Dobra pesem. Multipla ravnotežja v realnem zakonskem življenju in ne samo v ekonomiji. Oziroma obratno.

Spodnjo sliko, ki kaže izvor dramatično povečane ameriške neenakosti, sem v nekoliko različnih inkarnacijah sicer že predstavljal tukaj. Novost je, da v eni sliki pokaže dve različni časovni distribuciji rasti dohodkov po dohodkovnih precentilih v ZDA. In sicer siva krivulja kaže, da so do leta 1980, natančneje v 34 letih po drugi svetovni vojni (1946-1980), dohodki bistveno hitreje naraščali tistim z nizkimi in najnižjimi dohodki. V 34 letih po letu 1980 (1980-2014) se je zgodba obrnila – rdeča krivulja kaže, da so dohodki najhitreje naraščali tistim z višjimi dohodki, daleč najhiteje pa zgornji stotinki najbogatejših v 99.99 percentilu. Drugače rečeno, v zlatem obdobju, v treh in pol desetletjih po 2. svetovni vojni, so revnejši hitreje povečevali svojo blaginjo in po dohodkih dohitevali bogate, po letu 1980 pa ravno nasprotno, njihova blaginja se je komaj povečevala in začela drastično zaostajati za premožnejšimi.

Nadaljujte z branjem→

Melanoličen večer ob morju, idealen za mojo večno glasbeno ljubezen Cowboy Junkies

.

Nadaljujte z branjem→

Slika dneva, ki kaže tesno korelacijo med indeksom finančne deregulacije in relativno plačo v finančnem sektorju (glede na celotno gospodarstvo). Bolj prijazno rečeno – kaže na to, da finančna deregulacija prvenstveno koristi samim finančnikom. Manj ko jih država regulira glede njihovega početja, bolj finančni sektor cveti in večje dohodke si lahko finančniki izplačujejo.

Nadaljujte z branjem→

Nobelovec Robert Schiller je odlično komentiral spervertirano verzijo ameriških sanj, kot jo je definiral Donald Trump. Trump je ameriške sanje zvulgariziral na materialne dobrine, medtem ko so v prvi polovici dvajsetega stoletja te sanje simbolizirale ključne vrednote (predvsem svobodo, večjo enakost možnosti in medsebojno spoštovanje) kot pogoj za uspeh.

Consider that the phrase, the American Dream, has changed radically through the years.

Mr. Trump and Ben Carson, the secretary of housing and urban development, have suggested it involves owning a beautiful home and a roaring business, but it wasn’t always so. Instead, in the 1930s, it meant freedom, mutual respect and equality of opportunity. It had more to do with morality than material success.

Nadaljujte z branjem→

The Guardian je objavil odličen članek o dramatičnih konceptualnih spremembah v britanski politiki. Če so za časa vladavine Tonyja Blaira levičarji z njim na čelu bodisi glasno pridigali konzervativni jezik neoliberalizma bodisi resignirano priznavali, da je konzervativna neoliberalna doktrina prostega trga, globalizacije, deregulacije, privatizacije, fleksibilizacije trga dela zmagala, pa 12 let kasneje tako konzervativci kot levičarji v svojih manifestih grmijo proti prostemu trgu, proti zlorabam privatiziranih podjetij v odnosu do potrošnikov, in zahtevajo več regulacije, večje delavske pravice, načrtno industrijsko politiko in “gospodarski model, ki bo deloval za vse“.

No, dobro, konzervativci zgolj retorično uporabljajo to všečno retoriko, medtem ko levičarji predlagajo konkretne anti-neoliberalne politike. Kljub temu pa je konceptualni 180-stopinjski zasuk na obeh polih političnega spektra dramatičen in konsenz popoln. Kakorkoli na prvi pogled presenetljiv zasuk in politični konsenz, pa v svojem bistvu ne gre za nič presenetljivega, če si evolucijo predstavljate kot ogromno sinusoido okrog blago naraščajočega trenda. Z vzponi in padci ter posledično vmesnimi “reparaturami” sistema.

Hudič je le, ker danes nhče ne ve, kakšen bo nov, reformiran kapitalizem. Že v nacionalnem kontekstu je izjmeno težko najti pravo formulo med regulacijo in sproščenostjo tržnih sil ter za funkcionalno, stabilno in vzdržno razmerje med delom in kapitalom. V razmerah globalizacije pa se ta formula še bistveno bolj zakomplicira z iskanjem optimalne stopnje odprtosti za tuje izdelke, storitve, kapital in migracije. Naj me vrag, če zna kdo danes dati na papir ti optimalni formuli, ki bi zdržali nekaj desetletij pri zagotavljanju stabilnega ekonomskega in družbenega ravnovesja. Dvomim, da sta levica in desnica družno pripravljeni poiskati ta sveti gral, ga bosta pa v končni instanci prisiljeni s strani volilcev najti.

Nadaljujte z branjem→

Poljub škarpene:

Franc Jožef je 577 kilometrov železnice in vseh predorov, viaduktov, ovinkov in vzponov s krampi in rokami (brez jedrskih vrtalnih supermega galaktično kompjutiziranih robotov) zgradil v 18 letih. Naši junaki se na drugi tir pripravljajo 20 let in se bodo o njem pogovarjali še približno toliko časa. Seveda je drugi tir 21-krat krajši in ne nujno tudi tolikokrat cenejši. O tiru do Kopra še zmeraj trdijo, da ekonomsko ni upravičen, ker se naštelani amortizacijski izračun ne izide. Južna železnica do Trsta pa je ekonomsko upravičena že 160 let.

…

Junaki našega časa so tudi gospodje, ki so prepričani, da je bolje za vsaj deset do 15 let prestaviti gradnjo drugega tira, kot da bi pustili zmago neki naključni politični opciji. V desetih letih bi medtem sicer izgubili vsaj dve milijardi evrov prometa, ampak junaki tolažijo, da imajo 250 milijonov cenejšo različico projekta. Nadaljujte z branjem→

Rekordno težki prestop brazilskega nogometaša Neymarja iz Barcelone v Paris Saint-Germain (PSG) je v preteklih tednih in dnevih upravičeno buril duhove javnosti. PSG je Barceloni za Neymarja plačal odškodnino v višini 222 mio evrov (263 mio $), kar je dvakrat več od dosedanjega rekorda Paula Pogbe (v 2016). V času 5-letne pogodbe bo Neymar pri PSG dobival še letno plačo v višini skoraj 45 mio evrov, kar pomeni, da bo PSG za Neymarja efektivno plačal 446 mio evrov. Gre za astronomsko, ali če hočete – obsceno blazno vsoto.

Včeraj smo se na twitterju zapletli v debato ali je Neymarjev prestop res vreden toliko in zakaj je to problem. Spodaj je nekaj misli na to temo.

Nadaljujte z branjem→

Vir: @AcademiaObscura

Dodajte še točki:

• Can’t control their free minds
• Should never be allowed to go to politics