Ne, ne pred njihovimi ženami, ki bi jim ob ločitvi pobrale polovico premoženja, pač pa pred “socialističnimi demokratkami“, ki napovedujejo dvig zgornje mejne dohodninske stopnje in progresiven davek na premoženje. V Davosu so se nekateri milijarderji ob teh predlogih histerično smejali, toda to bo očitno davčna debata prihodnjih let.

https://twitter.com/gabriel_zucman/status/1088578759865831424

In here we go. Učinki progresivnega davka na premoženje predvsem zgornjega 1% ameriških davkoplačevalcev, ki drži več kot 40% premoženja, bi bili enormni. Predvsem pa bi postopno znižali drastične razlike v premoženju, ki so se po štirih desetletjih zniževanja spet začele povečevati s Carterjevo davčno reformo v drugi polovici 1970-ih let in nato eksplodirale z Reaganovo davčno reformo v sredini 1980-ih let.

https://twitter.com/gabriel_zucman/status/1088597712927444992

Britanski The Economist si lahko privošči to izjavo, da je “bil evro ekonomski polom“. In v veliki meri ima prav, saj so države z evrom v 20 letih obstoja skupne valute dosegale slabšo rast od članic EU brez evra, da o ostalih razvitih državah ne govorimo. Ampak o fundamentalnih razlogih za to, zakaj evro konsistentno vleče navzdol države, ki so članice skupne monetarne unije, v teh krajih ni popularno govoriti. O verskih dogmah se pač ne sme razpravljati.

The euro has been an economic fiasco. GDP growth in the euro area has lagged behind that in other advanced economies, and in the European Union as a whole, throughout its life—before the financial crisis, during the global recession and its euro-area encore, and even during the recent #euroboom. Perhaps the area would have done as badly without the single currency. But attempts to estimate euro-zone performance relative to a counterfactual world sans euro suggest not. The past decade has been especially brutal. A list of the world’s worst performers in terms of real GDP per person since 2008 contains places suffering geopolitical meltdowns—plus the euro-area periphery. Greece has been outgrown by Sudan and Ukraine. Cyprus and Italy have been beaten by Brazil and Iran; France and the Netherlands by Britain.

Nadaljujte z branjem→

V prejšnjih dneh so nekateri v ZDA napadli progresivno demokratko Alexandrio Ocasio-Cortez (AOC), ko je dejala, da algoritmi, ki jih uporabljajo denimo banke ali nepremičninska podjetja pri ocenjevanju tveganj posameznih strank, lahko delujejo rasistično, saj algoritmi denimo ocenijo tveganja, povezana z “nebelimi” strankami, bistveno višje. Preprosto rečeno, algoritmi, ki temeljijo na velikem številu opazovanj (big data), “odsvetujejo” prodajo nepremičnin črnskim strankam v “belih soseskah”, saj bi to naj vplivalo na splošno znižanje cen nepremičnin v tej soseski.

Algoritmi torej lahko, čeprav morda nehote, delujejo rasistično. In AOC ima pri tem povsem prav, če le malo poznate ozadje, kako deluje programiranje za analizo “velikih podatkov”.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Po petih letih rasti BDP je napočil čas, da se poslovimo od pretiranega varčevanja in popravimo  socialne krivice, ki so nastale med obdobjem krize in varčevanja. Tak pristop je privzela tudi nova vlada, ki je dvignila socialne prejemke, minimalno plačo in plače javnim uslužbencem. To je razvidno tudi iz predloga rebalansa javnega financiranja za leto 2019, v katerem so se precej dvignile zgornje meje potrošnje (v primerjavi s prvotno predvidenim proračunom za to leto) vseh blagajn javnega financiranja.

Razen pri upokojencih, to je v ZPIZ. Edino tu je vlada znižala predvideno porabo za 70 mio evrov z obrazložitvijo, da po predvidenem prilivu novih upokojencev in predvidenem usklajevanju pokojnin tak obseg sredstev ne bo potreben. Vendar je vlada »pozabila«, da je v preteklih letih v obdobju 2010 do 2017 zaradi varčevanja opustila oziroma izvajala usklajevanje pokojnin po zakonu v premajhnem obsegu, tako da so sedanje pokojnine prenizke v skupnem znesku za 319 mio. Vse skupaj je pripeljalo do nevzdržnega stanja, ko danes (stanje december 2018) 266.000 upokojencev (od tega 160.000 starostnih) prejema pokojnine pod 600 eur, kar je pod pragom revščine. Nekaj tega zaostanka se sicer nadoknadi s socialnimi transferi v okviru ZPIZ, vendar ostaja 78.000 upokojencev po uradnih statistikah pod pragom revščine (podatki iz leta 2017).

Nadaljujte z branjem→

Tule je izbor nekaj svežih člankov o tem, zakaj je panika med bogataši v Davosu glede upora “nehvaležnega plebsa” proti hiper-globalizaciji in neoliberalnim domačim politikam, ki so dramatično povečale neenakost, povsem upravičena in zakaj je panika (panično zavedanje problema) prišla prepozno. Za bogate.

Nadaljujte z branjem→

Opozarjam, da navedeno v spodnjem članku v New York Timesu, kjer  – ob Pikettyju in Milanoviću – najboljša raziskovalca s področja davkov in neenakosti Gabriel Zucman in Emmanuel Saez, podpirata predlog progresivne demokratke Alexandrie Ocasio-Cortez za dvig zgornje dohodninske stopnje na 70%, ne velja za Slovenijo. V Sloveniji je neenakost rekordno nizka, je med spodnjimi štirimi državami med OECD državami. Velja pa za ZDA, kjer je neenakost zelo visoka in se trendno povečuje, in velja v pogojih, ko te neenakosti očitno ni mogoče znižati z drugimi ukrepi. Denimo ex ante z boljšim (bolj enakopravnim) dostopom do šolskih in zdravstvenih storitev in študija, ki bi prispevale k izboljšanju enakosti možnosti, in ex post z davčnimi ukrepi in ukrepi socialnih politik za zmanjšanje neenakosti v dohodkih in premoženju. V Sloveniji in drugih progresivnih evropskih državah uspevamo predvsem prek ex ante politik večini ljudi omogočiti enakost možnosti, tistim, kjer te politike niso učinkovite in tistim, ki jim spodleti, pa ex post izboljšamo njihove dohodkovne pogoje.

https://twitter.com/gabriel_zucman/status/1087725712398737408

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pisanje o bloku 6 Termoelektrarne Šoštanj je pravzaprav dokaj hvaležna tema. Gre za enega izmed štirih, petih najbolj razvpitih in spornih projektov v samostojni Sloveniji, kjer ne moreš zgrešiti, če napišeš kaj negativnega. Avtocestni križ, bančna luknja s kasnejšo sanacijo bank, TEŠ 6, Patria in drugi tir so vsekakor zaznamovali medijsko in politično sceno zadnjih dvajset let – čeprav po finančni teži za Slovenijo niso bili niti slučajno tako pomembni, kaj šele usodni. Na življenje povprečnega Slovenca pač ne vpliva prav veliko ali je javni dolg 32 ali 29 milijard evrov. Vem, da takšen uvod takoj zbudi pomisleke ter zavračanja, a bojim se, da je s čisto finančnega vidika temu res tako.

Investicija v TEŠ 6, kot na kratko poimenujemo naložbo v šesti blok te termoelektrarne, upravičeno odpira veliko vprašanj ter pušča še več nepojasnjenih dilem. Tematika je tako obsežna in zahtevna, da do jasnih odgovorov najbrž nikoli ne bomo prišli. Tudi to pisanje kakih pojasnil seveda ne prinaša, predvsem glede na vse aktivnosti, preiskave in poročila, ki potekajo. Ob spremljanju raznih debat, pa se mi za dodatni pogled vseeno zdi smiselno pokazati dva zanimiva grafikona.

Nadaljujte z branjem→

Čeprav nekateri pozivajo podjetja, da namesto finančnih ciljev redefinirajo svoj “smisel delovanja” kot prispevek, ki ga imajo na družbo, pa se je glede tega, spremenilo bore malo. Kot že dolgo ugotavlja Mariana Mazzucato, je prvi korak k redefiniranju poslovnega udejstvovanja podjetij v priznanju, da dodano vrednost ustvarjamo vsi, celotna družba. In da vloga države nikoli ni bila zgolj v popravljanju tržnih nepravilnosti, pač pa je država tista, ki je denimo razvila internet in poslala človeka na luno.Država je tista, ki razmišlja in deluje strateško in dolgoročno.

Vendar bo težko prepričati podjetja, da njihov smisel obstoja ni maksimizacija dobička (maksimiranja “vrednosti” za lastnike), pač v maksimiranju vrednsoti za celotno družbo, denimo v konkretnih ciljih, kot je denimo zmanjševanje količine plastike v oceanih. Čeprav nekatere dobre primere poznamo, denimo iniciativa Philip Morrisa za “prihodnost brez dima” (ki je seveda s prenosom težišča iz fizičnih cigaret na e-cigarete v njihovem poslovnem interesu, pa vendar prinaša pozitivne kolateralne koristi za celotno družbo).

One year ago, BlackRock chairman and CEO Larry Fink wrote a letter to 500 CEOs asking them to rethink their sense of purpose. “To prosper over time,” he wrote, “every company must not only deliver financial performance, but also show how it makes a positive contribution to society.”

Fink argued that companies’ excessive short-term focus was hurting their ability to create more value in the long run. Some prominent politicians – including US Senator Elizabeth Warren and (until Brexit torpedoed her policy agenda) British Prime Minister Theresa May – have also advocated a more inclusive and less predatory form of capitalism.

Nadaljujte z branjem→