No, pa smo jo dobili. Trgovinsko vojno. Zdelo se je, da je obdobje eskalacije zunanjetrgovinskih zaščitnih ukrepov nepovratno za nami, saj so države spoznale, da se jim manj zunanjetrgovinske zaščite oziroma bolj prosta trgovina bolj splačata. Zdelo se je, da znanja o zunanjetrgovinski zaščiti oziroma trgovinskih politikah ne bomo potrebovali več. Jaz sem dolga leta predaval predmet Mednarodna trgovinska politika, vendar le do leta 2009, ko smo na ekonomski fakulteti prenehali razpisovati podiplomski program mednarodne ekonomije. Moj predmet je postal izbirni, vendar se je zanj odločalo premalo študentov, da bi ga izvajali. Zdelo se je, da v obdobju cvetoče globalizacije znanja o trgovinskih politikah nihče ne potrebuje več.

Vendar pa je globalizacija očitno šla predaleč, prizadela preveč slojev ljudi, ki so nato uteho ali upanje našli v populistih, ki so obljubljali povečanje zaščite in vrnitev služb v industriji, ki so se s prosto trgovino preselile na svetovni jug in vzhod. In tako smo dobili Trumpa za ameriškega predsednika, ki je pač resno vzel, kar je obljubljal v volilni kampanji – uvedbo carin. In tako je Trump pred tedni začel s trgovinsko vojno, ki je zadnje dni, ko je Trump s carinami začel ciljati uvoz iz Kitajske, dobila izrazit pospešek.

In to je najbolj zanimivo pri celi zgodbi – da se trgovinska vojna odvija in eskalira natanko tako, kot smo to v davni preteklosti lahko spremljali in kar smo nato v učbenikih kazali študentom. Spodaj je kratek “šnelkurs” ekonomike trgovinske vojne, v kateri vsi izgubijo, čeprav vsi računajo na to, da bodo uspeli zmagati z uvedbo “optimalne carinske stopnje”, ki bo maksimirala blaginjo domače države na račun tujine. Jok!

Nadaljujte z branjem→

Ne vem, če se še spomnite, toda tri leta nazaj je nekdanji grški finančni minister Yanis Varoufakis kot rešitev za lajšanje finančnega bremena za Grčijo predlagal zamenjavo njenega dolga v obveznice, indeksirane na BDP. Lepota tovrstnih obveznic je v trojem. Prvič, v tem, da se država ne zadolžuje več “v tuji valuti” (z neko fiksirano obrestno mero), pač pa je donos obveznice odvisen od gospodarske rasti. Investitorji “stavijo” na rast posameznih držav in služijo z višjo rastjo. Pri Grčiji bi to pomenilo, da bi bili finančni investitorji namesto za fiskalno stiskanje bili zainteresirani za čim hitrejše gospodarsko okrevanje in bi Grčiji v ta namen ponudili tudi potrebna likvidna sredstva. Druga lepota je, da se fiskalni prostor za državno intervencijo s tem poveča, saj so investitorji zainteresirani za dobre projekte, ki jih financira država, da bi spodbudila rast. In tretjič, “baza” za finančne transakcije je tako bistveno večja kot pri ostalih finančnih instrumentih in se lahko meri v triljonih dolarjev.

No, nobelovec Robert Schiller je letos s kolegi iz IMF in Bank of England ponovno lansiral to idejo, za katero se sicer zavzema za 25 let, in prejšnji teden tudi objavil komentar v The Guardianu. Z namenom širjenja obzorij je spodaj kratek izsek iz Schillerjevega komentarja.

Nadaljujte z branjem→

Anže Boštic Voh in Jože P. Damijan

Ocena stanja

Na področju donacij in sponzorstev Slovenija precej zaostaja za ostalimi razvitimi državami. Delno je to posledica »mladosti« slovenskega kapitalizma, ki še ni dosegel stopnje koncentracije lastništva, kot to velja v drugih razvitih državah. Zaradi tega so tudi filantropija in vse oblike donatorstva manj razvite. Predvsem pa je to posledica davčne ureditve, ki zelo šibko spodbuja donatorstvo. Podatki o donatorski dejavnosti podjetij niso dosegljivi, podatki o donacijah fizičnih oseb pa kažejo, da je bilo v letu 2016 prek namenitve dela dohodnine danih skupno 4.6 mio evrov nevladnim organizacijam (NVO).

Nadaljujte z branjem→

Jože P. Damijan, doc. dr. Aleksander Srdić, univ. dipl. inž. grad., mag. Bojan Strah, univ. dipl. inž. grad., Ivan Rus, univ. dipl. inž. grad., Bogomir Troha, univ. dipl. inž. grad., Andrej Likar, univ. dipl. inž. grad.

(Celotna verzija)

Pri tem projektu so bila kršena temeljna pravila projektnega vodenja. Narobe gre skoraj vse, kar je možno. Zadnji zapleti glede vprašanja, kdo je nosilec črpanja sredstev EU, razveljavljen referendum o zakonu (ZIUGDT) in blamaža z maketo drugega tira ter kasnejšim odstopom predsednika vlade so zgolj pika na i nestrokovno vodenega projekta.

Zapleti pri graditvi drugega tira kažejo, v kakšne pasti in končno samodestrukcijo se ujamejo nekompetentne ekipe, ki ne spoštujejo osnovnih pravil stroke in zakonskih predpisov pri izvajanju javnih infrastrukturnih projektov. Na podlagi videnega slovenska javnost več kot upravičeno dvomi o transparentni in stroškovno učinkoviti izvedbi milijardnega projekta in ta vladna koalicija, kljub trem letom dela na projektu, drugega tira ne bo gradila.

Ta prispevek je namenjen prihodnji vladi v pomoč in nasvet, kako izvesti gradnjo drugega tira ter ostale večje javno financirane infrastrukturne projekte po pravilih stroke, učinkovito ter predvsem transparentno.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Vlada Mira Cerarja je že marca 2016 s sklepom o ustanovitvi ustanovila družbo 2TDK d.o.o., ki naj bi prevzela vlogo investitorja izgradnje drugega tira Divača – Koper na podlagi podeljene koncesije za izgradnjo in upravljanje drugega tira in sicer brez javnega razpisa. Po ustanovitvi 2TDK je Vlada ugotovila, da je podelitev koncesije brez javnega razpisa po veljavnih predpisih EU in Slovenije, ki urejajo javna naročila možno le na podlagi posebnega zakona. Zato je Vlada predlagala, Državni zbor pa sprejel, Zakon o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača – Koper (ZIUGDT), ki pa zaradi razveljavljenega referenduma še ni stopil v veljavo in je možno, da tudi nikoli ne bo, če bo na ponovljenem referendumu večina volivcev glasovala proti uveljavitvi tega zakona. Možno je, da bi pred izvedbo referenduma Državni zbor ta zakon razveljavil, vendar glede na trdovratno ignoriranje strokovne kritike pravnikov, inženirjev in ekonomistov civilne družbe, ni realno pričakovati, da bo Miro Cerar spregledal svoje zmote in delal v prid Sloveniji in njenim državljanom.

Nadaljujte z branjem→

Malce prej na poti domov na radiju. Čudovit vokal Zale Kralj na čudoviti podlagi, čudovita celota.

13. avgusta 1940 je nacistična tajna policija Gestapo v Franciji aretirala pobeglega nekdanjega predsednika Katalonije Lluísa Companysa, ga izročila režimu fašističnega diktatorja Franca, ki ga je po petih tednih mučenja in enournem sojenju obsodil (z obtožbo vojaškega upora) na smrt s streljanjem (Wikipedia):

Lluís Companys i Jover […] President of Catalonia (Spain), from 1934 and during the Spanish Civil War […] and leader of the Republican Left of Catalonia (ERC) political party. Exiled after the war, he was captured and handed over by the Nazi secret police, the Gestapo, to the Spanish State of Francisco Franco, who had him executed by firing squad in 1940. Companys is the only incumbent democratically elected president in European history to have been executed

25. marca 2018 je nemška policija po prečkanju meje z Dansko aretirala pobeglega nekdanjega predsednika vlade Katalonije Carlesa Puigdemonta na podlagi mednarodne tiralice. Puigdemont je v nemškem zaporu, kjer čaka na izročitev Španiji, kjer ga čaka sojenje zaradi upora in zaporna kazen do 25 let.

Nadaljujte z branjem→

• Globalization Has Contributed to Tearing Societies Apart – Dani Rodrik
• The Phillips Curve and Identification Problems – Everyday Economist
• Trump’s economic team needs to grow up — fast – Washington Post
• The world is not flat – Financial Times
• Pols Use Economics the Way Drunks Use Lampposts – Alan Blinder
• How economies could insure themselves against the bad times – Robert Shiller