Pred dvema dnevoma je Dani Rodrik v komentarju How To Avoid a Trade War zapisal, da se je Trumpovi trgovinski vojni še mogoče izogniti, če voditelji prizadetih držav, kot razumno razmišljujoči voditelji, nanje ne bi reagirali s povračilnimi ukrepi, saj se zavedajo, da bi eskalacija povračilnih ukrepov vodila v še večje izgube za njihova gospodarstva. Vendar tukaj Rodrik nima nujno prav, saj ostaja zgolj na racionalni ekonomski ravni, povsem pa zanemarja čustveno in politično-strateško. Voditelji razvitih držav se na Trumpovo izzivanje morajo odzvati že zaradi lastnega ponosa, predvsem pa, da po eni strani demonstrirajo odločnost pred svojimi volilci, na drugi pa pred Trumpom in da mu dajo vedeti, da jih ne more izsiljevati in enostransko rušiti desetletja dolgo mukoma oblikovane svetovne trgovinske ureditve. S tem se lahko strinjamo ali ne, vendar je politično povsem logično in neizbežno. Zato je trgovinska vojna zelo verjetna.

Vendar pa je bolj pomembno nekaj drugega, na kar je že je pred 21 leti v knjigi “Has Globalization Gone Too Far?“ opozoril Rodrik, in sicer, da je globalizacija šla predaleč in da je nevzdržna tako za mnoge razvite kot manj razvite države. Na to je danes v The New Republic ponovno opozoril David Dayen, ki pravi približno isto kot naslov tega komentarja. Trump je sicer zanetil trgovinsko vojno, vendar so bili popravki svetovne trgovinske ureditve neizbežni.

Nadaljujte z branjem→

William Drezner iz Tufts University je v Washington Postu dal simpatično pedagoško lekcijo Richardu Epsteinu iz desničarskega think tanka Hoover Institution. Epstein družno z ostalimi desničarji kuje Trumpa v nebo zaradi njegove – po njegovem mnenju – anti-keynesianistične ekonomske politike (navaja zmanjšanje regulacije in znižanje davkov kot primer tega, da je država sprostila pritisk na “grla ekonomije”) in pri tem šimfa čez agresivno nekonvencionalno monetarno politiko. Trump je za desničarje, podobno kot Reagan, ideal “liberalne” ekonomske politike.

To seveda samo pomeni, da desničarji pojma nimajo, o čem govorijo in da ne ločijo med keynesianizmom in liberalizmom. Kajti Trump je, podobno kot Reagan v svojem času, največji keynesianec. Znižanje davkov in povečanje javnih izdatkov za oboroževanje je seveda tipični primer keynesianske ekspanzivne fiskalne politike, na drugi strani pa je nasprotovanje ekspanzivni monetarni politiki v času ničelnih obrestnih mer temeljni postulat keynesianizma. Pomembna lepotna napaka Trumpovega keynesianizma pa je v tem, da ga uporablja v napačnem času – v času že 9 let trajajoče konjunkture – v nasprotju s tem, kar učimo študente v prvih letnikih ekonomije.

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanić

Ko sem pri dvajsetih (osemdeseta leta prejšnjega stoletja) potovala po Franciji, ob pretežni uporabniški izkušnji jugoslovanskih vlakov nisem ravno kazala evforije nad idejo, da bi se iz Pariza do Toursa potovalo z vlakom. In prvi šok je bil že na postaji, ki je dišala (za razliko od Šifrerjevega »vonja železniških postaj«), potem je bil šok ob avtomatu, kjer sem kupila vozovnico in potem se je nadaljevalo z udobno potjo do Toursa. Tisto leto sem tudi doživela, kako je, iz vlaka gledaš, kako se avtomobili po avtocesti pomikajo počasneje kot gre tvoja »grande vitesse«. 

Dve desetletji in pol kasneje se je šok, čeprav manjši, ponovil na Atochi (glavna postaja v Madridu – fotografije so s te postaje), ki je železniška postaja totalno novih dimenzij, pa še zimski vrt imajo. In po drugi strani me vedno zmrazi, ko gledam ofucano železniško postajo v Ljubljani, pa vagone, ki so jih uporabljali še takrat, ko sem hodila v srednjo šolo. Moj pokojni oče je večkrat rekel, da se je postaja v Zidanem mostu od takrat, ko je on hodil v šolo in zadnjimi leti spremenila samo v tem, da je bila tam včasih tudi postajna restavracija, zdaj pa te ni več. Slovenske železnice služijo samo za lokacije ko je treba snemati film, česa več pa ni. Za transport bo večina ljudi uporabila kakšno drugo sredstvo.

Nadaljujte z branjem→

Zadnjič sem na TV slučajno ujel pogovor z odstopljenim predsednikom vlade Mirom Cerarjem, ki mu je na zadnjih volitvah uspelo politično bankrotirati svojo stranko SMC – delež volilcev je z 34.61% na volitvah iz 2014 padel zgolj na 9.75% na tokratnih volitvah. Ob neodločnosti in nesposobnosti kot predsednika vlade je k političnemu bankrotu SMC “pomagala” tudi njena zgrešena infrastrukturna politika, predvsem sporen način financiranja gradnje drugega tira Koper – Divača. No, nekdanjega predsednika vlade to ni motilo ali izučilo, da ne bi tudi v tem TV pogovoru hvalil zgrešenega in škodljivega projektnega načina financiranja drugega tira prek podjetja 2TDK d.o.o. in z 200-milijonsko udeležbo Madžarske v financiranju. Cerar je hvalil ta model kot sodoben način financiranja gradnje javne železniške infrastrukture s kombiniranjem različnih virov sredstev in pri tem navajal, da ga uporabljajo vse evropske države, tudi Nemčija in Avstrija.

To je seveda eklatantna neresnica.

Nadaljujte z branjem→

• The importance of Taleb’s system: from the Fourth Quadrant to the Skin in the Game – Branko Milanovic
• Ten Arguments For Deleting Your Social Media Accounts Right Now – Jaron Lanier
• Fresh Proof That Strong Unions Help Reduce Income Inequality – Susan Dynarski
• Let unions erode at your peril – Financial Times
• Optimal inflation and the identification of the Phillips curve – VoxEU
• QE Skeptics Overstate Their Case – Joseph Gagnon
• Understanding the importance of monopsony power in the U.S. labor market – Equitable Growth
• A carbon tax would be less regressive than energy efficiency standards – VoxEU
• The new Fama puzzle – VoxEU
• Radical Democrats Are Pretty Reasonable – Paul Krugman
• A jobs guarantee — Progressives’ latest big idea – Larry Summers
• What Does Daylight Saving Time Really Save? – Severin Boernstein

Pred leti sem jih gledal na Špil ligi in so močno izstopali od ostalih dijaških bendov (čeprav smo takrat navijali za bend od Luke Flegarja). Tak speven energični pop. Nato sem pozabil nanje. Do včeraj, ko sem slišal spodnji komad na radiju in bil presenečen, ko je Shazam pokazal, da so tole popevčico, ki bi lahko bila globalni hit, če bi za skupino stala globalna založba in njena mašinerija, skomponirali Koala Voice.

Gabriel Zucman, soavtor Thomasa Pikettyja in avtor knjige “The Hidden Wealth of Nations: The Scourge of Tax Havens“, sicer pa profesor na univerzi Berkeley, je danes v New York Timesu objavil izjemno preprost predlog, kako vse Ronaldote tega sveta in druge superbogate posameznike učinkovito obdavčiti, da plačajo pošten delež svojih dohodkov. V zadnjih treh desetletjih se je premoženje zgornjih nekaj odstotkov najpremožnejših drastično povečalo, toda – paradoksalno – bolj bogati danes plačujejo manj davkov kot pred desetletji. Po eni strani zaradi znižanih dohodninskih stopenj, po drugi strani pa zaradi razbohotenja industrije storitev, ki bogatim omogoča učinkovito skrivanje dohodkov v davčnih oazah.

In tukaj nastopi Zucmanov predlog. Pravi, da še tako visoke finančne in zaporne kazni za bogate, če jih ujamejo pri davčnih utajah, ne delujejo odvračujoče. Pač plačajo ugotovljeno razliko za zadnjih nekaj let, ampak njihove motivacije za utajevanje in potencialnih finančnih koristi od tega to ne zmanjšuje. Zato se je treba lotiti vira zla, in sicer razbohotene industrije, ki organizira oziroma ponuja storitve skrivanja dohodkov po davčnih oazah. Treba se je lotiti bank, konzultantskih hiš in pravnih pisarn in jih drastično kaznovati – ne s finančno kaznijo, pač pa z odvzemom licence. Hkrati pa je treba uvesti sankcije proti davčnim oazam. In ko bodo bogati plačevali pošten delež svojih dohodkov, bodo tudi davčne stopnje lahko upadle.

Nadaljujte z branjem→