V prejšnjem komentarju ob slovesu Merklove sem pozabil omeniti ključni moment. Največja nevarnost po odhodu Merklove je namreč, da se bo nemška politika fragmentirala. Moč največjih strank je že in bo še bolj upadla, kar utegne preprečiti, da bi se pojavil kak zares močan voditelj (drugače rečeno, nemška politika se bo poslovenizirala v smeri večjega števila podobno močnih strank, kjer bo težko sestaviti močne in stabilne koalicije). To pa pomeni, da bo – ob tem, da se bodo nemške stranke precej bolj fokusirale na domačo sceno – nemška moč v EU upadla, kot se je to zgodilo s Francijo po odhodu Jacquesa Chiraca. In da se bo – brez tega močnega francosko-nemškega dvojca, ključnega za nastanek in evolucijo EU (od Evropske skupnosti za premog in jeklo, prek EGS in EU do sedanje Evropske monetarne unije) – evropska ideja fragmentirala. Razbila na drobne, sebične nacionalne zgodbe.

To ne vzbuja optimizma za Evropo. Dobrih 70 let po drugi svetovni vojni so itak že povsod pozabili, zakaj je prišlo do evropske integracije (naj za mlajše generacije ponovim: da se prepreči vojne med Nemčijo in Francijo, ki so si v 19. in 20. stoletju sledile vsakih 20-30 let). Brez močnega in modrega zunanjega sponzorja (ZDA) je razvodenitev evropske ideje ali celo popolna fragmentacija Evrope še veliko bolj verjetna.

Nadaljujte z branjem→

V bistvu nimam veliko dodati k temu, kar je o Angeli Merkel v odličnem komentarju zapisal Ashoka Mody. V 13. letih na oblasti se je okrog nje dogajala zgodovina. Največja kriza po 2. svetovni vojni, desetletje dolgo trajajoča kriza evra, socialna fragmentacija doma in največji migracijski val po 2. svetovni vojni. Toda Merklova se, za razliko od nekaterih njenih velikih predhodnikov – Adenauer, Brandt, Kohl – ni izkazala kot velika voditeljica. Ne doma, ne v tujini. Že ko je prišla na oblast (2005), je prišla brez jasnih stališč in zgolj zato, ker Schröderjeve reforme še niso uspele dati rezultatov. Tudi kasneje se je izogibala jasni politični viziji in ravnanju. Na vse, kar se ji je zgodilo, je odgovarjala zgolj z minimalnim naporom in dolgim zamikom. Toliko, da je “začasno rešila” problem oziroma ga preložila v prihodnost.

Nobenega problema ni rešila. Problem institucionalne nevzdržnosti evrske unije se vleče že 10 let in ni mu videti konca. Namesto potrebnih institucionalnih sprememb v smeri fiskalne unije in skupnih evrskih obveznic ali v smeri večje fleksibilizacije fiskalnih pravil, je Merklova zgolj zategnila fiskalno disciplino vsem članicam evra, da bi Nemčijo zavarovala pred “deljenjem tveganj”. Morda prav zaradi tega evro – v tej sestavi – prihajajoče krize ne bo preživel. Merklova se doma ni lotila socialne fragmentacije in naraščajoče neenakosti, ki so ju povročile Schröderjeve reforme na trgu dela. Izjemno nizke (negativne) cene zadolževanja ni izkoristila za izboljšanje nemške dotrajane transportne infrastrukture.

Nadaljujte z branjem→

• Angela Merkel’s Tragedy – Ashoka Mody
• Država je lahko samozavestna investitorka in odločna podjetnica – Babič & Damijan
• Government Debt Is Not the Whole Story: Look at the Assets –IMF Blog
• Globalists: Neoliberals in search of terrestrial empire – Branko Milanovic
• Election Update: Democrats Need A Systematic Polling Error To Win The Senate – 538
• The Science of Inequality – Scientific American
• Income Inequality’s Most Disturbing Side Effect: Homicide – Scientific American
• How Economic Inequality Inflicts Real Biological Harm – Scientific American
• Football Leaks: Kako je Gianni Infantino spriječio da Manchester Cityju i PSG-u zabrane nastup u Ligi prvaka – Blaž Zgaga, Nacional
• The Great Center-Right Delusion – Paul Krugman
• The Future of Economic Convergence – Simon Johnson
• Uncovered interest rate parity and purchasing power parity revisited – Saadon & Sussman
• Are Negative Interest Rates Expansionary? A Review of Eggertsson et al. (2017) – Douglas L. Campbell
• Expansions Don’t Die of Old Age – No Hesitations

Bine Kordež

V uvodnem tekstu sem predstavil osnovne ugotovitve glede gibanja zaposlenih in plač v javnem sektorju. Na osnovi analize sem tudi ocenil, kakšne možnosti imajo pogajalske skupine vlade in sindikatov, ko se pogajajo o plačah javnega sektorja za naslednji dve leti. V tem prvem tekstu so izpostavljeni samo osnovni poudarki, v dodatnih člankih pa poskušam podrobneje predstaviti ter argumentirati posamezne ugotovitve.

V prvem nadaljevanju je nekaj definicij, kar javni sektor sploh zajema, iskal pa sem tudi odgovor ali je število zaposlenih v javnem sektorju primerljivo z razmerami v evropskih državah.

Nadaljujte z branjem→

Taleb ima običajno prav

Zadnjič sem citiral Francisa Fukuyamo, ki v zadnji knjigi “Identity: The Demand for Dignity and the Politics of Resentment“ opozarja, da liberalna demokracija, čeprav naj bi zagotavljala mir in blaginjo, pušča praznino v ljudeh, ideološka praznina jih pušča brez višjega smisla, in zato jim vključevanje v “identitetne skupine”, ki so predvsem nacionalistično in rasistično obarvane, daje izgubljeni občutek pripadnosti skupnosti. Podobno ugotavlja zadnji The Economist, ki pravi, da čeprav so identitetni boj v ZDA povezovali s Hillary Clinton, s protesti nezadovoljnih študentov, protesti proti rasizmu, homofobiji itd., je ta zelo mil in neizrazit. Bistveno bolj nevaren je identitetni boj na desnici, ki bazira na izgubljenem dostojanstvu in pozabljeni superiornosti bele (še) večine.

Trumpova kampanja je vedno slonela na pozivanju k zaustavitvi pritoka migrantov in na stališčih, ki so proti-muslimanska, proti-črnska, proti-hispanska. Skupni imenovalec te kampanje je boj proti ne-beli rasi, nagovarjala pa je izključno bogato belo elito in obubožan beli delavski razred, ki je z neoliberalizmom in globalizacijo izgubil dostojanstvo in občutek svoje večvrednosti. Trumpov identitetni boj se koncentrira okrog nacionalizma in rasizma. Kar se kaže tudi v njegovih težavah z distanciranjem od neonacističnih skupin. In nevarno se militarizira – povečevanje vojaškega proračuna, odpoved jedrskega sporazuma z Rusijo, zaostrovanje spora s Kitajsko, pošiljanje vojakov na mehiško mejo (uradno zaradi četice migrantov, ki koraka čez Mehiko in je nekaj tednov stran od ameriške meje).

Nadaljujte z branjem→

Andrej Korošak

Kaj je tisto, kar naredi organizacijo odlično, povprečno ali pa bognedaj neuspešno? Odgovor je na dlani že dolga desetletja – predvsem kvaliteta managementa, ki s svojim vodstvenim slogom (ta je sicer posledica osebnostnih lastnosti, motivov, značilnosti temperamenta, znanj, veščin, mentalnih sposobnosti itd, skratka kompetenc), odločilno vpliva na vedenje sodelavcev v organizaciji in v končni konsekvenci na merljiv finančni izid. Morda je manj znano, da je sloviti model kompetenc, ki je v poslovnem življenju razvitih držav že dolgo sprejet kot standard, pri nas pa se je kot modna muha pojavil šele po letu 2000, sedaj pa se zdi, da bolj ali manj stagnira predvsem zaradi nepoznavanja metodoloških prijemov pri njegovi implementaciji, izšel pravzaprav iz psiholoških osnov, natančneje iz psihologije motivacije. David McClelland je bil tisti prvi ameriški psiholog, ki je tovrstni HRM model utemeljil na svoji znameniti teoriji storilnostne  motivacije.

Nadaljujte z branjem→