Mirko Troha

Prejšnji teden je maketo 2. tira predstavil sam predsednik vlade Miro Cerar. Če smo prej samo domnevali, da je šlo pri oddaji naročila za nekaj sumljivega, smo po pregledu meril za oceno ponudbe  ugotovili, da je prišlo do velike napake pri izboru ponudnika za izdelavo makete 2. tira s strani Direkcije za infrastrukturo (DRSI), ki jo vodi Damir Topolko. Izbran je bil manj ugoden ponudnik, in to na podlagi tako očitne računske napake, da jo je videti iz letala.

Merilo za izbiro najbolj ugodne ponudbe je določalo, da je najbolj ugodna tista ponudba, ki zbere največ točk. Kriterija sta bila dva:

1. Cena,
2. Kvaliteta izdelave manjšega modela makete velikosti 50x70cm.

Pri kriteriju cene je bilo možno zbrati 100 točk, pri kriteriju kvalitete je bilo ravno tako možno zbrati 100 točk.

Pri kriteriju cene je bila določena formula za določitev točk naslednja:

Nadaljujte z branjem→

Deset (10) let po začetku naše finančne krize je vprašanje Kdo je kriv za bančno luknjo? še vedno ali znova aktualno. In  dobrih pet (5) let po prvi objavi “razkritja ključnih krivcev” znova razkrivam glavne krivce za bančno luknjo. Tukaj so, med nami in v nas.

Spodnji (recikliran) zapis ilustrira nastanek bančne luknje in identificira krivce. *

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

“Kdo ima koristi od visoke gospodarske rasti?” je v zadnjem času verjetno eno najbolj pogosto postavljenih vprašanj. Ljudje imajo občutek, da se visoka rast v njihovih žepih praktično ne pozna, vzporedno pa posamezne interesne skupine vidijo v tej rasti priložnosti za izjemna povečanja svojih dohodkov. Na drugi strani pa gospodarstvo in tudi politika opozarjajo, da v dobrih letih ne smemo vsega potrošiti, temveč je potrebno dati tudi kaj na stran za slabša leta, ki bodo nedvomno ponovno prišla, pa tudi samo stanje vseeno še ni tako bleščeče. Poglejmo zato, kaj se dogaja s to rastjo oz. kdo je dobil 2.9 milijarde evrov, kolikor je bil lanski BDP Slovenije višji v primerjavi z letom 2016 (nominalno je bil višji namreč celo za 7 %, v stalnih, primerljivih cenah pa za 5 %).

Nadaljujte z branjem→

• The Most Dangerous Man in Europe Is Jens Weidmann – Simon Tilford
• The productivity slowdown and labor’s income share – Equitable Growth
• The Macroeconomics of Trade War – Paul Krugman
• Oh, What a Trumpy Trade War! – Paul Krugman
• Krugman’s Taking Your Questions on Trade – New York Times
• E.U. Pledges to Fight Back on Trump Tariffs as Trade War Looms – New York Times
• Keynes on the Sequencing of Economic Policy: Recovery and Reform in 1933 – NBER
• Publicly funded applied research pays off – VoxEU
• The Real Engine of the Business Cycle – Amir Sufi & Atif Mian
• Will China Out-Innovate the West?- Edmund S. Phelps
• The Blockchain Pipe Dream – Nouriel Roubini & Preston Byrne
• How Will the U.S. Fund its Twin Deficits? – Brad Setser
• Saving the heartland: Place-based policies in 21st Century America – Larry Summers
• Barro v. Furman: Macroeconomic effects of the 2017 tax reform – Brookings
• Cochrane Fails to Make His Case for the Trump Tax Cut Again – EconoSpeak

Zanimivo v zvezi z maketo 2. tira je tudi dejstvo, da je bila izbrana ponudba, ki je bila več kot 2-krat dražja in ki je bila vseeno označena kot “ekonomsko ugodnejša ponudba“. Tukaj je razpis za izvedbo makete, tukaj pa je sklep o izbiri ponudnika.

Kot je razvidno, je naročnik tehtal med dvema ponudbama. Najcenejšo ponudbo je oddalo podjetje RPS d.o.o. (60,851.16 evrov, DDV vključen), najdražjo pa podjetje ART REBEL 9 d.o.o. (139,590.00 evrov, DDV vključen). Podjetje RPS je torej ponudilo ceno, ki znaša zgolj 45.5% ponudbene cene podjetja ART REBEL 9. Kljub več kot dvakrat nižji ceni pa je podjetje RPS od skupno 100 točk dobilo le 97.57 točk, konkurent pa vseh 100 točk. Zanimivo. Skrajno zanimivo.

Nadaljujte z branjem→

… je tisti, ki zna Trumpovo intuicijo spraviti v koherentno ekonomsko zgodbo. In Peter Navarro si res zasluži letošnjo Nobelovo nagrado za ekonomijo.

Vendar, da ne bi mislili, da je kaj drugače pri ostalih ekonomistih – svetovalcih. Le da imajo šefe, ki so manj nori od Trumpa.

Vprašanje:

Spoštovani

Iz poročanja javnih medijev sem videl, da je predsednik vlade Miro Cerar osebno v Kopru 7.3. 2018 javnosti predstavil maketo drugega tira Divač- Koper. Po posnetkih na  TV Slovenija sodeč, gre za amaterski izdelek brez estetske in še manj tehnične vrednosti. V javnosti je po spletu zakrožil podatek, da je državni proračun za ta kič, ki naj bi bil prikaz trenutno največjega investicijskega projekta, plačal 100.000 evrov.

Prosim, da mi kot informacijo javnega značaja posredujete informacijo, kdo je to maketo izdelal in koliko je Slovenija za ta izdelek plačala.

Za odgovor, ki ga bom uporabil v svojem pisanju o projektu drugi tir Divača-Koper, se vam v naprej zahvaljujem.

Nadaljujte z branjem→

V Evropi smo vsaj dve desetletji jokali, kako zaostajamo za ZDA, kjer imajo Silicijevo dolino z vsoemi n-tisočimi inovativnimi podjetji, katerij invencije odkrije rizični kapital in iz njih naredi globalne gigante. In jokali smo, d aje Silicijeva dolina neponovljiva in da je usoda Evrope pač temu ustrezno bedna.

No, trendi so se spremenili. Kapital je vsaj tam od Skypa naprej opazil, da je v Evropi ogromen inovativni potencial in da mrgoli garažnih inovatorjev. In v zadnjih letih se je obseg naložb rizičnega in drugega kapitala v nove tehnološke projekte zelo okrepil – od leta 2013 do lani se je početveril: iz 5 mlr. evrov € na dobrih 19 mlr. €. Ob tem pa se je okrepil tudi obseg investicij na projekt, saj se je v istem času število krogov zbiranja kapitala manj kot podvojilo. Obseg posameznih poslov pa se premika od 2 proti 5 mio €.

Nadaljujte z branjem→

• 21st Century Trade Wars – Balistreri and Hillberry
• The Making of Lehman Brothers II – Simon Johnson
• Working Toward the Next Economic Paradigm 1 Mohamed A. El-Erian
• Republicans say they favor free markets. Yeah, right. – Washington Post
• Economists vs. Scientists on Long-Term Growth – Kenneth Rogoff
• Regional Consumption Responses and the Aggregate Fiscal Multiplier – Fed
• The dangers of pluralism in economics: the case of MMT – Simon Wren-Lewis
• Making Globalization Work – William Dudley
• A snippet on bounded rationality – Crooked Timber

Dan mi je polepšal članek v MIT Technology Review, ki se ukvarja s preprostim vprašanjem: Če so talenti (IQ) normalno porazdeljeni, zakaj potem tudi bogastvo / dohodki niso normalno porazdeljeni, pač pa v skladu s potenčno distribucijo (kjer se 80% premoženja / dohodkov koncentrira v rokah 20% populacije)? V naravi vidimo, da je IQ normalno porazdeljen okrog povprečne vrednosti 100 in praktično celotna populacija je znotraj intervala +/- standardne odklone in nihče nima IQ v višino 10,000 ali 1,000,000, medtem ko glede premoženja lahko vidima, da imajo nekateri milijardo-krat večje premoženje od povprečnega posameznika. In še naprej: zakaj najbolj nadarjeni ne postanejo tudi najbolj bogati? In zakaj najbolj bogati nimajo tudi superiornega talenta?

Odgovor je v faktorju sreče: uspeha ne determinirajo talent, trdo delo (oboje je normalno porazdeljeno), pač pa naključni (srečni) dogodki. Nekomu se je posrečilo, da se je rodil v premožno družino in podedoval bogastvo ali dobil boljše pogoje za izobraževanje in službo. Nekomu se je posrečilo, da je bil v pravem času na pravem mestu (v znanosti, umetnosti itd.). Nekomu se je zgodila inovacija kot splet naključja itd. O tem sem že nekajkrat pisal, predvsem kot reflekcijo ob knjigi Roberta H. Franka “Success and Luck: Good Fortune and the Myth of Meritocracy” (2016).

Nadaljujte z branjem→