600 evrov na prebivalca evro območja, da bi se za 0.4 odst.točke oddaljila od inflacijskega cilja.

Lahko to razumemo kot uspeh nekonvencionalne (QE) monetarne politike ECB?

Nadaljujte z branjem→

Boris Jazbec

Tistim, ki jih bega strokovna pravno-finančna latovščina okrog postopkov sanacije bančne luknje, bo bolj razumljiva ponazoritev strokovnosti in zakonitosti postopkov bančne sanacije s spodnjo prometno analogijo.

…

Lepega pomladnega dne se odpeljete po avtocesti proti morju. Vozite umirjeno 100km/uro, ko vas pri Divači – z utripajočimi opozorilnimi signali – policijsko vozilo izloči na odstavni pas. Verjamete, da gre za rutinsko kontrolo in z mirno vestjo odprete okno, ko vas osupne vprašanje prometnika, zakaj ste divjali po avtocesti s hitrostjo 150 km/uro.

Na vaš protest vam razloži, da veljajo nova pravila ugotavljanja hitrosti po novi metodologiji, o kateri kljub prebiranju novih zakonov še nič ne veste.

Po novem sme policija presojati čez prst in brez radarskih meritev, kako hitro vozite.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Pred časom, so slovenski mediji objavili novico, da se je pričel kazenski postopek zoper bivšega guvernerja Banke Slovenije dr. Boštjana Jazbeca in njegove viceguvernerje/ke mag. Stanislavo Zadravec Capriolo, Janeza Fabijana, Darka Bohneca in dr. Mejro Festić. Po tem, ko je po spletu zakrožila kazenska ovadba Nacionalnega preiskovalnega urada št.: 231/957/2014/279 (227-07, 227-71) z dne 19. 12. 2018, moramo ugotoviti, da se kazenski postopek še ni začel, ker na podlagi vložene kazenske ovadbe Specializirano državno tožilstvo in okrožni tožilec Boštjan Jeglič, ki obravnava to zadevo še nista zahtevala uvedbe preiskave in posledično še ni izdan sklep o preiskavi, oziroma ni vložene neposredne obtožnice. Resnica je le to, da se bo kazenski postopek mogoče začel, potem, ko bo, če bo, tožilstvo zahtevalo preiskavo in če bo preiskovalni sodnik sprejel sklep o izvedbi preiskave, saj je verjetnost, da bi na podlagi ovadbe v tako zapleteni zadevi bila vložena neposredna obtožnica tako majhna, da jo lahko zanemarimo.

Vložena kazenska ovadba bremeni osumljene osebe kaznivega dejanja storjenega v sostorilstvu Zlorabe položaja ali uradnih pravic po tretjem v zvezi s petim odstavkom 257 čl. KZ-1. Očitano kaznivo dejanje naj bi osumljeni storili 18.12.2013, ko so v svoji funkciji vodenja Banke Slovenije sprejeli sklep, s katerim so sprejeli izreden ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti tretjega reda banke NLB d.d., s čimer so NLB d.d. pridobili 257.378.585,57 evrov koristi. Sprejet sklep o izrednih ukrepih naj bi bil sprejet v nasprotju s pogoji, ki morajo za takšne ukrepe biti podani po 1.a točki 1. odstavka 253 čl. in 253. čl. Zakona o bančništvu.

Gre za to, da naj bi po mnenju Nacionalnega preiskovalnega urada osumljenci v korist NLB d.d. z izrednimi ukrepi odvzeli imetnikom vrednostnih papirjev(podrejenih obveznic, hibridnih posojil, hibridnih obveznic in podrejenih posojil) možnost vnovčiti njihove terjatve iz razveljavljenih vrednostnih papirjev proti NLB d.d., čeprav so vedeli, da za takšno razlastitev niso podani z zakonom določeni pogoji. Pogoji za uvedbo tako radikalnih ukrepov bi bili podani, če bi bila NLB d.d. po verodostojnih računovodskih izkazih nesposobna poravnavati svoje obveznosti, torej če bi bila v položaju, ki bi narekoval uvedbo stečajnega postopka.

Nadaljujte z branjem→

• Trump’s Tariffs Are a New Tax on Americans – NY Times
• Real issue with Germany is not leadership, but how it reacts once its beggar-thy-neighbour strategy is challenged – Wolfgang Munchau
• Ten Years Later—Did QE Work? – New York FED
• How our low inflation world was made – Martin Wolf
• An Industrial Policy for Good Jobs – Dani Rodrik & Charles Sabel
• Unemployment Isn’t What It Used to Be – WSJ
• How the Failure of “Prestige Markets” Fuels Populism – Ricardo Hausmann
• A Tax That Could Fix Big Tech – Paul Romer
• Improving the Phillips Curve with an Interaction Variable – FRBSF

Kolikor sem obveščen, se pripravlja zakon o preoblikovanju načina posredovanja študentskega dela, ki naj bi – v grobem – ukinil študentske servise (ŠS) kot posredovalnice dela študentom (in dijakom) in posredovanje študentskega dela prenesel na Zavod za zaposlovanje. S tem naj bi bila dosežena dva cilja: zmanjšanje prekarnega dela in kanaliziranje zaslužkov ŠS v sklad za štipendije.

Ta predlog ni dovolj domišljen in ima vsaj tri velike probleme:

1. Ne zmanjšuje prekarnosti, pač pa odpira novo vrso prekarnosti (“espeizacijo” študentov),
2. Zavod za zaposlovanje ni usposobljen opravljati te funkcije tržnega posredovanja dela, nima ne kadrov, ne motiva, povečali se bodo stroški za manjši učinek,
3. Korist od te nove ureditve bodo imele predvsem tuje agencije za posredovanje dela (Adecco, Manpower,…).

Moj predlog je bolj enostaven (glejte spodaj). Če je namen zakona povečati sklad za štipendije, je to mogoče bistveno lažje doseči z drobcenimi spremembami sedanje ureditve, brez da bi ubili celotno panogo (domača podjetja) in dali darilo tujim posredovalnicam dela.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pri davku na dobiček (davek od dohodka pravnih oseb – DDPO) imamo v Sloveniji zanimivo situacijo. Na eni strani ugotavljamo, da je povprečna efektivna stopnja davka (torej dejansko plačani davek glede na izkazani dobiček) med najnižjimi v Evropi. Zaradi tega so upravičeni očitki, da je kapital v Sloveniji prenizko obdavčen. Posebno glede na splošno prepričanje, da pa je delo obdavčeno nadpovprečno. Na drugi strani pa okoli polovica podjetij plačuje davek po stopnji med 17 in 20 %, kar je primerljivo z davčno obremenitvijo v drugih državah. Ti podjetniki zato težko sprejemajo stalne očitke o prenizki obdavčitvi kapitala, še posebej ko potem pri izplačilu dividend odtegnejo še dodatnih 25 % davka.

Splošna davčna stopnja davka na dobiček je z 19 odstotki dejansko blizu povprečja EU. So države, kjer je stopnja še kako odstotno točko višja, a tudi države, ki imajo kako točko nižjo obremenitev, povprečje za EU pa je 21,1 % (vir: KPMG, global tax rates). Ob tej splošni stopnji pa smo pred leti v Sloveniji uvedli precej širokogrudne olajšave pri obračunu davka. Tako podjetja lahko znižajo davčno osnovo zaradi investicij, za naložb v raziskave in razvoj (in opremo), za izgube preteklih let ter nekatere druge namene. Zaradi tega petina podjetij davka skoraj ne plača, četrtina pa po efektivni stopnji med 5 in 15 %. Koristniki teh olajšav znižajo skupno zbran davek, ki je v letu 2017 tako znašal le še 12,6 % glede na izkazan celotni dobiček po računovodskih predpisih (podatki so sicer samo za gospodarske družbe, ki pa vplačajo 90 % vsega davka na dobiček).

Nadaljujte z branjem→

V čudovitem filmu »The Reader« je proti koncu prizor, ko Michael (Ralph Fiennes) kot mlad študent prava spremlja sojenje nemškim vojnim zločincem in na sojenju proti paznicam v koncentracijskem taborišču v eni izmed njih, Hanni (Kate Winslet), prepozna svojo nekdanjo ljubimko, ki ji je kot fantič bral knjige. Ključni prizor je, ko Hanna noče priznati krivde za smrt jetnic, ki so zgorele zaprte v cerkvi. Hanno dolžijo, da je sokriva za njihovo smrt, ker jim ni odprla vrat, da bi se rešile pred ognjem. Toda Hanna te krivde sploh ne razume. Sploh ne razume, česa jo dolžijo. Njen odgovor na vprašanje, zakaj jetnicam ni odprla vrat, da bi se rešile, je bil, da bi s tem kršila – pravila. Pove nekako takole: me smo bile paznice in odgovorne za to, da jetnice ne pobegnejo; če bi odprla vrata, bi jetnice lahko pobegnile…

Na ta prizor pomislim vedno, ko se nenadoma, z vsemi medijskimi topovi, oglasijo varuhi zakonitosti in ustave v zvezi s fiskalnim pravilom. Čeprav vsi po vrsti vedo, da zaradi metodoloških težav numerično fiskalno pravilo, kot je zapisano v zakonu, daje povsem nezanesljive ocene in je podvrženo veliki nestabilnosti, čeprav vedo, da v vsakem trenutku daje povsem napačne ocene dovoljene zgornje meje javnih izdatkov in čeprav vedo, da bi bilo spoštovanje napačnih usmeritev, ki sledijo iz napačnih ocen zakonske formule, škodljivo za državo, zahtevajo njegovo dosledno uveljavitev, ne glede na škodo. So kot Hanna. Raje vidijo, da cela nacija trpi zaradi uveljavitve nekega napačnega in rigidnega pravila, samo, da se pravilo spoštuje. Toda če smo pri Hanni lahko v dvomih glede prisotnosti ideologije, je pri varuhih fiskalnega pravila za vsako ceno ne moremo zanemariti.

Nadaljujte z branjem→