Huh, takšne muzike ne delajo več. In tisti, ki so jo delali, so že zdavnaj (iz)umrli.

Spoštovani odstopljeni predsednik Vlade Republike Slovenije Dr. Miro Cerar,

Verjamemo, da nisi spregledal ponedeljkovih osrednjih nacionalkinih televizijskih poročil, na katerih je bila razkrita še ena izmed afer, povezanih z Luka Koper. Tudi za to si najmanj soodgovoren, ker si kot predsednik Vlada Republike Slovenije omogočil plenjenje državnih družb s strani klientelističnih, pravniških in političnih lobijev, ki si jih sam posredno ali neposredno ustoličil.

Ne boš nas prepričal v naključna srečanja in dogovarjanja med Lidia Glavina, “skrbnico” slovenske zlatnine, za katero s(m)o desetletja garale generacije nonotov, očetov ter otrok, in Boris Popovič v Trstu, kjer sta v prostem času ob srebanju kapučinov globokoumila o upravljanju Luke Koper. Še manj verjamemo, da je nenačrtno in le malo za tem, ko so bile v Luki Koper dobro postavljene plenilske pozicije v nadzornem svetu in upravi, bil ravno partner Lidie Glavina udeležen v sumljivem javnem naročilu koprskega komunalnega podjetja Marjetica Koper, kjer vse niti vleče lokalni kavboj, o čemer so v minulih dneh poročali mediji. Danes skorajda ni več dvoma niti v to, da se je kot rezultat teh in podobnih kravjih kupčij na prvem stolu Luke Koper znašel Dimitrij Zadel.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Konec marca 29.3. 2018 sem kot državljan zahteval, da mi Urad Vlade RS na podlagi določb zakona o informacijah javnega značaja odgovori na naslednja vprašanja:

1. Ali se je 27.3.2018 na območju Vukovcev res utopil begunec, ki je skušal preplavati Kolpo? Koliko beguncev se je v času od novembra 2016, ko je Cerarjeva vlada postavila ograjo iz bodeče žice ob Kolpi že utopilo in izgubilo življenje v Kolpi in koliko bi bilo utopljencev manj, če bi ne bilo ograje ob Kolpi?
2. Koliko beguncem je ograja preprečila prehod meje?
3. Koliko beguncev je slovenska policija ujela in vrnila na Hrvaško?
4. Zakaj policija in vojska ne nadzorujejo meje, temveč se le nekajkrat na mesec policaj in dva vojaka peljejo z avtomobilom na točke ob Kolpi, ki so dostopne za avtomobile? Vsekakor ne opravljajo rednih obhodov meje, temveč se običajno policija pripelje, kadar je lepo vreme.
5. Zakaj v zimskem času niso splužene dostopne poti do Kolpe, zaradi česar v zimskem času ni niti minimalnih obhodov na meji?
6. Koliko je slovenski proračun plačal za stroške postavitve meje?
7. Kako policija vzdržuje postavljeno ograjo na meji ob Kolpi? Ograja se zarašča, nanjo je padlo že več podrtih dreves, ki jih je podrl sneg. Vrata na panelni ograji so povešena in se jih ne da več zapreti.
8. Kdo je odgovoren za negospodarno trošenje davkoplačevalskega denarja za postavitev nesmiselnih ograj in kdo je odgovoren za zagotavljanje varnosti slovenskih državljanov?
9. Koliko je v strašnih mukah umrlo srnjadi in jelenjadi, ujetih v rezilno ograjo?

Nadaljujte z branjem→

Stranka Levica, ki se je v tem mandatu tudi sicer izkazala kot intelektualno najbolj poštena in vsebinsko dosledna parlamentarna stranka, organizira peticijo proti  nakupu orožja v višini 1.2 milijarde evrov, kar naj bi Slovenija morala narediti, da zadosti zahtevam zveze Nato. Stranka Levica upravičeno protestira proti tej norosti in zahteva, da se te 1.2 milijarde evrov namesto za orožje nameni za vlaganja v razvoj in blaginjo.

Se spomnite, kako smo v 80-ih protestirali proti načrtom JLA glede supersoničnega letala ali vzklikali “Mamula go home“? Se spomnite, kako smo 20 let kasneje spregledali ali pozabili protestirati proti nakupu finskih patrij s strani Janševe vlade? No, zdaj imamo priložnost, da preprečimo 4-krat večjo oboroževalno neumnost in zelo verjetno korupcijo velikega formata. Tukaj lahko oddate svoj glas proti tej oboroževalni norosti in potencialni korupciji.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Finančna kriza, ki je izbruhnila leta 2008, je razgalila šibkost in nepripravljenost evropskih demokratičnih institucij (Evropske komisije – EK) in finančnih oblasti (Evropske centralne banke – ECB, Mednarodnega denarnega sklada – IMF) za učinkovit spopad s krizo. Medtem, ko so oblasti v ZDA reagirale hitro in odločno ter z obsežno finančno operacijo rešile potapljajoči se finančni in avtomobilski sektor, so evropske oblasti z EK na čelu po nojevsko skrile glavo v pesek in iniciativo prepustile velikemu kapitalu. Ta je vsilil celi EU zloglasno politiko varčevanja, v kateri je bil postavljen na prvo mesto interes kapitala, da je treba varčevati in s privarčevanim denarjem poplačevati dolgove, pred interese držav, da ob tem davkoplačevalci zaradi krčenja socialnih izdatkov ne bi bili preveč prizadeti.

Predvsem so na ta način branili pozicije velikega finančnega kapitala, ki je v državah evro območja predstavljal glavnega posojilodajalca bankam in državam iz Južne Evrope. Ta kapital je izviral iz izvoznih presežkov držav iz Srednje in Severne Evrope, predvsem Nemčije, ki se je v enotnem valutnem prostoru evra prelival k državam Južne Evrope, kjer je prevladovalo pomanjkanje kapitala. Pretežno so to bili krediti privatnim bankam, kot v Islandiji, Portugalski, Španiji, Irski, Cipru in Sloveniji, pa tudi nakupi obveznic držav kot v primeru Grčije.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Prva predvolilna soočenja kažejo, da bodo na ekonomskem področju igrale pomembno vlogo predvsem tri teme: javni dolg, demografska gibanja in obdavčitev plač. Po mnenju prvakov strank gre za kritična področja naše ekonomije, kjer dosedanje ukrepanje izvršilne oblasti ni bilo ustrezno. Predvsem pa obljubljajo ukrepe oz. poteze, s katerimi bodo ta področja uredili in jih naredili znosnejše. Seveda so vse tri naštete teme pomembne, vseeno pa stanje ni niti slučajno tako kritično kot se izpostavlja, prav tako pa realno tudi ne moremo pričakovati kakih korenitih potez, ki bi razmere pomembno spremenile.

Nadaljujte z branjem→

James Kwak, avtor odlične knjige “Economism“, ki sem jo tukaj že predstavljal, recenzira novo knjigo politologa Stevena Vogla, “Marketcraft: How Governments Make Markets Work”. Vogel na hitro opravi z bistroumnim nesmislom termina “prosti trg“. Prosti trg sam po sebi ali sam zase ne obstaja. Tržne sile namreč naravno težijo k izrivanju manjših konkurentov in h koncentraciji in oligopolizaciji ali celo monopolu. Če država ne regulira konkurence na trgu, manjši ponudniki izginejo in veliki igralci zlorabljajo svojo tržno moč. In naprej, bistvo tržnega gospodarstva je v zaščiti lastnine in sploh intelektualne lastnine. Brez aktivne regulacije države (zaščite intelektualne lastnine) pač ne more priti do tehnološkega razvoja in inovacij, ker se ne splača vlagati v raziskave in razvoj. In tako naprej.

Trga in tržne konkurence ni brez močne regulacije države in institucij. Država ustvarja pogoje za trg. Tukaj ne more biti nevtralnosti, ne more biti odsotnosti države. Če je država odsotna, dobimo kaos. Dobimo Divji zahod. Oziroma Divji vzhod. Če hočemo dobro delujoč trg, potrebujemo več države, ne manj. Voglove ugotovitve lahko strnemo v naslednji odstavek:

markets exist in a complex equilibrium between incumbents and challengers, firms and individuals, regulations and norms; and the job of government is to craft a desired equilibrium by influencing these factors. There is no neutral, “free” position.

Nadaljujte z branjem→

• The Fallacy of the Free Market – James Kwak
• Trump’s Trade Confusion – Joseph E. Stiglitz
• The Dark Matter of Trade – Ricardo Haussmann
• Econ 101 No Longer Explains the Job Market – Noah Smith
• Trade Wars, Stranded Assets, and the Stock Market – Paul Krugman
• Disagreeing With Krugman: Is China Stealing Knowledge? – Dean Baker
• Trump Can’t Hurt Amazon. It’s Dumb to Try – Joe Nocera
• Fear Lurks Behind Trump’s Amazon Vendetta – Timothy L. O’Brien
• The Phillips Curve and the Lucas Critique – Uneasy Money
• No, “Obamasclerosis” wasnt a real problem for the economy – Larry Summers
• Will China Really Supplant US Economic Hegemony? – Ken Rogoff
• The ISIS Files – New York Times

V Seattlu orjejo ledino glede regulacije gig ekonomije oziroma za začetek online “on-demand” ponujanja taksi prevozov (Uber in Lyft). Leta 2015 so v mestnem svetu sprejeli zakon, ki omogoča združevanje voznikov Uberja in ostalih v sindikate (zaradi tožb Uberja zakon sicer še ne velja). Naslednji teden naj bi v seattleskem mestnem svetu sprejeli resolucijo, v kateri naj bi med drugim določili najnižjo spodnjo tarifo taksistov na 2.4 dolarja (ne glede na to ali gre za zaposlene pri taksi podjetjih ali svobodnjake, ki vozijo za Uber ali Lyft). Gre za 60% povečanje dosedanje najnižje tarife pri obeh “on-demand” ponudnikih. Resolucija (glejte spodaj) med drugim ureja še zagotovitev regionalne licence za ponudnike taksi storitev, poročanje Uberja in Lyfta o tarifah, voznikih, urah, plačilih in tudi opcijo spremembe avtov za najem v taksije.

Kljub močnemu pravnemu in lobističnemu pritisku Uberja je seattleska resolucija korak v pravo smer, kajti sami “on-demand” ponudniki se do sedaj seveda niso uspeli sami regulirati. Glede na to, da gre za ameriško različico regulacije, zaposlitev voznikov ni regulirana. Evropska verzija bo seveda, tudi v duhu odločitve londonskega sodišča, morala vsebovati enakost statusa zaposlenih taksistov in svobodnjaških voznikov ter pravice iz tega statusa (do zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja). Gre za vprašanje časa.

Nadaljujte z branjem→