Konstruktivna polemika s SBC: Kako zvišati konkurenčnost našega gospodarstva

Drago Babič

V programu Za podjetno Slovenijo so si podjetniki zadali cilj, da bistveno dvignemo izvoz, produktivnost in dodano vrednost (sicer brez kakšnih kvantifikacij). To naj bi dosegli z večjo konkurenčnostjo naših podjetij na mednarodnih trgih, kar bi se uresničilo z zniževanjem davčnih obremenitev, prestrukturiranjem proračunskih izdatkov in drugimi organizacijskimi ukrepi. Kaj po moji interpretaciji to pomeni, sem podal v predhodnem članku.

Ob tem podjetniki pozabljajo, da je bil leta 2005 uveden podoben paket ukrepov – znižala se je stopnja davka na dohodek podjetij iz stopnje 25% na 19%, ki je bila kasneje začasno še znižana na 16%, uvedeni sta bili olajšavi pri plačevanju tega davka in sicer za investicijska vlaganja v višini 40% in za vlaganja v razvoj in raziskave v višini 100% vlaganj. Taka ureditev velja še danes.

In kaj so te spodbude dejansko prinesle v zadnjih desetih letih pri realnem BDP na prebivalca, nominalni produktivnosti na zaposlenega in pri deležu visokotehnološkega izvoza (v primerjavi s povprečjem EU)?

Stagnacija Slovenije 2008-2017

Vir podatkov: Eurostat

Očitno take spodbude niso dale željenih rezultatov, saj smo v zadnjih 10 letih dodatno zaostali za povprečjem EU v vseh treh kategorijah. Izgovarjanje na finančno krizo ne pride v poštev, saj so jo doživljale tudi druge države v EU. Češka na primer je v istem času zmanjšala zaostanek za povprečjem EU pri produktivnosti za 2,9, pri realnem BDP na prebivalca celo za 6 odstotnih točk, delež visoko tehnološkega izvoza pa ima trikrat večji kot mi. Torej je vzrok za zaostajanje v nas samih.

Res je, da je k takemu nazadovanju v veliki meri prispevalo neustrezno delovanje političnih oblasti, ki so napačno ravnale pred krizo, med njo in po njej tja do vključno bančne sanacije leta 2013. To samo pomeni, da je pri tako majhni državi, kot je Slovenija, delovanje podjetniškega sektorja in države tako prepleteno, da morajo biti ukrepi in delovanje usklajeni in da samo dober podjetniški sektor ni dovolj.

Še posebej je zaskrbljujoča stagnacija visokotehnološkega izvoza, tu se na negativni vpliv politike ne moremo izgovarjati. Očitno podjetja kljub velikim vlaganjem v RR, po podatkih statistike 1,5% BDP letno, niso uspela izvesti razvojnega preboja (razen redkih izjem, kot je na primer Akrapovič). Podrobneje je ta fenomen popisan v mojem članku »Kakšna je sploh učinkovitost naših vlaganj v raziskave in razvoj?« (31.1. 2018).

Najmanj, kar lahko rečemo, je, da ponavljanje istih vzorcev v duhu »trickle down« ekonomije ne bo prineslo uspeha. Osel gre samo enkrat na led in to so volivci prepoznali, ko so izbrali levosredinsko koalicijo z obljubo povečanih davkov vred. Tudi sedanji način financiranja raziskav in razvoja podjetij prek davčnih popustov ne daje učinkov. Za razvojni preboj bo treba iznajti nekaj več.

Pri pogledu v prihodnost si moramo najprej zadati cilje, vendar ne le opisno, ampak številčno opredeljene, tako da bomo lahko primerjali stopnjo doseganja teh ciljev.  Kot izhodišče lahko vzamemo dva dokumenta, ki jih je pripravila prejšnja vlada, to sta »Vizija Slovenije 2050« (in iz nje izhajajoča »Strategija razvoja Slovenije 2030«. Slednja kvantificira cilj, ko pravi, da bomo do leta 2030 dosegli povprečno stopnjo razvitosti EU. To pomeni, da moramo v naslednjih 13 letih (vključno letos) letno rasti za 2,8 odstotni točki hitreje od povprečja EU. Lani smo to skoraj dosegli, v EU je bila realna rast BDP na prebivalca 2,2%, naša 4,8%. Letos slabše kaže in kakor predvideva UMAR v letošnji jesenski napovedi, ne bomo dosegli take hitrosti razvoja niti v naslednjih dveh letih. Očitno s klasičnim arzenalom ukrepov, predvsem s povečevanjem števila zaposlenih ob relativno nizki rasti produktivnosti, ta je lani porasla za 1,9%, in samo s prizadevanji podjetniškega sektorja ob pasivni vlogi države, ta cilj ne bo dosegljiv.

To zagato je lepo opisal akademik Igor Emri, predsednik Sveta za razvoj pri SAZU v svojem nedavnem intervjuju, objavljenim v Svetu Kapitala 28.9. Pri komentiranju situacije, ko naša podjetja kljub na papirju relativno velikim vlaganjem v razvoj obstoječih programov ne dosegajo razvojnih prebojev, pravi: »če raziskuješ in razvijaš sveče, ne boš nikoli naredil žarnice«.

Torej je potrebno razmišljanje »out of the box«, ki ga pri rutinskih izboljšavah obstoječih programov ni možno doseči. Zato je potrebno aktiviranje vseh razvojnih potencialov, ki jih imamo. S tem je mislil na velik bazen znanja in kadrov, ki ga imajo naše univerze in inštituti, ki je slabo izkoriščen za doseganje poslovno-razvojnih ciljev gospodarstva, ter bolj odločno obnašanje države kot investitorice in podjetnice pri razvojnih projektih.

Kot je zelo dobro dokumentirala Mariana Mazzucato v knjigi The interpreneurial state, je skozi zgodovino pri vseh velikih inovacijah in izdelkih, ki na njihovi osnovi prinašajo velik poslovni uspeh korporacijam, imela ključno vlogo država. Država je zaslužna tudi za razvoj velikih tehnoloških podjetij, od Googla, Facebooka do Amazona, ker je financirala razvoj vseh ključnih tehnologij in zagotovila tehnološko infrastrukturo, na kateri delujejo ta podjetja. Država je zaslužna denimo za uspeh iPhona, saj večina komponent v njem temelji na inovacijah in tehnologijah, ki jih je financirala država. Zakaj je država tako pomembna? Prvič, ker financira bazične raziskave, ki nato privedejo do inovacij. In drugič, ker prevzame vse rizike neuspeha od vlaganj v razvoj in nove tehnologij. Bazične raziskave so za podjetja preveč negotove in nedonosne, podjetja vlagajo zgolj tja, kjer si obetajo hitre, velike in gotove donose.

Ni dovolj, da država zgolj zniža davke, saj to ne spodbuja inovacij in razvoja. Pač pa mora država prevzeti bolj aktivno vlogo, mora se odločiti, da bo več denarja vlagala v bazične raziskave in razvoj, v visoko šolstvo, da bo z industrijskimi politikami spodbujala točno določene panoge in v slovenskem primeru, bi tudi morala postati bolj aktivna pri spodbujanju razvoja od inovacij do prototipa. Da vsaj malce zapre to »dolino smrti«, v kateri inovatorji večinoma umrejo in kamor podjetja nočejo vlagati, ker je to preveč tvegano. Eno izmed možnosti, kako to doseči, sva s kolegom Damijanom že opisala v članku »Tehnološki preboj«.  

V pričakovanju na odziv podjetnikov jih ponovno pozivam k sodelovanju pri iskanju pravih rešitev za razvoj Slovenije. In če tega odziva ne bo, bom vsaj vedel, kaj so podjetniki zares mislili s svojo Peticijo.

 

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: