2,600 milijard evrov za -0.4 odstotne točke pričakovane inflacije. Je to uspeh?

Spodnja slika kaže sago z monetarnim “ustvarjanjem” inflacije v evroobmočju. Pred dobrimi 4 leti, ko je ECB začela s politiko kvantitativnega sproščanja, je znašala pričakovana stopnja inflacije v evroobmočju čez 5 let 1.7% na letni ravni. Danes, 4 leta in 2 meseca ter 2,600 milijard evrov kasneje znaša pričakovana stopnja inflacije v evroobmočju čez 5 let 1.32%. (V info: s svojimi ukrepi ECB ne spreminja tekoče inflacije, pač pa poskuša spremeniti inflacijska pričakovanja, kot indikator pričakovane inflacije  uporablja t.i. inflation swaps finančnih instrumentov z različno ročnostjo; v spodnji sliki so inflacijski swapi za inflacijo po 5 letih in za obdobje naslednjih 5 let).

Torej, ECB je porabila 2,600 milijard evrov (to je ca. 56 BDP-jev Slovenije), da bi ustvarila še za 0.4 odst. točke manj inflacije (namesto da bi se približala cilju 2% inflacije, se je od njega oddaljila za 0.4 odst.točke). Drugače rečeno, ECB je v zadnjih 50 mesecih vsako minuto potrošila 1.3 mio evrov oziroma 7,600 evrov na prebivalca evro območja, da bi se za 0.4 odst.točke oddaljila od inflacijskega cilja.

Lahko to razumemo kot uspeh nekonvencionalne (QE) monetarne politike ECB?

Vir: Frederik Ducrozet

Učinkovitost QE politike ECB je treba pogledati v luči alternativnih ukrepov, ki bi bolj verjetno povečali rast BDP in posledično tudi rast cen. Na voljo sta dve drugi opciji monetarnega financiranja (helikopterskega denarja), ki se tehnično malenkostno, vsebinsko pa ogromno razlikujeta od QE politike. Namreč, v primeru QE politike ECB odkupuje (predvsem, 90%) državne obveznice na sekundarnem trgu (od finančnih inštitucij), namesto tega pa bi ECB (če bi bilo to dovoljeno) lahko odkupovala državne obveznice neposredno v primarni emisiji od držav članic evro območja. Članice bi lahko izdale obveznice denimo za dva namena:

  • za infrastrukturne investicije,
  • za financiranje transferjev prebivalstvu.

Oba namena sta načeloma ekvivalentna, ker oba spodbujata agregatno povpraševanje. Vendar pa so infrastrukturne investicije bistveno bolj učinkovite, ker po eni strani neposredno spodbudijo rast gospodarstva, zraven pa še multiplikativno spodbudijo potrošnjo v povezanih sektorjih in zaposlenih v teh sektorjih ter nato posredno še v vseh ostalih sektorjih itd. Transferji prebivalstvu povečajo njihovo porošnjo, vendar pa ljudje del teh tarnsferjev privarčujejo (med 40 in 60%), zato sagregatno povpraševanje manj poveča in tudi multiplikativni učinek je manjši.

Poglejmo, kakšne učinke bi imelo teh 2,600 milijard evrov QE politike, ki so šli v nič, če bi se države evro območja namesto tega odločile, da jih prek monetarnega financiranja uporabijo za stimuliranje agregatnega povpraševanja:

  • z infrastrkturnimi investicijami bi države lahko izgradile 130,000 km novih avtocest (po 20 mio eur/km) ali 52,000 km novih železnic (po 50 mio eur/km),
  • vsakemu izmed 341 mio prebivalcev evro območja bi lahko države izplačale transfer v višini 7,600 evrov ali nekaj manj kot 160 evrov na mesec v obdobju štirih let.

Vem, da tole zgoraj zveni kot populizem, vendar je dejstvo. Zgolj zaradi ideologije in nesposobnosti koordinacije med državami in med ekonomskimi politikami, so voditelji EU spustili v zrak 2,600 milijard evrov. S katerimi bi lahko zgradili ceste, železnice, šole, bolnišnice, financirali zeleni energetski preobrat itd. ali pa bi jih podarili prebivalcem. Vse bi imelo neskončno večji učinek – na rast, na blaginjo, … in na inflacijo (če je to primarni cilj), kot ga je imela politika QE.

One response

  1. Že res, da sta oba namena izdaje obveznic boljša od “helikopterskega denarja. Ima pa “helikopterski” denar eno (veliko) prednost – v prvem koraku se steče točno v roke tistih, ki jim je namenjen oz. vsaj v naslednjem koraku se vzpostavi smer toka denarja (in moči) v točno prave roke… In to je poanta tega manevra in nikakor ne povečanje agregatnega povpraševanja in (zgolj) rešitev osnovnega problema. 🙂
    LP
    Matjaž

%d bloggers like this: